BLAŽ PRISTOVNIK

Vikend dogajanje.

2012-01-21T23:26:00.000-08:00

Odstranjen je bil "gumbek" bilo že boljše. Nekateri izgleda, da niso pismeni, ker v oklepaju piše komentiraj. To pomeni, da napišeš komentar zakaj meniš, da je bilo že boljše. Tako bi lahko vedel kaj bi moral spremeniti, da bi bil blog še bolj berljiv, zabaven in zanimiv. Ampak ne, enim se še tipkat ne da in razmisliti zakaj so pravzaprav se odločili za tisto izbiro. Verjetno zato, ker sem "črn" oz. mi je ime Blaž. :)

Pa, če sem že začel nekaj pisat. Bom napisal nekaj o včerajšnjem in današnjem treningu. Ta suh in sončni vikend na obali, bom izkoristil za malo daljše in prav tako bolj intenzivne treninge. Včeraj sem opravil nekaj šprintov na klancu na Kubed, ker je blago strm in lahko brez večjega problema pospešuješ tudi, če imaš spredaj na največjem verižniku. Vesel sem, da sem ravno do včeraj se pozdravil (upam). Kajti pred nekaj dnevi, sem še vedno izkašljeval "obloge" in imel spremenjen glas. Danes sem tudi OK, če izvzamem malo čuden občutek v nogah, ki se kaže kot, da ne bi bile moje. :) Pretekli tedni treningov se že poznajo, kajti samo dan ali dva sta mi očitno zelo premalo, da bi v celoti se regeneriral in kaj šele adaptiral. Tako, da sem že pošteno utrujen. To se pozna na hitrosti in kadenci. Če si boste kaj lažje predstavljali. Naprimer včeraj po približno tretjem ali četrtem šprintu je že 15 sekundi tako peklo v mišicah, da sem le stežka še v nadaljnjih 15 sekundah saj nekako vzdrževal ritem, kaj šele pospeševati. No saj poanta intervalnega treninga je ravno to, da je iz intervala v interval težje dosegati vrednosti prvih dveh.
Danes me čaka nabiranje višinskih metrov. Želja in plan je premagati nekje 2500 v.m razlike. Ne boste verjeli vendar mi je ta trening po primorski pokrajini dosti lažje izvesti kot v domači Štajerski. Saj kamorkoli se obrnem me čaka sicer kratek klanec vendar dovolj strm. Tako, da klancev je na izbiro kolikor hočem.Ampak ni ga čez Rakovec, Gorenje ipd. pohorske hribe. :)
Naslednji teden me čaka bolj ali manj enaki trening plan. Tako po času kot intenzivnosti. Potem pa zaslužena 2 tedna aktivnega počitka, da bom pripravljen na nove izzive kratkih a sladkih treningov.

V ozadju Trst

lep pozdrav do naslednjič

Vrti, vrti, vrti,.....

