Pretekli petek sem opravil po dolgem času testiranje na fakulteti za šport. Ne, nimam namena se prepisat na to fakulteto. Opravljal sem test s postopno obremenitvijo do popolne odpovedi. Ali po domače "tiščal sem ga u filtr".
Kot še zmeraj do sedaj, imam pri prevozih na ta dan zmeraj neke probleme in prigode. Tokrat mi ni bilo potrebno iskati prevoza zame in kolo. Namreč enostavno sem vzel iz svojega kolesa sedežno oporo in jo vstavil v kolo, ki mi ga je posodil Matjaž Budin, ki se mu na tem mestu zahvaljujem. Preden sem dobil masko na usta, da ne bi preveč govoril oz. s katero lovijo vdihan in izdihan zrak, so me pošteno premerili. Tako, da tehtnici ni bilo moč uiti. O rezultatih meritev malo kasneje, če bo vse po sreči bom celo pozabil. Nato sem dobil v roke napravo s tulcem. S katero sem izvajal podoben protokol kot bi me ustavil policist. Če se ne motim s tem določajo maksimalno kapaciteto pljuč. Nevem ali res izgledam tako izobražen in uglajen, vseeno so želeli se prepričati, če sem mogoče modre krvi. Na žalost/srečo sem še vedno rdeče krvav "pod kožo". S prebadanjem ušesnega mešička, so želeli določiti koncentracijo laktata (mlečne kisline) pred in po obremenitvi. Končno lahko začnemo z "inkvizicijo" po Conconijevo. Začetni občutki so bili prav takšni kadar sem spočit in pri volji. Pulz se mi je iz stopnje v stopnjo poviševal konkretno. To sem pripisal hitrejši frekvenci pedaliranja, ker sem želel, da bi v mišicah čimveč cirkulirala kri in sproti odnašala laktat. Vendar sem se nevarno bližal točki, pri kateri me na treningih konkretno začne "kurit". Noge so, kar naenkrat se obrnile proti meni kljub temu, da se nisem zmenil za signale, ki sem jih dobival. Strmel sem v številke, ki so prikazovale watte. Nič kaj mi ni bilo všeč, da nisem konstantno držal vrednosti. Moje "potovanje" se je končalo pri 430w in 202 utripih srca na minuto.
Delni rezultati so me seveda kompletno razočarali oz. sam sem bil razočaran nad sabo. Kajti pogoje kakršne imam za trenirat in predvsem bolj ali manj reden trening, sta zadostna razloga zakaj sem pričakoval več. Torej manjši watti, slabša poraba, "4kile" preveč so terjali svoj davek v obliki slabe volje in kdor me pozna ve kaj sem storil, ko sem prišel nazaj na obalo.
Danes sem dobil kompletne rezultate z zaključkom o pragovih. Ne boste verjeli, kakor tudi sam ne morem. Pretekli treningi so se le malo obrestovali. Kajti laktatni in anaerobni prag imam dosti višje, kar v praksi oz. teoriji pomeni: višji prag kasnejše "kisanje" mišic z mlečno kislino. Vendar se sprašujem zakaj so potem watti nižji. Nič hudega, watte (moč) na klancih se, da hitro na trenirat.
Torej, če zaključim test le ni bil tako porazen kot sem sprva mislil. Tudi koleno ni nič "jamralo" česar pa ne morem reči za današnji trening. Spet je nekaj "srbelo". V kolikor bo naslednji teden isto ali celo še bolj moteča bolečina, bo potreben obisk pri zdravniku.
Tako območja za trening imam, veselo na delo oz. trening.
lep pozdrav Blaž
Brez njih bi bilo že kičasto.
Dobro jutro ali dober dan vsem. Preteklo je spet, kar nekaj časa od zadnje objave. Kako to? Le kakšen izgovor bom našel sedaj? Seveda sem moral pogledati v dnevnik treningov, da sem si osvežil spomin kaj se je dogajalo v tem času. V bistvu nič kaj posebnega, kar me najbolj žalosti. Sem tip osebe, ki bi samo treniral in treniral in kuril kcal, brez počitka.
Prvo kot prvo, celoten prvi teden tega mesca je minil brez karšnega koli treninga. Ampak to niti ni takšen problem, ker sem pred tem tednom opravil dvo tedenski ciklus treningov v obsegu 25 ur/teden. Tako, da je bil počitek vsekakor na vrsti. Ta regeneracijski teden ali dva sem seveda nameraval preživeti aktivno. Vendar pretekle razmere predvsem vetrovne, če ste kaj sledili medijem, na primorskem niso bile nič kaj človeku prijazne. Na žalost je v vzdržljivostnem športu tako, da se že nekaj dni ležanja zelo pozna. Toliko bolj, če se ne znaš brzdat v okolici hladilnika. Torej, minil je tako imenovani teden počitka a burja, kar ni pojenjala. V ponedeljek je bila tako na tehnici odločitev: ali na trening ali se še skrivam nekaj dni pred burjo? In kako poteka odločanje?
