Tiho, tiho čas beži...

Pozdravljeni! Ja, od mojega zadnjega javljanja oz. objave je minilo, kar nekaj časa. Kako to, da nisem nič pisal? Vsega po malem izpiti, dirke, utrujenost in predvsem lenoba, hahaha. Zadnja dva tedna sta minila, ko šus, bi rekel po domače. Junij je zame zmeraj pester. Na obali začne pripekati, vsak drugi dan, če ne vsak dan žurka (roj. dan tu, roj.dan tam). Potem še za nataknjenost in slabo voljo poskrbijo izpiti.
Za mano sta 2 dirki oziroma en MTB maraton in dirka za pokal Slovenije v krosu. Maraton je "malo" daljša različica krosa (xc). Dolžina teh dirk je nekako od 3ur naprej. V tujini bi lahko govoril od 4 ur dalje. Edini in pravi maraton v Sloveniji so tudi tokrat organizirali na Koroškem (MTB Koroška). Organizatorju gredo vse pohvale, ker predvidevam, da tako veliko zadevo izpeljati ni ravno mačji kašelj. Seveda leta prinesejo izkušnje in sem skoraj, da prepričan, da bo naslednje leto še boljše in številčnejše. Maraton v Trbonjah je bil tako dolg ca 62km in 2200 v.m. Sam sem z traso opravil v 3 urah in pol. Najboljši pa so potrebovali dobre 3 ure. Vožnjo je v prvi vrsti oteževalo blato, saj so v prejšnjih dneh neurja zelo dobro namočila podlago. Na maratonih se zna velikokrat zgoditi, da se tekmovalec izgubi oz. malo zaide iz poti. Saj je skoraj nemogoče oz. nemogoče napeljati toliko traka. Tudi oznake pri spustih kjer, kar pošteno "leti", je težko iskat po deblih, ker si zaposlen z iskanjem linje. Vendar, če je tekmovanje oz. dirka namenjena k osvojitvi naslova državni prvak/inja se skoraj, da ne bi smelo zgoditi, da konkurenti zaidejo s poti za več, kot 5min ali več. Po končani dirki je seveda sledilo debatiranje, kako je kdo kje vlekel sidro in se zaradi takšnega ali drugačne vzroka ni moral bolj potrudit (hahaha večna klasika). Na žalost se mi je zelo mudilo domov, ker sem imel dogovorjen prevoz na obalo oz. Portorož. Od sredine marca pa do danes, sem non-stop na relaciji Portorož-Koper- Celje in nazaj.
Dirko v Ravnah, ki je tudi štela UCI točke(class II) in ne le pokal Slovenije je obiskalo tudi nekaj tujcev, ki se borijo za te točke, ki prinašajo mesto za nastop na OI v Londonu 2012. Tako se je v Ravnah dalo videti tekmovalce iz Italije, Hrvaške, Avstrije, Ukrajine sem še koga pozabil? Slednji skoraj, da oz. niso imeli konkurence. Da se znajdejo v izredno slabih pogojih ( beri: blato, dež) so že dokazali lansko leto v Kamniku. Zanimivost pri teh tekmovalcih je ta, da za spremembo od drugih, ki nadomeščamo sladkorje oz. energijo iz "fancy" vrečk (power bar, gensan, bla bla) oni lepo pojejo košček banane vsak drug krog. Res si želim, da bi lahko enkrat preživel nekaj časa v klubih, kjer znajo oz. delajo dirkače na pogon "enak" F1. Predstavljajte si, da nekdo, ki mene prehiti recimo za krog, v tujini sam kasira krog ali več zaostanka. Nepredstavljivo dokler sam ne preizkusiš. Ampak pustimo to filozofiranje.