2012-01-17T08:58:00.000-08:00

Po dolgem času spet pozdravljeni. Tokrat sem za spremembo v teh dveh tednih, ki so minili od prejšnje objave nekajkrat celo pomislil, da bi napisal nekaj vrstic. Vendar nisem nekako čutil nobene inspiracije oz. bil praznih misli. No, saj danes ni bistveno drugače. Vseeno sem nekako začel in kar bo priletelo izpod prstov na tipkovnico, pač bo. Ravnokar sem vnesel v koledar dirke na katerih imam namen oz. bom zagotovo nastopil. Žal z odhodom naših dveh najboljših tekmovalk Nine in Tanje, smo kaj hitro prišli do zaključka, da ne bomo se redno udeleževali dirk v sosednji Italiji, ki so rangirane kot E1 ali E2. Verjetno bom pogrešal oz. že (smeh) njihove zajtrke in predvsem tisto vzdušje, ki je bilo v zraku. Ves kraj, mesto je tisti vikend dihalo za kolesarstvo. Nikjer se še nisem počutil tako "kolesarsko". Za dan ali dva sem živel svoje sanje "profija". Dirka ali rezultat so me seveda zbudili kot mrzla voda, ki sem jo dobil za vrat, če sem zjutraj preslišal budilko za vrtec.
Tako, da bo počasi treba zaključiti z nabiranjem kilometrov in še malo dodatno zakisliti mišice. Res, da je komaj ali že, sedemnajsti januar ampak pretekla leta so me naučila, da samo nabiranje kilometrov ne prinese ravno neke hitrosti, ki je verjetno moja rak rana. Ampak z izredno intenzivnimi treningi v tem času je potrebno izredno pazljivo. S tem bolj mislim na zdravstveni vidik kot pa kaj druga. Namreč ravno prebolevam nek prehlad. Točno vem, kje je bila pika na i, da se me je lotil. Šprinti pač zahtevajo slej, ko prej maximalen vdih zraka in očitno je bilo prehladno. Ampak, da ne govorim o tem kakšne temperature so bile zadnje tedne, ko ni bilo ne toplo, ne mrzlo. Tistih hinavskih 10 stopinj. Ko si zjutraj rečeš:" Bom urco malo bolj stisnil zobe ali vozil čez klance. Potem bo pa itak topleje in ne bom savna na dveh kolesih." Osebno raje vidim, da mi je hladno in so obleke na meni suhe kot pa, da sem ves preznojen in se to suši na meni. Ta občutek te še v kakšni senčni legi toliko bolj mrazi.
Potem jih pa poslušam, ko prehlajen dalje treniram. Takole bom rekel glede tega. Vsak sam ve, kaj dela. Smučarji tekači pri znatno nižjih temperaturah trenirajo in tekmujejo in tudi z zlomljeno rebro je moč osvojiti olimpijski bron. Seveda ne napeljujem na to, da morate oz. moram kljub pljučnici na trening. Pretekli vikend sem si enostavno vzel prosto in šel domov. Proti koncu regeneracijskega tedna sem bil, kar slaboten. Prehlad ni pojenjal k večjemu se stopnjeval. To je seveda več kot jasen znak za počitek. Moram priznati, da je prijalo tista dva dni ležati, če pozabim na "zabit" nos. :)
Nekako ne morem ocenit svoje trenutne pripravljenosti oz., če delam v pravi smeri in predvsem dovolj ali zadosti inetnzivno. Edini podatek, ki me malo navdaja z veseljem je ta, da je klanec na Padno osvojen krepko pod 10min pri treningu ti."težke šajbe". Kajti prvi trening je bil klanec ravno prav dovolj dolg oz. še predolg. Bolj me skrbi to, kar zadnje čase opažam pri pedaliranju. Frekvenca se pri naključnem štetju vrti okoli 90 obr./min potrebno bi pa bilo 100+. A hitrost je tam tam. Tako, da si rečem, da sem malo zaspan. To vrsto treninga bom konec januarja tako ali tako opustil. Služil mi je krepitvi mišičnih vlaken pri skoraj 100% obremenitvi (čez cel obrat). Nadgradnja bo v obliki intervalnega treninga, kar mi bo služilo za krepitev VO2 max (max. količina kisika, ki ga pljuča lahko porabijo v 1min za oksidacijo krvi) in navajanje mišic na enormne količine mlečne kisline ter seveda na tekmovalno hitrost. Potem bomo pa že tako ali tako dirkal.
Pa res, ravno se mi je "zaluštalo" treningov na mtb kolesu seveda na polnih obratih.Oh ta moja neučakanost in zaletavost.

Ena globoka ali plehka. Predvsem pa študentska za začetek. :D

2012-01-03T01:19:00.000-08:00

Najprej Vam zaželim vse najlepše v letu 2012. Da ne boste nikoli obupali nad svojimi sanjami. Le osvojitev teh ali le korak bližje k osvojitvi, to je tisto zaradi katerega boste dejansko srečni.