Za:
- cel teden si ležal, da niti ne govorimo o minulem vikendu v mamini kuhnji
- kar te ne ubije te okrepi
- ne da se mi zopet sestavljat plana
- bliža se testiranje
- tudi v hujšem sem že treniral
Proti:
- slabo vreme
- tveganje
Že po številu alinej lahko sklepate, da sem šel na trening. Odločil sem se predvsem iz vidika, da sem en teden miroval. In tudi FB prijatelji so objavljali treniranje v zimskih razmerah, torej sneg in -10oC ali še več. Moje okoliščine pa okoli 0 max -2oC in pihanje burje nekje med 15-25km/h (pustimo sunke). Vedeti morate, da burja na Obali je precej bolj mila kot na Vipavskem. Izgleda, da je bilo ravno na meji in, da sem "zbudil" eno staro poškodbo. Mogoče se spomnite, ko sem preko noči zaradi snežnih razmer na obali, se podal kar na 2.5h tekanja. Posledica vneta ena izmed vezi pri kolenu. Točno ta me sedaj boli vendar spet toliko, da kolebam ali bi šel na kolo ali ne. Vendar ne grem. V ponedeljek imam testiranje na fakulteti za šport. Če sem lahko opravil intervalni del treninga brez bolečin v torek, bom še to testiranje. Kako ne grem na kolo, če sem naredil trening? Mislil sem, da bo dan mirovanja pomagal. Saj verjetno je malo. Pri temeljitem ogrevanju ni bilo nobenega opozorila oz. neprijetnega občutka v kolenu. Prav tako ne ob izvajanju samih intervalov. Ampak bolečina se je kaj hitro vrnila, ko sem začel razpeljavo in razjahal kolo, da bi odtočil. Ko sem ponovno vpel v pedalo, sem dobil jasen znak, da morem takoj nehat vrtet. Tako sem iz Seče do študentskega doma lepo prigonil z levo nogo, desna je pa bingljala za okras ob vrtečem se gonilki.
Počutim se kot, da sem se zgubil v vodenju treninga, skregan z logiko. V obdobju, ko treningi sploh niso naporni, niti dolgi se dogajajo takšne stvari, ki me prisilijo v ležanje. Najprej vremenske razmere, nato neko vnetje vezi. Seveda ne morem biti "hladno krven", če mi preteklo delo takole se uničuje in morem zopet začeti od začetka. Kar je pa seveda najhuje, da ne vidim nikakršnega napredka ne v ogledalu niti na tehnici, kljub trudu. Seveda potem gremo naši, udari po materiali (hladilnik, avtomat, dostave). Če se noče spremeniti potem se naj tako določi, da uživam v hrani ki jo imam rad. Ne pa, da se odrekam in niti 0,0001% napredka ni vidnega, ki bi me motiviral za naprej.
Trudim se, da se na te stvari nebi oziral in bil "jebiveter", kar mi nekateri med vrsticami priporočajo.
No, zgodilo se je nekaj dobrih stvari recimo, da sem opravil dva izpita. Jutri me namreč čaka še ustni zagovor. Pregled krvi je pokazal, da sem pri zgornjih mejah parametrov, ki so potrebni za prenos kisika do mišic. Tudi trening v torek. V okoliščinah brez burje je kazal na to, da sem treniral v pravi smeri v preteklih mescih.
Sedaj imam slab mesec časa, da se spravim v formo oz. da bo v aprilu letelo kot se reče v naših krogih.
Potrplenje in pozitiven pristop, prosim "ustavita" se še malo pri meni.
Prvo kot prvo, celoten prvi teden tega mesca je minil brez karšnega koli treninga. Ampak to niti ni takšen problem, ker sem pred tem tednom opravil dvo tedenski ciklus treningov v obsegu 25 ur/teden. Tako, da je bil počitek vsekakor na vrsti. Ta regeneracijski teden ali dva sem seveda nameraval preživeti aktivno. Vendar pretekle razmere predvsem vetrovne, če ste kaj sledili medijem, na primorskem niso bile nič kaj človeku prijazne. Na žalost je v vzdržljivostnem športu tako, da se že nekaj dni ležanja zelo pozna. Toliko bolj, če se ne znaš brzdat v okolici hladilnika. Torej, minil je tako imenovani teden počitka a burja, kar ni pojenjala. V ponedeljek je bila tako na tehnici odločitev: ali na trening ali se še skrivam nekaj dni pred burjo? In kako poteka odločanje?
Za:
- cel teden si ležal, da niti ne govorimo o minulem vikendu v mamini kuhnji
- kar te ne ubije te okrepi
- ne da se mi zopet sestavljat plana
- bliža se testiranje
- tudi v hujšem sem že treniral
Proti:
- slabo vreme
- tveganje
Že po številu alinej lahko sklepate, da sem šel na trening. Odločil sem se predvsem iz vidika, da sem en teden miroval. In tudi FB prijatelji so objavljali treniranje v zimskih razmerah, torej sneg in -10oC ali še več. Moje okoliščine pa okoli 0 max -2oC in pihanje burje nekje med 15-25km/h (pustimo sunke). Vedeti morate, da burja na Obali je precej bolj mila kot na Vipavskem. Izgleda, da je bilo ravno na meji in, da sem "zbudil" eno staro poškodbo. Mogoče se spomnite, ko sem preko noči zaradi snežnih razmer na obali, se podal kar na 2.5h tekanja. Posledica vneta ena izmed vezi pri kolenu. Točno ta me sedaj boli vendar spet toliko, da kolebam ali bi šel na kolo ali ne. Vendar ne grem. V ponedeljek imam testiranje na fakulteti za šport. Če sem lahko opravil intervalni del treninga brez bolečin v torek, bom še to testiranje. Kako ne grem na kolo, če sem naredil trening? Mislil sem, da bo dan mirovanja pomagal. Saj verjetno je malo. Pri temeljitem ogrevanju ni bilo nobenega opozorila oz. neprijetnega občutka v kolenu. Prav tako ne ob izvajanju samih intervalov. Ampak bolečina se je kaj hitro vrnila, ko sem začel razpeljavo in razjahal kolo, da bi odtočil. Ko sem ponovno vpel v pedalo, sem dobil jasen znak, da morem takoj nehat vrtet. Tako sem iz Seče do študentskega doma lepo prigonil z levo nogo, desna je pa bingljala za okras ob vrtečem se gonilki.