Pred dirko v Ravnami se mi je pripetil dogodek katerega bom zagotovo imel dolgo v lepem spominu. Res je, čas neustavljivo beži. Sploh sedaj, ko sem/smo študenti. Tako sem 24. junija obrnil na 23. stran v moji "knjigi" življenja. Seveda zadeve nisem obešal na velik zvon in nikakor nisem imel namena imeti kakršne koli zabave za roj. dan. Vendar ne bodi ga treba face book opomni moje prijatelje in "prijatelje", da imam roj. dan. Seveda čestitke so deževale, najbolj sem bil vesel tistih osebnih iz oči v oči oz. preko GSM. Med njimi je bilo tudi nekaj čestitk od klubskih kolegov. Ampak nekdo me je še posebej presenetil. Luka Kodra je sklenil, ne da bo samo prišel mi osebno čestitat oz. nazdravit, šel bo tudi skakat s padalom iz letala. Seveda sem mislil, da se samo zafrkava z mano ampak zvenel je preveč resen. Tako sem v slabi uri in pol organiziral mini party za moj roj. dan. Ura je bila polnoč, Kodra-moža od nikoder vendar je bila že zbrana družba iz Korotana in smo se imeli prav fino. Aja moje palačinke baje sploh niso tako zanič, hvala. Okrog 1 zjutraj, saj mislim si, da je bila toliko ura. Se pred mano naslikata Luka Kodra in Mohor Vrhovnik. Fanta še enkrat vama hvala, da sta se oglasila. Najbolj sem vesel, ker smo se videli v drugačnih lučeh. Ne samo skozi športna očala v kolesarskih dresih pri 190 pulza.

Se opravičujem za napake, ker se mi zopet mudi. Ampak moral sem nekaj napisat v ta blog.


lp

POMAGAJTE!!!

Marsikdo od nas se žene za uspehi. Med njimi sem tudi jaz, želim si doseči dober rezultat v gorskem kolesarstvu. Pred kratkim sem dobil sporočilo in link do strašne a resnične zgodbe. Življenje je kruto, začnimo ceniti tisto, kar imamo in veselimo se tistega, kar nam prinese. Nočem si zamisliti, da bi nekoč bil prikrajšan športnih aktivnosti v naravi v katerih je kanček ekstremnosti in hitrosti.
Pomagajmo Anžetu do nove noge, da bo lahko zopet začutil tisto gibanje, ki mu je včasih polnilo baterijo in nudilo veselje.
Tudi, če čutite, da ne morete pomagati, LAHKO!! Širite zgodbo, kot jo jaz. Ni vrag, da ne bi prišlo enkrat do ušes katera lahko veliko pomagajo. Pa tudi pregovor, kamen na kamen palača, marsikaj pove.

povezava na stran: http://www.subjectx.net

lep pozdrav

GLASUJTE!!!

Glasujte za Janija Brajkovič, da dobi mesto ob vsem dobro poznanem Lance - u Armstrong. Na znameniti dirki po Franciji, Tour de France. Povezava

Hvala

XC Kamnik

Zgleda, da je to je to. Tokrat je bilo vse brezhibno. Oprema je delovala, kot je treba, jaz sem bil spočit in vreme je tudi bilo lepo. Zato ni razloga za slabo voljo po dirki, ki jo gorski kolesarji imenujemo, kar kamniška klasika. Letos je bila sama trasa malo spremenjena, kar je sicer pripomoglo krajšemu krogu. Vendar je z nekaj odstranjenimi zankami oz. okljukami postala trasa še hitrejša, kar je meni še bolj všeč. Najlažje se izrazim s frazo, da je imela dober "flow". Kaj naredi kamniško dirko tako zanimivo? Na progi se najde vse za vsakogar, klanec, hitrost in obtovaljanje/preletavanje preko korenin. Tudi vzdušje s strani gledalcev je naj tej dirki odlično. Zato poskrbita dve točki, ki na prvi pogled obiskovalcu saj malo vzameta dih, to sta ti. skakalnica in koreninski spust. Ker so letošnjo sezono sodniki izredno strogi, kar se tiče ogleda proge med tem, ko drugi tekmujejo sem si šel ogledat nove odseke, kar peš. Kot "pešec" so se mi nekatere zadeve resnično zdele skoraj, da ne zvozljive. Ampak na kolesu je pa slika čisto druga, peace of cake bi lahko rekel.
V mojem zadnjem krogu ali predzadnjem, je Lenart Noč izredno grdo padel. V ciljnem prostoru mi je tudi razložil situacijo, ki se mu je pripetila. Tako na prvi pogled je izgledalo samo, da je bilo nekaj udarcev zaradi katerih se je obotavljal pri pakiranju. Na žalost sem nekaj ur kasneje in tudi danes izvedel, da bo po vsej verjetnosti šel na operacijo, ker si je zlomil dve vretenci. Par let nazaj si je na tej progi, na koreninskem delu Erik Rosenstein zlomil ključnico, danes pa dirka na dirkah tipa DOS in RAAM. Lenart, če slučajno to bereš, držim pesti, da po sanirani poškodbi dosežeš cilje za katere trdo treniraš. Ni vse tako črno, kot si mi rekel in tudi meni si vlil dodatno motivacijo za nadaljnje treniranje. Držim pesti za čim hitrejše okrevanje, kakor tudi za Luka Mezgec in Jerneja Muzga, da "pošlihtata" svoji zapestji brez operacij.
No, da se vrnem dirki. Ne, ne izogibam se dejstvu, da sem pač bil med zadnjimi. Pač so bili drugi toliko boljši. S svojo vožnjo sem zadovoljen, ker nisem delal večjih napak, nisem pa z rezultatom. Gledam naprej k novim dirkam, ki mi bojo služile, kot najboljši možni trening. Sem pa prepričan, da bo v naslednjem pripravljalnem obdobju potrebno narediti nekaj v smeri vzdržljivostne moči.

