Dolgčas nam ni.

Pozdravljeni, tokrat za spremembo pišem to objavo iz štajerskega konca Slovenije in ne iz obale. Po treh ali štirih tednih moram priznati, da se mi zelo "zalušta" ostrega hribovskega zraka. Zelo dober izgovor a ne, hehe. Bolj kot zrak, me vleče stran iz obale sprememba. Sprememba okolja je tista, ki me dostikrat poživi. Včasih imam Portoroža res poln kufer in si želim, da bi ga zapustil, kar se da hitro. Spet drugič, so kakšni lepi trenutki zaradi katerih bi rad postal primorc. Brez skrbi, še vedno si bom rad in ponosno požvižgaval pesem Zorana Predina - Štajerc.
Kako je minil prejšnji teden? Hm, da pomislim. Prvo, kar mi pride na misel je lovljenje prostega termina v dnevu za trening. Čeprav samo za za urico ali dve. Izpitno obdobje je taka čudna zadeva. Na prvi pogled izgleda, da bo organizacija delovnega tedna popolnoma uspela trening:"faks". Vendar ta ustanova, ki se kliče " faks" poskrbi, da se ti podre celoten urnik dneva, ker majo čudno in slab način obveščanja kdaj bo kašen izpit, kje se bo opravljal, kdo ga bo imel in kdaj bojo ustni zagovori. Predvsem ustni zagovori so tisti zaradi katerih 3 ure ali še več šteješ pajke v kotu in poslušaš:" Stari/a jaz nimam pojma, nevem kako bo." Še v isti sapi izklepeta 3/4 predavanj in to ravno v trenutku, ko mi uspe se umiriti in skoncentrirarti.
Torej namesto 3 ur stanja in prestopanja na mestu, bi lahko opravil kvaliteten trening. Seveda so ti izpiti naravnani ravno tako, da ne moreš ne pred njimi in ne po njih trenirati dalj, kot 1,5h. Pustimo to reč stati.
Na enem izmed treningov se mi je pridružil tudi Primož Štrancar. Iz tega treninga se najbolj spomnim, da bolj, kot se je bližal koncu bolj je letelo. Delni ali celotni krivec sem jaz, ker sva se zmenila za 3ure dolg trening. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi držal besede. Pri zamisli trening trase sem se malo uštel. Kasneje je Primož imel službene obveznosti s promoviranjem znamke Orbea po kolesarskih trgovinah v bližnji okolici. Hec pri vsem tem je bil ta, da če bi rekel 4h dolg trening, bi iz tega nastalo 5h dolga zadeva. Pri meni se je s tem malo uštel :). Nekaj let nazaj sem bil dokaj ali zelo točna oseba. Vendar sem opazil, da se veliko ljudi/prijateljev, ne drži kaj preveč dogovorjene ure. Tako sem še sam začel zamujati, akademskiih 15, bi se reklo.
Kako je doma doma s treningom? Po resnici povedano, počivam. Ne bom zopet izzival s pohodi ali s tekom, kakšne bolečine ali vnetja v predelu kolena. Zato se zjutraj na tešče odpravim na daljši sprehod s Ferdojem, naš pes "na baterije"(ker je tako majhen in tečen) :). Če le vreme dopušča.
Energije jutra oz. prebujajočega se dneva vam ne znam opisat. Prelepi trenutki in občutki. Upam, da vam bosta ti dve amaterski fotografiji malo približalo zadevo.



Vem, da je mučno vstati iz tople postelje pred 7. uro zjutraj, ampak vam res toplo priporočam. Ne delajte si utvar ali "načrtovanja" vašega počutja ampak se enostavno prepustite naravi.

Lep pozdrav.