Počutim se kot, da sem se zgubil v vodenju treninga, skregan z logiko. V obdobju, ko treningi sploh niso naporni, niti dolgi se dogajajo takšne stvari, ki me prisilijo v ležanje. Najprej vremenske razmere, nato neko vnetje vezi. Seveda ne morem biti "hladno krven", če mi preteklo delo takole se uničuje in morem zopet začeti od začetka. Kar je pa seveda najhuje, da ne vidim nikakršnega napredka ne v ogledalu niti na tehnici, kljub trudu. Seveda potem gremo naši, udari po materiali (hladilnik, avtomat, dostave). Če se noče spremeniti potem se naj tako določi, da uživam v hrani ki jo imam rad. Ne pa, da se odrekam in niti 0,0001% napredka ni vidnega, ki bi me motiviral za naprej.
Trudim se, da se na te stvari nebi oziral in bil "jebiveter", kar mi nekateri med vrsticami priporočajo.
No, zgodilo se je nekaj dobrih stvari recimo, da sem opravil dva izpita. Jutri me namreč čaka še ustni zagovor. Pregled krvi je pokazal, da sem pri zgornjih mejah parametrov, ki so potrebni za prenos kisika do mišic. Tudi trening v torek. V okoliščinah brez burje je kazal na to, da sem treniral v pravi smeri v preteklih mescih.
Sedaj imam slab mesec časa, da se spravim v formo oz. da bo v aprilu letelo kot se reče v naših krogih.
Potrplenje in pozitiven pristop, prosim "ustavita" se še malo pri meni.
Baza "check"
Tako pa sem ga opravil. Zadnji daljši trening v obdobju "baza", ki si ga večina oz. saj učili so nas tako, razlaga kot le lahkotno vrtenje pedal na 130 pulza. Na srečo je aerobno območje dosti bolj široko in tako omogoča malo hitrejše premikanje na okoli. Res pa ni zaželjeno, da se veliko časa zadržujemo pri zgornji meji le tega.
Število ur se kaj bistveno ne razlikuje od prejšnje sezone. Razlikuje sem mogče predvsem pri samem pristopu k treningu, ki bi ga lahko označil mogoče celo za preveč "šalabajzerskega". V mesecu decembru sem se nekaj trudil začet sistematično trenirati a mi je dosti nagajalo vreme. Tudi "počitniško" vzdušje je bilo še malo prisotno. Na srečo sem dosti treningov naredil z Blažem Jarcem, kar mi je pomagalo k hitrejši "vrnitvi - back to business".
V januarju se mi je pridružil Simon Špilak, kateri letos zastopa barve Katjuše in ne več Lampre. Pri obeh kolesarjih sem nekako občutil kako zgleda, če treniraš s pomočjo watt metra. Od začetka je še smešno lahko vendar, ko se nabere nekaj ur pa začuda ni več smešno. Mislim, da bo še, kar nekaj časa minilo preden bo ta zadeva dostopna tudi "študentskim" žepom.
Kot sem omenil z nabiranjem kilometrov, ur, dnevov in tednov se počasi a vztrajno utrujamo. Ta teden je bil je bil realiziran v večji meri samo s psiho oz. močno voljo. Kajti, če bi poslušal telo ob prvem "jamranju" v obliki težkih nog ali ne odzivnosti pulza, bi že zdavnaj imel pavzo oz. obupal.
Moja radovednost me je pripeljala do Bazovice. Res mi je žal, da že prej nisem nikoli zavil nad Trst še kam drugam, kot le na Socerb. Ceste super, prav tako razgledi in idile primorskih vasic. Ko zagledam znak za Kozino sem točno vedel kam mi je danes usojeno.
Trening, ki se je začel z muko ali odporom, ozeblinam, z burjo v prsa se je spremenil v enega najboljših. V Kozini je me je prevzemalo neko notranje zadovoljstvo. Kljub temu, da nisem postavil nobenega hitrostnega rekorda in naredil zadanega treninga v celoti, sem bil zadovoljen in motiviran za naprej. Na burjo sem, kar pozabil. Spet kakšen življenjski nauk? Mislim, da je več kot očiten.
Tako se je končala "baza". Z opravljenim sem zadovoljen, kakšni bodo "sadovi" bom videl kaj hitro. Verjetno bo grenčino temu "sadežu" dala moja teža. Prepričan sem, da sem bil dosti krat v velikem deficitu. Ne razumem, zakaj me posledično ne oskubi na špehu in me malo izklesa. 1000 ludi ,1000 čudi. Mogoče so pa, ali pa še bodo, gambe (noge) toliko bolj močne. :)
lep pozdrav vsem
Število ur se kaj bistveno ne razlikuje od prejšnje sezone. Razlikuje sem mogče predvsem pri samem pristopu k treningu, ki bi ga lahko označil mogoče celo za preveč "šalabajzerskega". V mesecu decembru sem se nekaj trudil začet sistematično trenirati a mi je dosti nagajalo vreme. Tudi "počitniško" vzdušje je bilo še malo prisotno. Na srečo sem dosti treningov naredil z Blažem Jarcem, kar mi je pomagalo k hitrejši "vrnitvi - back to business".
V januarju se mi je pridružil Simon Špilak, kateri letos zastopa barve Katjuše in ne več Lampre. Pri obeh kolesarjih sem nekako občutil kako zgleda, če treniraš s pomočjo watt metra. Od začetka je še smešno lahko vendar, ko se nabere nekaj ur pa začuda ni več smešno. Mislim, da bo še, kar nekaj časa minilo preden bo ta zadeva dostopna tudi "študentskim" žepom.
Kot sem omenil z nabiranjem kilometrov, ur, dnevov in tednov se počasi a vztrajno utrujamo. Ta teden je bil je bil realiziran v večji meri samo s psiho oz. močno voljo. Kajti, če bi poslušal telo ob prvem "jamranju" v obliki težkih nog ali ne odzivnosti pulza, bi že zdavnaj imel pavzo oz. obupal.