Nevem kdo ampak hvala za tisto huronsko navijanje v 3. ali 4. krogu na koreninah. Prsti se, kar čudežno odmaknejo od zavornih ročic. :)

lp

XC Alpago E1, Italija

O moj Bog, takšne blatne dirke pa že dolgo ne pomnim in tudi ne menjave vremena.Od naliva s sodro oz. točo do pripeke. Prav užival sem ampak vsega lepega zanimivega je hitro konec. Po domače povedano, so me potegnili iz dirke ven, ker sem imel preveč zaostanka za vodilnim. Nekaj podobnega se je pripetilo na moji prvi dirki sezone tudi v Italiji. Ampak tokrat prav nič nisem razočaran, ker sem se tako navzgor, kot navzdol počutil vredu. Najlažje povedano v prispodobi:" Pipca za gorivo je bila odprta, ne priprta". Na žalost me je tokrat "bremzala" oprema. Kakšna ironija, kadar je počutje vredu tehnika popusti ali pač obratno. Kdor je v blatu poskušal prestavit gripshifte, ve o čem govorim.Če pa kdo smatra to, kot izgovor pa tudi vredu. V feed zoni sta moj problem rešila z vezicami Primož in Jernej, ki sta skrbela za ostale stvari, tako da smo se lahko neobremenjeno pripravili na dirko. Ko sem mislil, da sem dokončno rešil probleme s pogonom me je v ciljnem prostoru pričakal sodnik, ki mi je kazal nadaljnjo pot vožnje. Za ograjo. Jezen sem bil le toliko, da nisem mogel še saj dva kroga dirkati, če sem že prišel v Alpago.

Kraj, kot sam mi je bil izredno všečen.Vasice pod vznožjem Alp, vigajoče se ceste, jezero in gore. Takšne pokrajine so mi enostavno všeč. Nastanjeni smo bili v hotelu Alle Alpi. Jaz bi mu prej rekel kakšen planinski dom oz. lovska koča. Kamin, robustno oblikovano pohištvo iz lesa, skratka zopet všečno. Ni nam pa bilo, saj na dan dirke, všeč majhna količina hrane. Katero je lastnik več, kot očitno s težkim srcem prinašal. Kasneje smo tudi izvedeli, da moramo zapustiti hotel že ob ca 9h. Torej brez hrane do starta, ki je bil ob 14:30. V mestu sem okrog 12h pojedel en topli sendvič(dokaj velik) in popil kapučino. V družbi z Budinom in Kodro je čas hitro mineval in prav nič se nam ni dalo dirkati. Raje smo gledali dirko žensk in mladincev v kateri je "spet" naš ponos Tanja Žakelj prepričljivo zmagala in srkali kapučine.Vse prej, kot športniki :). Mogoče ravno ta sproščenost in neobremenjenost sta mogoče botrovali, da sem dirkal po svojih zmožnostih in brez občutka, da vlečem sidro za sabo. Zelo me je bilo strah, da prej zaužita hrana ne bo najbolje "funkcionirala" v želodcu na polni obremenitvi. Ampak ni bilo problemov. Še bolje sem se počutil, kot ponavadi, ko sem pojedel obilen obrok 3h pred startom.