Cel ljubi dan

Pa se je začelo zares. Na obali je srečevati vse več kolesarjev, ki pridno nabirajo kilometre. Nekateri že prav gradijo "zidove" med tem, ko se še drugi trudimo pri temeljih. Sicer sam nikoli nisem preveč dobro razumel pomena pojma teh temeljev oz. baze, kot kolesarji radi rečemo treningu v tem zimskem obdobju. Velikokrat se sliši:" Ti imaš dobro bazo, tebi bo zihr letelo." Res, da v pripravljalnem obdobju dosti treniram ampak nikoli nisem opazil kasneje bistvene razlike, katero bi lahko pripisoval zimskemu delu treninga. Edino, kar je mogoče zapaziti je povečana "trma" in spraviti se do ciljne črte pa naj stane, kar hoče. Torej izboljševanje vzdržljivosti. Zagotovo z dolgimi treningi pripravimo telo, da začne malo bolj učinkovito (ekonomsko racionalno) porabljati vire energije (glikogen in maščobo). No ja, vsak ima pač svojo teorijo katero zagovarja. Nekateri so naklonjeni dolgim treningom, drugi malo manj. Odkar sem začel aktivno kolesariti sem pozimi vedno delal daljše treninge. Torej sem prevzel nek vzorec in sem prepričan, da mi ne more tako zelo škodovati, kot marsikdo reče. Da ne bom zopet zapadel v "filozofske" vode. Se bom raje odmaknil od teorije, ker sem spoznal, da pri meni ravno ne deluje ravno tako, kot piše v kakšnem priročniku za treniranje.
V tem tednu sem opravil največjo količino treninga do sedaj. Družbo so mi delali fantje iz Calcita, Završnice in MBK Orbea. Verjetno bi sam opravil tudi takšno količino treninga ampak v družbi je to 1000krat lažje. Koleno s katerim sem imel nedolgo nazaj težave se je več, kot odlično izkazalo. Tako, da imam spet eno veliko življenjsko šolo, ki se kliče postopnost, kar je zame zelo težko dojemljiv pojem. :)
Januar je že praktično pri koncu, bliža se nam kratek februar. Počasi se bo treba ozirati po daljših ali ponavljajočih se klancih. Na katerih se bo vozilo in pospeševalo, da pripravimo organizem še na težje in pekoče treninge, ki bodo osnova za napore na dirkah.

To je grafični prikaz včerajšnega (nedelja 25.2010) treninga.



lep pozdrav

Sonceeeeee

Najbolj zoprno je to, da napišeš dobro polovico objave in potem po nesreči iztakneš kabel za napajanje, zakon. Ne mislim študirati kaj sem pisal in vrstni red le tega. Po takšnem treningu, kot sem ga imel danes oz. tedenskem treningu pač nisem pri volji. Se opravičujem. Kot sem v "čudežno" izginulem zapisu omenil, danes ni bilo izgovora, da se ne bi šlo na trening, ker je bilo prelepo vremo. To se je tudi videlo po številu kolesarjev, ki sem/smo jih danes srečevali. Samo, ko sem šel nasproti dogovorjeni druščini gorskih kolesarjev, sem na šmarskem klancu srečal 2 skupine po najmanj 20 kolesarjev. Po mrzlem spustu v Dragonjo z dogovorjeno druščino, so se cariniki odločili, da nas vzamejo pod drobnogled s pregledom osebnih dokumentov. Skupina se je razbila. Sicer nevem zakaj sva z Robijem se odpeljala na Kaštel ampak sva svojo namero tudi sporočila. Verjetno je prišlo do nesporazuma, saj sva jih na vrhu klanca zaman čakala. Tako sva s Kordežem (Robijem) sama napravila trening po hrvaški in ga zaključila po slovenski Istri. Za pogovor ni bilo časa, ker je trening bil resno zastavljen in tudi burja nama je oteževala vso stvar. Sam se še pobiram po 14 dnevni odsotnosti tako, da pri meni ni vse klapalo, kot je treba. Sem pač samo kritičen včasih še mogoče preveč in za brez veze. Nisem popoln, če je kdo tako mislil hahaha.
Januar počasi prehaja v drugo polovico in s tem tudi narašča tedenska bera ur, kar pomeni dooooolge vožnje. V družbi in v sončnem vremenu je to mačji kašelj. Če si pa sam je pa v največji meri odvisno kakšen karakter si. Takšen način trening se ne imenuje zastonj, vzdržljivostni trening.
Mislim, da sem danes "podrel" svoj rekord, če izvzamem jesenski "izlet" Portorož-Črešnjice, kar se tiče dolžine. Naneslo je 147km, v 5h in 16minutah. Porabil sem ca. 4000 kCal, kar si rad znova in znova ogledam, hahaha. Vendar ne razumite napak, da sem sedaj "priklopljen" na hladilnik in brezskrbno jem. Ne ne, ne ŠE. Noč je dolga :)