Danes sem imel prvotno zamišljen naslednji trening. Skupna dolžina 5-6 ur s tremi naključnimi klanci na 170 utripa v dolžini max 10min. Priznam, ni šlo. Saj je že na ogrevanju kazalo, da enostavno ne gre več. In bi tako tistih 170 utripov bila zame, kar "daska". Seveda pa to ni bil namen tega treninga. Tako sem se odločil, da naredim trening kot sem si zadal le, da brez teh tempo intervalov. Na Šmarje je šlo kot, da bi sidro vlekel za sabo. Pa komaj začetek treninga je to, kje je še 5 ur, sem si mislil. Nič ni hujšega kot imeti take misli. Ustavim, ker morem odtočit in se sredi klica narave mimo pripelje Lenart. Zadevo hočem čim prej končati, da bi ga ulovil. Morebiti bi lahko bila družba drug drugemu, če bi imela podobna treninga. Žal je bila burja premočna in navzdol po klancu me je veter preveč zaviral. Odločil sem se, da čim prej zavijem nekam sredi ničesar. Nekam kjer že dolgo nisem bil. Večinoma odsekov imam že, kar dobro časovno naštudiranih in me to samo moti. Toliko pa toliko je še do konca, če grem tja in tja. Tako sem zavil v vasice kot so Lopar, Truške, Gračišče,... . V prste na rokah me je že pošteno zeblo in sem zgubljal občutek za zavorno/prestavno ročico. Na Kubedu sem se tako ustavil na sendviču in kavi, ki me je malo pogrela. Na spustu iz Kubeda proti Cepkom sem razmišljal ali bi šel domov po druge rokavice. To je bil samo izgovor, saj sem "videl" v ozadju toplo sobo in postavitev kolesa v kot. "Če si pojedel sendvič, ga boš tudi skuril. Pojdi na Črni Kal in se segrej", sem v mislih si rekel. Malo sem poračunal kam bi lahko naredil krog, da bi bilo že teh 5 ur čim prej konec in seveda zaključek z vetrom v hrbet. Tako se peljem skozi Osp vse do Milj. Obrnem proti Socerbu kjer me je na grebenu nad plinskim skladiščem veter skoraj odpihnil med nasade oljk a sem se obdržal. Hvala moji teži, ki nevem zakaj noče se kljub dolgim treningom zmanjšat. Sedaj v "pavzi" imam izziv. Deficitna dieta, živila, ki pospešujejo metabolizem in ukrepi alla trening na tešče. Skratka, da se vrnem. Po spustu v Dolino (Valle) sem bil namenjen na grad Socerb. Vendar sem pred sabo zagledal vasico pa sem si rekel, da grem pogledat kakšna je. Cesta se je lepo vila med gručasti naselji. Po takih tipičnih vasicah mi je vedno največji užitek vozit. Nevem zakaj. Tako sem vztrajal na tem klancu. Ceste na italjanskem koncu so po večini primerov zakon. Ker imam trenutno zelo zdelano "podvozje", sem zelo občutljiv na kakršne koli sunke in grbine na cestišču. Niti enkrat nisem stisnil zob in zaječal od bolečine, kar nebi mogel reči za ceste v hrvaški Istri. Ja prav predvidevate Hrvaške se izogibam kolikor se da.
Trening, ki se je začel z muko ali odporom, ozeblinam, z burjo v prsa se je spremenil v enega najboljših. V Kozini je me je prevzemalo neko notranje zadovoljstvo. Kljub temu, da nisem postavil nobenega hitrostnega rekorda in naredil zadanega treninga v celoti, sem bil zadovoljen in motiviran za naprej. Na burjo sem, kar pozabil. Spet kakšen življenjski nauk? Mislim, da je več kot očiten.
Tako se je končala "baza". Z opravljenim sem zadovoljen, kakšni bodo "sadovi" bom videl kaj hitro. Verjetno bo grenčino temu "sadežu" dala moja teža. Prepričan sem, da sem bil dosti krat v velikem deficitu. Ne razumem, zakaj me posledično ne oskubi na špehu in me malo izklesa. 1000 ludi ,1000 čudi. Mogoče so pa, ali pa še bodo, gambe (noge) toliko bolj močne. :)
lep pozdrav vsem
Vikend dogajanje.
Odstranjen je bil "gumbek" bilo že boljše. Nekateri izgleda, da niso pismeni, ker v oklepaju piše komentiraj. To pomeni, da napišeš komentar zakaj meniš, da je bilo že boljše. Tako bi lahko vedel kaj bi moral spremeniti, da bi bil blog še bolj berljiv, zabaven in zanimiv. Ampak ne, enim se še tipkat ne da in razmisliti zakaj so pravzaprav se odločili za tisto izbiro. Verjetno zato, ker sem "črn" oz. mi je ime Blaž. :)
Pa, če sem že začel nekaj pisat. Bom napisal nekaj o včerajšnjem in današnjem treningu. Ta suh in sončni vikend na obali, bom izkoristil za malo daljše in prav tako bolj intenzivne treninge. Včeraj sem opravil nekaj šprintov na klancu na Kubed, ker je blago strm in lahko brez večjega problema pospešuješ tudi, če imaš spredaj na največjem verižniku. Vesel sem, da sem ravno do včeraj se pozdravil (upam). Kajti pred nekaj dnevi, sem še vedno izkašljeval "obloge" in imel spremenjen glas. Danes sem tudi OK, če izvzamem malo čuden občutek v nogah, ki se kaže kot, da ne bi bile moje. :) Pretekli tedni treningov se že poznajo, kajti samo dan ali dva sta mi očitno zelo premalo, da bi v celoti se regeneriral in kaj šele adaptiral. Tako, da sem že pošteno utrujen. To se pozna na hitrosti in kadenci. Če si boste kaj lažje predstavljali. Naprimer včeraj po približno tretjem ali četrtem šprintu je že 15 sekundi tako peklo v mišicah, da sem le stežka še v nadaljnjih 15 sekundah saj nekako vzdrževal ritem, kaj šele pospeševati. No saj poanta intervalnega treninga je ravno to, da je iz intervala v interval težje dosegati vrednosti prvih dveh.