lep pozdrav

4.dirka za pokal Slovenije, XC Ruše

Če sem bil pri prejšnji objavi ves srečen, bo tale v drugačni luči. Mislim, da poleg dirke v Italiji še nisem slabše dirkal, kot včeraj v Rušah. Bil sem totalno raztresen. Iz kroga v krog je pojenjala motivacija za dirkanje. Nedopustno mišljenje! in se v celoti strinjam z vami, če tako mislite. Počutil sem se, kot bi šel z našo opel Corso 1.2. na dirko v ralley-u. Počutje mi je nihalo, kot še nikoli. Jeza, ki sem jo sproščal ob vožnji na klanec se je sprevrgla v obup in žalost na koreninah, kjer mi je zaradi premajhne hitrosti prednje ali zadnje kolo odneslo, kot na ledu. Na tem mestu se morem zahvalit CrankBrothers - smarty, ki se niso in niso hotele zapeti. Kljub temu, da slovijo, kot eden boljših pedalov za blatne pogoje. Tako, da mi je kar malo žal, da kljub temu, da mi je oče popravil pedala Time, ki so imela zrak nisem uporabil. Najbolje sem se počutil na spustu, ki je tudi bil koreninast vendar si zaradi hitrosti samo trdno prijel krmilo (balanco) in se spustil ter "preletel" korenine.
Skušal bom pozabit to dirko, ki je bila pravi polom in v upanju na boljši dan se "sestaviti" skupaj za kamniški kros v Kamniku, 14.junija, kamor ste lepo vabljeni.
Iskrene čestitke vsem, ki ste šli mimo mene in opravičilo tistim, ki ste slišali moje izbruhe jeze nad pedali in samim sabo. To ni v moji navadi.

lp

Uphill Pohorje

Malo pozen z objavo te novice a bolje pozno, kot nikoli. Z veseljem objavljam tudi fotografijo zgoraj, ki je ovekovečila dogodek katerega nevem, kdaj sem na zadnjič storil. Stanje na zmagovalnih stopničkah. Kljub moji očitno preveliki samokritičnosti je bilo to vrstni dogodek pravi "balzam" za mojo samozavest. Vsem dobro znani vzpon iz Peker in do vrha pohorske vzpenjače je premagovalo ca. 100 kolesarjev. Velik del številčnosti so prispevali predvsem člani slovenske vojske in policije. Vreme in temperature so nam za spremembo bila po godu, kot sem bil vajen izpred 2 let nazaj (mrzlo, deževno skratka že zelo jesensko). S progo sem opravil nekaj sekund hitreje, kot lansko leto. Cilj je bil seveda okrog 35min ali celo manj. Ampak, ko sem se nekako umiril in pomislil, da še v letošnji sezoni sploh nisem treniral to vrstnih zadev (daljši intenzivnejši trening na klanec). Sem prišel do spoznanja, da pa to vendarle ni tako slab čas in rezultat 9.mesto skupno od 100. Seveda naslednjo leto imam isti cilj, pod 35min. Nekateri vzpona ne razumejo oz. jim je mučen in nezanimiv. Če ne bi v samem procesu treniranja igrala veliko vlogo izčrpanost ali pretreniranost. Verjetno bi se to vrstnih zadev več udeleževal, ker s tem višaš prag bolečine in zmožnost delovanja organizma na "non-stop" naporu. Koncev koncev klanec je bil še zmeraj navzgor. Seveda kros (XC) je še zmeraj 1A, ker rabiš bit celovit kolesar in 2ure dirkanja oz. 2h 15min nikakor ni mačji kašelj. Vzpon pa predstavlja odličen trening, ker je že kar soliden približek dirki (adrenalin, tekmovalnost, motivacija).


lep pozdrav