lep pozdrav

Prvi trening v 2010

Pa je mimo novo letno vzdušje, mogoče se še kje valjajo kakšni "ostanki" teh praznikov. Po resnici povedano sem prav vesel, da je končano. Božično novoletne praznike sem preživel bolj ali manj v horizontalnem položaju ampak ne zaradi posledic "vinske trte", hmeljevega soka ali kakšne druge naravne omamne substance, vzrok vodoravnega položaja je bilo ti. tekaško koleno. Verjetno se spomnite novic o pobeljeni s snegom slovenski obali. Na ta dan je bilo pač nemogoče kolesarit. Seveda so se našle kakšne izjeme, ki so s svojim početjem želele dokazati nevem kaj. Mogoče, da niso iz sladkorja. Skratka, ob sunkih burje in sneženjem sem se odpravil na trening kombinacije teka in hoje v dolžini nekje 2.5h-3h. Zavedal sem se, da nisem ravno pripravljen teči 2 ure skupaj in bodo zagotovo posledice. Nisem pa vedel, kako dolgo bodo trajale te posledice in kakšne posledice sploh bodo. Upal sem na kakšen "muskl fiber". Proti koncu treninga je tako nekje pod kolenom čedalje bolj bolelo ali celo peklo. Takrat sem se spomnil besed v servisu: "Ne jamri!" in " Kolesarstvo je eno samo trpljenje. Sprijazni se, če hočeš kaj dosežit." Počasi bom sprejel bolečino, kot nekaj dobrega. Zaradi nje se verjetno zavedamo, da smo živi. Upam, da to že ne meji na mazohizem, ker nisem te sorte. Zelo mi je zanimivo to, po eni strani vem, da moje početje ima več slabih lastnosti, kot dobrih. Po drugi strani pa vseeno vztrajam kljub posledicam, kot bi tiščal glavo čez zid. Kot bi dve osebi v meni imeli nekakšno vojno.
Naslednji dan, po pričakovanjih trde razbolele mišice. Ampak še zmeraj je bila prisotna bolečina blizu kolena, sploh pri hoji po stopnicah. Še enkrat sem šel "tišat glavo čez zid", tokrat samo po ravnini do sečoveljskih solin in nazaj, kar je naneslo 2ure teka. Bolečina od začetka ob kolenu je bila tako močna, da "muskl fibra" sploh nisem čutil, kot da ga ne bi bilo. Čez čas je bolečina ob kolenu celo izginila ampak za kratek čas. Toliko, da sem se veselil, tako pa je mimo začetna bolečina. Čez nekaj časa sem priletel na realna tla. Bum! spet je zabolelo, ko sam hudič.
Ta dan sem odšel domov, ker se za božič spodobi, da sem doma. V decembru sem pridno treniral, nekje 20 ur na teden. Optimistično sem tako mislil, da bom z 3 dnevnim mirovanjem skozi božič, saniral to vnetje zaradi teka in bom potem normalno hodil. Po božiču sem poskusil narediti daljši pohod. Ruzak na rame in pot pod noge, gor in dol 4krat. Pri sestopih je nepopisno bolelo. Še dobro, da sem imel smučarske palice, da sem se opiral nanje. Trening sem sicer opravil, kot sem si zastavil. Vendar vam moje hoje po stopnicah navzdol raje nebi opisoval, ker še moja babica lepše hodi.
Tako sem bil prisiljen mirovati nekako do danes. Na obali ni nič kaj lepo vreme. Še včeraj sem gledal kako pada sneg. Da vam povem, da se mi je že konkretno mešalo, ker nisem mogel z ničemer pognati svojega srca. Tako sem se danes že skoraj jezno odpravil na trening. Zopet je prišla moja "mladostniška" trma na plano, ko imam vsega dovolj. Ja, lahko bi rekel, da sem spet glavo tiščal čez zid :). Na sebi sem imel dovolj oblek, da me ni zeblo v zgornji del telesa. Noge so mi pa delno grele termo hlače in krema za pospešeno prekrvavitev. Res, da nikamor ni šlo oz. pulzi za tisto hitrost in prestavno razmerje so bili čisto previsoki. To je čisto normalno, če "lenuhariš" 14 dni. Vendar vam ne znam opisat zadovoljstva, ki me je navdajalo na treningu. Seveda se mi je najbolj dopadlo to, da me niti malo ni "zasrbelo" ob kolenu, kjer me je nekoč peklo. Tako sem danes ob 4 stopinjah, mokrih cestah in na momente tudi snegu, kolesaril slabe 3 ure pri povprečnem pulzu 145. Ravno zaradi višjega pulza, kot ponavadi nisem prevozil veliko km, ker sem moral, kar paziti, da nisem bil predolgo časa nad določeno vrednostjo. Kljub premočenost, sploh predel nog in stopal sem izredno vesel. Sedaj pa na toplem pijem čaj z nekaj vitamina C in smeje pogledam čez okno, ker zopet dežuje. Oh kako lepo, NOT.