Danes me čaka nabiranje višinskih metrov. Želja in plan je premagati nekje 2500 v.m razlike. Ne boste verjeli vendar mi je ta trening po primorski pokrajini dosti lažje izvesti kot v domači Štajerski. Saj kamorkoli se obrnem me čaka sicer kratek klanec vendar dovolj strm. Tako, da klancev je na izbiro kolikor hočem.Ampak ni ga čez Rakovec, Gorenje ipd. pohorske hribe. :)
Naslednji teden me čaka bolj ali manj enaki trening plan. Tako po času kot intenzivnosti. Potem pa zaslužena 2 tedna aktivnega počitka, da bom pripravljen na nove izzive kratkih a sladkih treningov.
lep pozdrav do naslednjič
Pa, če sem že začel nekaj pisat. Bom napisal nekaj o včerajšnjem in današnjem treningu. Ta suh in sončni vikend na obali, bom izkoristil za malo daljše in prav tako bolj intenzivne treninge. Včeraj sem opravil nekaj šprintov na klancu na Kubed, ker je blago strm in lahko brez večjega problema pospešuješ tudi, če imaš spredaj na največjem verižniku. Vesel sem, da sem ravno do včeraj se pozdravil (upam). Kajti pred nekaj dnevi, sem še vedno izkašljeval "obloge" in imel spremenjen glas. Danes sem tudi OK, če izvzamem malo čuden občutek v nogah, ki se kaže kot, da ne bi bile moje. :) Pretekli tedni treningov se že poznajo, kajti samo dan ali dva sta mi očitno zelo premalo, da bi v celoti se regeneriral in kaj šele adaptiral. Tako, da sem že pošteno utrujen. To se pozna na hitrosti in kadenci. Če si boste kaj lažje predstavljali. Naprimer včeraj po približno tretjem ali četrtem šprintu je že 15 sekundi tako peklo v mišicah, da sem le stežka še v nadaljnjih 15 sekundah saj nekako vzdrževal ritem, kaj šele pospeševati. No saj poanta intervalnega treninga je ravno to, da je iz intervala v interval težje dosegati vrednosti prvih dveh.
Danes me čaka nabiranje višinskih metrov. Želja in plan je premagati nekje 2500 v.m razlike. Ne boste verjeli vendar mi je ta trening po primorski pokrajini dosti lažje izvesti kot v domači Štajerski. Saj kamorkoli se obrnem me čaka sicer kratek klanec vendar dovolj strm. Tako, da klancev je na izbiro kolikor hočem.Ampak ni ga čez Rakovec, Gorenje ipd. pohorske hribe. :)
Naslednji teden me čaka bolj ali manj enaki trening plan. Tako po času kot intenzivnosti. Potem pa zaslužena 2 tedna aktivnega počitka, da bom pripravljen na nove izzive kratkih a sladkih treningov.
V ozadju Trst
lep pozdrav do naslednjič
Vrti, vrti, vrti,.....
Tako, da bo počasi treba zaključiti z nabiranjem kilometrov in še malo dodatno zakisliti mišice. Res, da je komaj ali že, sedemnajsti januar ampak pretekla leta so me naučila, da samo nabiranje kilometrov ne prinese ravno neke hitrosti, ki je verjetno moja rak rana. Ampak z izredno intenzivnimi treningi v tem času je potrebno izredno pazljivo. S tem bolj mislim na zdravstveni vidik kot pa kaj druga. Namreč ravno prebolevam nek prehlad. Točno vem, kje je bila pika na i, da se me je lotil. Šprinti pač zahtevajo slej, ko prej maximalen vdih zraka in očitno je bilo prehladno. Ampak, da ne govorim o tem kakšne temperature so bile zadnje tedne, ko ni bilo ne toplo, ne mrzlo. Tistih hinavskih 10 stopinj. Ko si zjutraj rečeš:" Bom urco malo bolj stisnil zobe ali vozil čez klance. Potem bo pa itak topleje in ne bom savna na dveh kolesih." Osebno raje vidim, da mi je hladno in so obleke na meni suhe kot pa, da sem ves preznojen in se to suši na meni. Ta občutek te še v kakšni senčni legi toliko bolj mrazi.
Potem jih pa poslušam, ko prehlajen dalje treniram. Takole bom rekel glede tega. Vsak sam ve, kaj dela. Smučarji tekači pri znatno nižjih temperaturah trenirajo in tekmujejo in tudi z zlomljeno rebro je moč osvojiti olimpijski bron. Seveda ne napeljujem na to, da morate oz. moram kljub pljučnici na trening. Pretekli vikend sem si enostavno vzel prosto in šel domov. Proti koncu regeneracijskega tedna sem bil, kar slaboten. Prehlad ni pojenjal k večjemu se stopnjeval. To je seveda več kot jasen znak za počitek. Moram priznati, da je prijalo tista dva dni ležati, če pozabim na "zabit" nos. :)
Nekako ne morem ocenit svoje trenutne pripravljenosti oz., če delam v pravi smeri in predvsem dovolj ali zadosti inetnzivno. Edini podatek, ki me malo navdaja z veseljem je ta, da je klanec na Padno osvojen krepko pod 10min pri treningu ti."težke šajbe". Kajti prvi trening je bil klanec ravno prav dovolj dolg oz. še predolg. Bolj me skrbi to, kar zadnje čase opažam pri pedaliranju. Frekvenca se pri naključnem štetju vrti okoli 90 obr./min potrebno bi pa bilo 100+. A hitrost je tam tam. Tako, da si rečem, da sem malo zaspan. To vrsto treninga bom konec januarja tako ali tako opustil. Služil mi je krepitvi mišičnih vlaken pri skoraj 100% obremenitvi (čez cel obrat). Nadgradnja bo v obliki intervalnega treninga, kar mi bo služilo za krepitev VO2 max (max. količina kisika, ki ga pljuča lahko porabijo v 1min za oksidacijo krvi) in navajanje mišic na enormne količine mlečne kisline ter seveda na tekmovalno hitrost. Potem bomo pa že tako ali tako dirkal.
Pa res, ravno se mi je "zaluštalo" treningov na mtb kolesu seveda na polnih obratih.Oh ta moja neučakanost in zaletavost.
Ena globoka ali plehka. Predvsem pa študentska za začetek. :D
Najprej Vam zaželim vse najlepše v letu 2012. Da ne boste nikoli obupali nad svojimi sanjami. Le osvojitev teh ali le korak bližje k osvojitvi, to je tisto zaradi katerega boste dejansko srečni.
Leta, kar bežijo mimo mene. Pred nekaj leti sem dejal:" Samo, da še diplomiram potem pa ciao obala!" Sedaj imam še do konca bivanja v študentu natančno 6 mescev, neporavnanih kup izpitov. Nekako si ne želim domov. Rad bi tukaj ostal oz. blizu. Samo, da bi imel nek kotiček zase, kamor se lahko umaknem. Točno to je moj problem. Bežanje in skrivanje pred problemi. Kljub temu, da jaz določene stvari ne vidim kot problem ali kot stvar "must to do", nekdo drug v tem vidi problem. Tako je konflikt neizbežen in smo spet tam "fire in the roof".
Moje novoletne zaobljube so takšne bolj ničelne, kar pomeni, da jih ni. Sicer sem si nekaj zastavil, da poskušam zdržati en mesec, pa bomo videli kako bo. Mogoče bo ravno zaradi tega tukaj kakšna objava več, ker si bom želel deliti moje misli, trenutke deliti z vami. Osebno si želim v letu, ki je pred nami pred vsem več iskrenosti in prijaznosti drug do drugega. Ne kvazi "lajki" na facebooku ampak več osebnih "dregljajev", ki sporočijo drugemu, da si želimo družbe, klepeta in novih poznanstev. Ne ničesar nimam proti facebooku al twitterju. Saj sem že na takšen način spoznal, kar nekaj oseb. Nazadnje sem se tako dogovoril za trening in tako spoznal bivšega tekmovalca v 4crossu Janija Podmilšjaka tudi v živo. Iz Noviga grada in vse do Sečovelj je letelo ko sneta sekira, skoraj malo preveč. Tako, da tekmovalci v disciplini enduro pozor, mož trenira :)
Tudi sam bi rad vzpostavil nek trening ritem in tudi življenjski slog v prid športu. Vendar me življenje znova in znova spomni, da nisem poklicni športnik in je potrebno kdaj še kaj druga narediti. Potrebno bo enkrat podpisati pogodbo s samim sabo. Ali bom stvari v čim večji meri podredil kolesarstvu ali pa bom končno postal "navaden" človek, ki bo nekega dni diplomiral vmes pa žural in se fino imel. Prav sovražim to stanje, ker nevem kaj bi sam s sabo. Na eni strani slišim:" Zgub se delat lenoba!" na drugi:"No saj boš videl kako bo". Čas pa mimo mene hiti brez vprašanja. Moja velika želja je bila oz. je še, da bi saj 5 let preživel po svoje, neodvisno. To pomeni služba stanovanje in delam, kar mi paše, bolje rečeno brez slabe volje zaradi banalnih stvari v med osebnih odnosih. Če takole pogledam saj so non-stop konfliktne točke. Nekje do 25. ali 30. leta je bolj ali manj letijo polena pod kolena zaradi šole in kdaj misliš kaj delati. Pojma svoboda in brezskrbno obstajata vendar ne v polni meri. V ozadju nonstop nekaj pika in enostavno se ne moreš razživet kot bi želel. Potem je pa tu kar naenkrat družina tu si pa itak "fertik".Na stara leta pa umreš od očitkov samemu sebi zakaj še nisi poskusil tistega in onega. Torej življenjski cikel, ki ga pričakujejo od nas je diploma, služba (oz. izkoriščanje do max), družina potem pa lahko gremo počasi vonjat ciprese. Hahaha spet šč***m proti vetru. Vendar me stvari, ki so očitne vsakemu telebanu in se nihče ne postavi po robu, ker nimamo j**c (I.Cankar: Hlapci) vedno vržejo iz tira. Kot jaz, ker ne napišem kletvice v polni besedi, ker se zavedam, da lahko to bere oseba, ki bi mogoče mi lahko kdaj pomagala. Vendar ravno zaradi takšnega sloga pisanja mi ne bo.In smo spet tam, kaj pa bojo DRUGI oz. SOSEDJE rekli o nas? Pa koga briga!!! koga briga, če grem v pižami na kufe ali v trgovino. Koga briga, če mam Ferrarija?! Se je res tako težko vprašat kaj bi jaz rad, ne da pri tem pogledaš k sosedom. Res je, nerad imam sklonjeno glavo, kar nas je učil g. Šuster. "Fantje vi imejte samo sklonjeno glavo in kimajte profesorju. Tako, se ga boste najhitreje znebili". Gospod ima prekleto prav, vendar to hlapčevtsvo drugje v življenju ne prinese nobene osebne sreče oz. osebnega napredka, ker smo non stop v kalupu.