lep pozdrav

V prihajajočih dnevih Vam želim, obilo srečnih, veselih in toplih trenutkov v krogu vaših najbližjih. Naj novo leto Vam prinese nove pozitivne energije in posluha za sočloveka.
Vsem kolesarjem in tudi drugim aktivnim ljudem, želim v prihodnji sezoni predvsem zdravja, osebnih zmag in adrenalina, ki Vam bo risal nasmeh na obraz.


Blaž Pristovnik

Testiranje in ostale drobnarije

Če vam je dolg čas in vam je vseeno kaj berete, tudi, če je WTF, če je preveč moraliziranja in ni pravilno slovnično napisano, Vas lepo vabim k branju. Na krajše na žalost ni šlo.

Kako se odpravijo nekateri vrhunski športniki na testiranje? Odgovor bi bil zelo preprost oz. nebi veliko zgrešil, če bi nanj odgovoril nekako tako: Oseba se lepo usede v topel avto, ki je verjetno sponzorski oz. ga ima v uporabi za določen čas, odvisno od pogodbe. Vstavi CD ali USB MP3 ključ izbere dobro glasbo in se odpelje kamor je pač namenjen. Ker se sam nimam za vrhunskega športnika iz razlogov, kot sta recimo trenutna nezrelost in ničelni zaslužek, vam lahko približam to pot, kot fanatičnega športnika ali športnika študenta (raje tako).
Vse se seveda začne dan ali dva prej. Na testiranju je vedno prisotna osebna tehtnica na katero se bolj, kot si star ali bolj, kot si fanatik težje se povzpneš. Nekateri resnični fanatiki dan ali dva prej dejansko nič ne jejo oz. minimalno, hodijo v savne, treninge verjetno izvajajo na tešče samo, da bi kazala kilogram ali dva manj, kot sicer. Zase lahko rečem, da mi je kratko malo vseeno (končno). Bolje več, kot premalo s strani imunske odpornosti v zimskem obdobju. Za informacijo pri meni je pokazala 70kg in 6.5% maščobnega dela te teže. Koliko je realna ta tehtnica, nevem. Zame dovolj, ker dobim neko grobo sliko trenutnega stanja. Da se vrnem nazaj na pot "fanatika". Pri meni se ponavadi vse zakomplicira pri prevozu, ker nimam v lasti avtomobila. Doma pa tudi imamo samo eden avto katerega je tudi težko si sposodit za kakšen ogled proge, dirke,... . Torej, znajdi se kot veš in znaš. Ker imam okoli tega že nekaj prakse, sem tudi letos začel iskati prevoz dobra dva tedna prej. Za popestritev mojega življenja seveda ta osebek poskrbi tako, da mi ne potrdi ali ne prekliče prevoza za naslednji dan. Res "hvala" ti. Tako sem v nedeljo zvečer ob ca 18h ali 19h klical in kontaktiral vse "prijatelje". Na facebooku (neka družabna mreža na spletu) jih imam baje 288. Zanimivo, da od 288 prijateljev, ravno ta dan, mi ni priskočil nobeden na pomoč. Naslednji teden bom seveda videl fotografije od kakšnega izleta po Sloveniji oz. žurke do žurke, ker za to se zmeraj najde čas in avto. Nekateri odzivi so bili: kupi si že avto v hecu, ampak v vsakem hecu je pol resnice. Poskušal sem kombinirati še železniški prevoz ampak vlak na katerega lahko dam kolo, pelje samo 2x na dan in to v zelo neprimernih urah. Ni mi preostalo drugega, kot da poskusim s srečo, če bom lahko prepričal sprevodnika, da me spusti na potniški vlak s kolesom. Ampak še vedno je bilo potrebno spraviti kolo in mene do železniške postaje Koper. Tukaj mi je na pomoč priskočil Luka Slivnik, iskrena ti hvala. Ura je 22h v nedeljo. Ko pogledam na kolo, me skoraj infarkt. Kolo je umazano oh in sploh, kaj naj, če pa treniram. Kaj narediti? Nič, kolesa demontirati in hop z njim v kopalnico pod tuš. Kadar to počnem mi gre zmeraj na smeh, ker pomislim na reakcije doma, če bi me zalotila mama pri tem početju. Ko mi je uspelo "stuširati" kolo, sem pustil kopalnico za sabo takšna,kot je bila prej. Tako, da če boste kdaj takega počeli doma, bodite prepričani, da staršev ali boljše polovice ne bo dolgo doma. Malo večji problem zna predstavljati kakšno gorsko kolo iz ture po Pohorju ali katerem drugem gozdnem območju sploh po slabem vremenu.

Ponedeljek 14.12.09, 9:30 parkirišče pred študentskim domom.
Med pakiranjem kolesa v avto sem opazil sneg, ne morem, da verjamem. Snežinke na obali, waw ampak nimam časa.
Ker gospod Popovič noče v Kopru imeti semaforiziranih križišč, sva z Lukom obstala na gradbišču krožnega križišča in novega najvejčjega Planeta TUŠ v Slo. (živela recesija), kjer se je obračal nek kamion in to 5min pred odhodom vlaka. Na koncu mi je zopet uspelo. Naše vrle železnice že 4 leta popravljajo tir Koper-Divača, nočem zgubljati besed. Tako je bil organiziran prevoz od Kopra do Divače, kjer smo prestopili. Sprevodnik je bil prijazen in mi je dovolil s kolesom na potniški vlak.
Bolj, kot sem se bližal Ljubljani bolj sem imel izbuljene oči. Sneeeg, zima, mrzlo juhu. Jaz pa v pozno jesenski garderobi. Res sem se razvadil na obali. Gazenja po snegu s kolesom v roki, me je rešil trener, ki me je z avtom pripeljal od železniške postaje Ljubljana do Fakultete za šport. Na testiranje je čakal tudi Grega Primc s katerim sva poleti nevem kolikokrat se povzpela na začetno strmino na Kurešček. Tako, kot takrat sem tudi danes proti koncu testiranja malo križem kražem gledal. Sploh, ker sem imel na obrazu masko katera mi je merila porabo kisika in sem zaradi nje zelo težko dihal. Točno obdelanih rezultatov še nimam vendar mislim, da mi je uspelo prilesti do 16. ali 17. stopnje, kar pomeni nekje 480 watt-ov. Če ste se prej spraševali, zakaj za boga seboj v sneg vlačim kolo? V to "mučilno" napravo je bilo potrebno vpeti in postavit kolo, zato.
Po končanem testu je zopet sledila časovna stiska oz. misija, kako priti do trgovine ORBEA in potem ujeti vlak. Prevoz do trgovine mi je ponudil Luka Žele, kateri me je tudi "trpinčil" in spremljal na testiranju, tudi tebi iskrena hvala. Vesel, da sem pravočasno prispel na postajo in v upanju, da bom čim manj zmrzoval na prostem, sem čakal, da se odpro vrata vlaka. Ravno, ko sem s svojo "izven dimenzijsko" prtljago hotel vstopiti na vlak, sem zaslišal rezek živžg piščalke in krik:" Hej!!! Kam pa ti misliš s biciklom!!!" Naj gre P.eš v M.aribor, sem si mislil. Stopim do njega in mu pač povem kam mislim iti. Na vlak me ni hotel spustiti, ker je bila gneča. Ok, bila je res. Nimam kaj oporekat. Takoj sem si mislil, kaj za boga dela mularija ob 15:40 v Lj? Ko sem jaz bil toliko star kot oni, sem hodil domov ob 13h, najpozneje ob 14h. In zopet nazaj do mojega poletnega službenega mesta v servis na Linhartovi 42. Tam sem seveda požel velik posmeh ampak ne privoščljiv. Sedaj sem imel dovolj časa, da sem zamenjal plašče, katere sem prej prenašal, kot "old time" kolesarji (zvite ne hrbtu). Od jeze in lakote (zadnji obrok je bil pred 12 urami torej zjutraj) sem montiral nepopustljivi žičnati plašč in malo zakrvavel pod nohtom.
Dve ure do naslednjega vlaka sta hitro minili, ker sem bil v družbi Orbea shop team-a. Zato sem poleti rad tam delal.
Naslednji vlak 18:10, tudi potniški oz. IC. Po doplačilu mi je uspelo priti gor in gremo proti Kopru.