Potem takem razmišljanju nismo nikoli osvobojeni niti, ko imamo službo in svojga fičota, ker sosed ima 101-ko pa še lepšo ženo. Nehajmo se sekirati in gledati bogastvo ali revščino drugih, ker nas to samo omejuje pri izpolnjevanju naših osebnih želja. To me je naučilo kolesarstvo. Ni bilo še toliko let nazaj, ko sem kot junior in under (u23) poželjivo in slinasto se oziral po kolesih, ki so jih krasili napisi XTR ali vzorci karbonskih vlaken. Takrat sem si rekel, ko bi jaz to imel bi bilo vse drugače. No sedaj ga imam, pa moram reči, da ni vse drugače. Vse kar je drugače je udobnost tega kolesa in predvsem manj servisiranj.Tehnični vidik je nekaj oz. veliko razredov višje. Treniram pa še bolj in ne manj, kot bi po neki logiki sklepali.
Mi smo lutke kapitalisti, kapitalizem pa vleče nitke. Vam je to všeč? Če vam je potem vam, kar malo zavidam, ker niste slabe volje. Ampak ne, nekaj delati proti vetru je zelo adrenalinsko in me spomni na to, da živim.
Aja v Ambasadi Gavioli je bilo fulll fulll fajn. Očitkom, da tam ne moreš tistga štancanja in klepanje kose plehu poslušat, če nisi prej pojedel kakšnega mentol bonbončka se še samo smejim.
(napače bom popravljal malo kasneje, dosti imam tega compa za nekaj časa:) )
lep pozdrav
Leta, kar bežijo mimo mene. Pred nekaj leti sem dejal:" Samo, da še diplomiram potem pa ciao obala!" Sedaj imam še do konca bivanja v študentu natančno 6 mescev, neporavnanih kup izpitov. Nekako si ne želim domov. Rad bi tukaj ostal oz. blizu. Samo, da bi imel nek kotiček zase, kamor se lahko umaknem. Točno to je moj problem. Bežanje in skrivanje pred problemi. Kljub temu, da jaz določene stvari ne vidim kot problem ali kot stvar "must to do", nekdo drug v tem vidi problem. Tako je konflikt neizbežen in smo spet tam "fire in the roof".
Moje novoletne zaobljube so takšne bolj ničelne, kar pomeni, da jih ni. Sicer sem si nekaj zastavil, da poskušam zdržati en mesec, pa bomo videli kako bo. Mogoče bo ravno zaradi tega tukaj kakšna objava več, ker si bom želel deliti moje misli, trenutke deliti z vami. Osebno si želim v letu, ki je pred nami pred vsem več iskrenosti in prijaznosti drug do drugega. Ne kvazi "lajki" na facebooku ampak več osebnih "dregljajev", ki sporočijo drugemu, da si želimo družbe, klepeta in novih poznanstev. Ne ničesar nimam proti facebooku al twitterju. Saj sem že na takšen način spoznal, kar nekaj oseb. Nazadnje sem se tako dogovoril za trening in tako spoznal bivšega tekmovalca v 4crossu Janija Podmilšjaka tudi v živo. Iz Noviga grada in vse do Sečovelj je letelo ko sneta sekira, skoraj malo preveč. Tako, da tekmovalci v disciplini enduro pozor, mož trenira :)
Tudi sam bi rad vzpostavil nek trening ritem in tudi življenjski slog v prid športu. Vendar me življenje znova in znova spomni, da nisem poklicni športnik in je potrebno kdaj še kaj druga narediti. Potrebno bo enkrat podpisati pogodbo s samim sabo. Ali bom stvari v čim večji meri podredil kolesarstvu ali pa bom končno postal "navaden" človek, ki bo nekega dni diplomiral vmes pa žural in se fino imel. Prav sovražim to stanje, ker nevem kaj bi sam s sabo. Na eni strani slišim:" Zgub se delat lenoba!" na drugi:"No saj boš videl kako bo". Čas pa mimo mene hiti brez vprašanja. Moja velika želja je bila oz. je še, da bi saj 5 let preživel po svoje, neodvisno. To pomeni služba stanovanje in delam, kar mi paše, bolje rečeno brez slabe volje zaradi banalnih stvari v med osebnih odnosih. Če takole pogledam saj so non-stop konfliktne točke. Nekje do 25. ali 30. leta je bolj ali manj letijo polena pod kolena zaradi šole in kdaj misliš kaj delati. Pojma svoboda in brezskrbno obstajata vendar ne v polni meri. V ozadju nonstop nekaj pika in enostavno se ne moreš razživet kot bi želel. Potem je pa tu kar naenkrat družina tu si pa itak "fertik".Na stara leta pa umreš od očitkov samemu sebi zakaj še nisi poskusil tistega in onega. Torej življenjski cikel, ki ga pričakujejo od nas je diploma, služba (oz. izkoriščanje do max), družina potem pa lahko gremo počasi vonjat ciprese. Hahaha spet šč***m proti vetru. Vendar me stvari, ki so očitne vsakemu telebanu in se nihče ne postavi po robu, ker nimamo j**c (I.Cankar: Hlapci) vedno vržejo iz tira. Kot jaz, ker ne napišem kletvice v polni besedi, ker se zavedam, da lahko to bere oseba, ki bi mogoče mi lahko kdaj pomagala. Vendar ravno zaradi takšnega sloga pisanja mi ne bo.In smo spet tam, kaj pa bojo DRUGI oz. SOSEDJE rekli o nas? Pa koga briga!!! koga briga, če grem v pižami na kufe ali v trgovino. Koga briga, če mam Ferrarija?! Se je res tako težko vprašat kaj bi jaz rad, ne da pri tem pogledaš k sosedom. Res je, nerad imam sklonjeno glavo, kar nas je učil g. Šuster. "Fantje vi imejte samo sklonjeno glavo in kimajte profesorju. Tako, se ga boste najhitreje znebili". Gospod ima prekleto prav, vendar to hlapčevtsvo drugje v življenju ne prinese nobene osebne sreče oz. osebnega napredka, ker smo non stop v kalupu.