Sedaj pa na trening z ekipo Adria iz Novega mesta. Baje ne bo dolgo, ker je "mrzlo" 4 stopinje in burja. Bomo videli.

lep pozdrav Blaž

Nekaj za sproti

Najprej se opravičujem, ker že dolgo nisem ničesar napisal. Vendar se v tem prehodnem obdobju bore malo dogaja. Ni dirk, ni napornih treningov skratka nič posebnega. Lahko pa se "pohvalim", da redno oziroma koliko vreme dopušča redno treniram. Tako na teden nanese nekje 15 ur kolesa mogoče kakšna več ali manj.
Danes je prvi dan, ko je po dolgem času posijalo v sonce v tako imenovani sončni Portorož in tudi vidljivost je bila malo boljša, kot le do naslednjega ovinka.V teh dveh tednih slabega vremena je bilo k sreči dokaj suho in se je dalo trenirat. Pred včerajšnjem je deževalo in ne morete si predstavljati, kako sem bil nataknjen (po domače povedano). Če ne migam dnevno saj 1 uro pri utripu ca. 130 udarcev na minuto, sem na dobri poti k tečnosti. Ugotovil sem, da lahko v bistvu zdržim samo en dan, da nič ne delam. V bistvu sem prav vesel, da sem odvisen od gibanja. Sploh glede na to, kako se težava prekomerne teže čedalje bolj zajeda v našo družbo. Za katero sem slepo mislil, da je to le težava leno ritih Američanov, ki ne znajo sami pripravljat vsako dnevnih jedi. Na žalost je tako, da se marsikdo zateče po tolažbo k hrani. Bojim se, da sem tudi jaz med njimi ampak s to razliko, da večji del zaužitega tudi pokurim z gibanjem. In mi užitek v hrani predstavlja jed, ki je doma narejena. Ampak vsak zase ve, kaj in kako bo s svojim telesom ravnal.
Ja, sonce. Prav vesel sem bil, ko sem ga zagledal. Tako mi prav nič ni bilo žal, da sem si nastavil budilko za dan, ki se kliče NEdelja. Ob odpiranju polkne se mi je odprl pogled, na prebujajoči se dan v Bernardinu. Oranžno rdeče barve zaradi katerih ne moreš ostati ravnodušen ampak jih lahko le občuduješ. Po zajtrku sem zajahal svojo "bičikleto" in se odpravil na trening. Veter je bil včasih v veliko pomoč včasih pa ne ravno najbolj, ko dobiš občutek, da se ti sredi ravnine naredi klanec zaradi čelnega vetra. Ampak ni me motilo, ker je bil pogled v daljavo čisto mogoč in jasen. Tako sem danes prvič v tej sezoni "naštepal" prvih 110km v kosu. Vem, da se bo ta številka čedalje bolj ponavljala, ker je pač potrebno malo izboljšati ali aktivirati aerobne procese v telesu in trenirati vzdržljivost. Tip treninga, kot sam ni naporen fizično, naporen zna biti predvsem mentalno. Odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Osebno mi ta vrsta treningov ne predstavlja večjih težav sploh, če kolesarim v skupini. Prihaja december in z njim tudi kolesarji iz notranjosti države ob dejstvu, če bodo temperature se malo spustile pod 0. Tako, da družbe se že zelo veselim, sploh naših "XC bajkerjev".

Lep pozdrav Blaž P.