Potem takem razmišljanju nismo nikoli osvobojeni niti, ko imamo službo in svojga fičota, ker sosed ima 101-ko pa še lepšo ženo. Nehajmo se sekirati in gledati bogastvo ali revščino drugih, ker nas to samo omejuje pri izpolnjevanju naših osebnih želja. To me je naučilo kolesarstvo. Ni bilo še toliko let nazaj, ko sem kot junior in under (u23) poželjivo in slinasto se oziral po kolesih, ki so jih krasili napisi XTR ali vzorci karbonskih vlaken. Takrat sem si rekel, ko bi jaz to imel bi bilo vse drugače. No sedaj ga imam, pa moram reči, da ni vse drugače. Vse kar je drugače je udobnost tega kolesa in predvsem manj servisiranj.Tehnični vidik je nekaj oz. veliko razredov višje. Treniram pa še bolj in ne manj, kot bi po neki logiki sklepali.
Mi smo lutke kapitalisti, kapitalizem pa vleče nitke. Vam je to všeč? Če vam je potem vam, kar malo zavidam, ker niste slabe volje. Ampak ne, nekaj delati proti vetru je zelo adrenalinsko in me spomni na to, da živim.
Aja v Ambasadi Gavioli je bilo fulll fulll fajn. Očitkom, da tam ne moreš tistga štancanja in klepanje kose plehu poslušat, če nisi prej pojedel kakšnega mentol bonbončka se še samo smejim.
(napače bom popravljal malo kasneje, dosti imam tega compa za nekaj časa:) )
lep pozdrav
Predbožična
Lahko bi rekli, da je leto spet na okoli. To dejstvo je enim všeč, drugim pač ne. Praznikov še ni konec in lahko se marsikaj spremeni in spreobrne. Trenutno je pač zame to še eden izmed navadnih dni. Dobra stran tega je, da sem v takem počutju najbolj skoncentriran na trening. Ta teden mi je uspelo vsak dan opraviti dober trening. To pomeni, da sem pri stvari užival. Trening je sestavljal kombinacijo teka, pohoda, gorskega kolesarjenja in vaj za zgornji del trupa. Celo smeji se mi, ker sem pridno treniral v primerjavi s tednom dni nazaj. Tudi na gorskem kolesu sem preživel nekaj časa, kar mi seveda največ pomeni. Še sedaj se spomnim kako se mi je narisal nasmeh na obraz, ko sem po slabih 3 mescih zopet zajahal "mavtnbajka". Čista radost in veselje. Najbolj sem bil radoveden, kako se bom obnašal prvih nekaj metrov na spustih. Saj so bili prekriti s snegom in je bilo potrebno dosti prej izvajat manevre kot sicer zaradi odrsavanja. Presenetljivo dobro mi je šlo, očitno imel dober dan in veselje se povečalo na potenco.
Zgornje dve sliki sta komaj nastali. Saj se je težko sredi spusta ustaviti sploh, ko čutiš, da si v "ritmu ali flow-u", da bi slikal. Takrat bi samo odrival in preletaval hupserje in korenine. No, korenine na zgornji sliki prvič nisem zvozil ampak naslednji dan, ko je sneg po vrhu skopnel, sem poskusil in zvozil v prvo. Pri vožnji na klanec je bilo pa potrebno, kar nekaj ravnotežja, da sem vozil točno po sledeh, ki so jih napravili džipi pred mano.
Treninge za naslednje tedne si še nisem sestavil. Vem pa katere prvine bom vstavil v količino.
Kot sem že prej omenil leto se počasi zaključuje in k temu sodijo povzetki, analize in nevem kaj še, preteklega leta. Sam sem si to to sezono "prigonil" dve priznanji. Na kateri sem ponosen in sta mi dokaz, da se le premika nekaj naprej. Ne bom se spuščal v teme kot so vrednost in kaj imam od tega. Vsekakor to "pika" nekje zadaj.
Papir prenese vse, čestitka se izgovori in splahni. Ostane le spomin na polici, ki te opomni, da ravno delo ali, če hočete garanje prinašajo osebno zadovoljstvo.
Zgornje dve sliki sta komaj nastali. Saj se je težko sredi spusta ustaviti sploh, ko čutiš, da si v "ritmu ali flow-u", da bi slikal. Takrat bi samo odrival in preletaval hupserje in korenine. No, korenine na zgornji sliki prvič nisem zvozil ampak naslednji dan, ko je sneg po vrhu skopnel, sem poskusil in zvozil v prvo. Pri vožnji na klanec je bilo pa potrebno, kar nekaj ravnotežja, da sem vozil točno po sledeh, ki so jih napravili džipi pred mano.
Treninge za naslednje tedne si še nisem sestavil. Vem pa katere prvine bom vstavil v količino.
Kot sem že prej omenil leto se počasi zaključuje in k temu sodijo povzetki, analize in nevem kaj še, preteklega leta. Sam sem si to to sezono "prigonil" dve priznanji. Na kateri sem ponosen in sta mi dokaz, da se le premika nekaj naprej. Ne bom se spuščal v teme kot so vrednost in kaj imam od tega. Vsekakor to "pika" nekje zadaj.
Papir prenese vse, čestitka se izgovori in splahni. Ostane le spomin na polici, ki te opomni, da ravno delo ali, če hočete garanje prinašajo osebno zadovoljstvo.
3.mesto slovenski pokal v krosu
Podelitev priznanja športne zveze Občine Vojnik.
predsednik zveze (levo): Peter Oprčkal in župan (desno): Benedikt Podergajs.
predsednik zveze (levo): Peter Oprčkal in župan (desno): Benedikt Podergajs.
Naročite se na:
Objave (Atom)