Leta, kar bežijo mimo mene. Pred nekaj leti sem dejal:" Samo, da še diplomiram potem pa ciao obala!" Sedaj imam še do konca bivanja v študentu natančno 6 mescev, neporavnanih kup izpitov. Nekako si ne želim domov. Rad bi tukaj ostal oz. blizu. Samo, da bi imel nek kotiček zase, kamor se lahko umaknem. Točno to je moj problem. Bežanje in skrivanje pred problemi. Kljub temu, da jaz določene stvari ne vidim kot problem ali kot stvar "must to do", nekdo drug v tem vidi problem. Tako je konflikt neizbežen in smo spet tam "fire in the roof".
Moje novoletne zaobljube so takšne bolj ničelne, kar pomeni, da jih ni. Sicer sem si nekaj zastavil, da poskušam zdržati en mesec, pa bomo videli kako bo. Mogoče bo ravno zaradi tega tukaj kakšna objava več, ker si bom želel deliti moje misli, trenutke deliti z vami. Osebno si želim v letu, ki je pred nami pred vsem več iskrenosti in prijaznosti drug do drugega. Ne kvazi "lajki" na facebooku ampak več osebnih "dregljajev", ki sporočijo drugemu, da si želimo družbe, klepeta in novih poznanstev. Ne ničesar nimam proti facebooku al twitterju. Saj sem že na takšen način spoznal, kar nekaj oseb. Nazadnje sem se tako dogovoril za trening in tako spoznal bivšega tekmovalca v 4crossu Janija Podmilšjaka tudi v živo. Iz Noviga grada in vse do Sečovelj je letelo ko sneta sekira, skoraj malo preveč. Tako, da tekmovalci v disciplini enduro pozor, mož trenira :)
Tudi sam bi rad vzpostavil nek trening ritem in tudi življenjski slog v prid športu. Vendar me življenje znova in znova spomni, da nisem poklicni športnik in je potrebno kdaj še kaj druga narediti. Potrebno bo enkrat podpisati pogodbo s samim sabo. Ali bom stvari v čim večji meri podredil kolesarstvu ali pa bom končno postal "navaden" človek, ki bo nekega dni diplomiral vmes pa žural in se fino imel. Prav sovražim to stanje, ker nevem kaj bi sam s sabo. Na eni strani slišim:" Zgub se delat lenoba!" na drugi:"No saj boš videl kako bo". Čas pa mimo mene hiti brez vprašanja. Moja velika želja je bila oz. je še, da bi saj 5 let preživel po svoje, neodvisno. To pomeni služba stanovanje in delam, kar mi paše, bolje rečeno brez slabe volje zaradi banalnih stvari v med osebnih odnosih. Če takole pogledam saj so non-stop konfliktne točke. Nekje do 25. ali 30. leta je bolj ali manj letijo polena pod kolena zaradi šole in kdaj misliš kaj delati. Pojma svoboda in brezskrbno obstajata vendar ne v polni meri. V ozadju nonstop nekaj pika in enostavno se ne moreš razživet kot bi želel. Potem je pa tu kar naenkrat družina tu si pa itak "fertik".Na stara leta pa umreš od očitkov samemu sebi zakaj še nisi poskusil tistega in onega. Torej življenjski cikel, ki ga pričakujejo od nas je diploma, služba (oz. izkoriščanje do max), družina potem pa lahko gremo počasi vonjat ciprese. Hahaha spet šč***m proti vetru. Vendar me stvari, ki so očitne vsakemu telebanu in se nihče ne postavi po robu, ker nimamo j**c (I.Cankar: Hlapci) vedno vržejo iz tira. Kot jaz, ker ne napišem kletvice v polni besedi, ker se zavedam, da lahko to bere oseba, ki bi mogoče mi lahko kdaj pomagala. Vendar ravno zaradi takšnega sloga pisanja mi ne bo.In smo spet tam, kaj pa bojo DRUGI oz. SOSEDJE rekli o nas? Pa koga briga!!! koga briga, če grem v pižami na kufe ali v trgovino. Koga briga, če mam Ferrarija?! Se je res tako težko vprašat kaj bi jaz rad, ne da pri tem pogledaš k sosedom. Res je, nerad imam sklonjeno glavo, kar nas je učil g. Šuster. "Fantje vi imejte samo sklonjeno glavo in kimajte profesorju. Tako, se ga boste najhitreje znebili". Gospod ima prekleto prav, vendar to hlapčevtsvo drugje v življenju ne prinese nobene osebne sreče oz. osebnega napredka, ker smo non stop v kalupu.
Potem takem razmišljanju nismo nikoli osvobojeni niti, ko imamo službo in svojga fičota, ker sosed ima 101-ko pa še lepšo ženo. Nehajmo se sekirati in gledati bogastvo ali revščino drugih, ker nas to samo omejuje pri izpolnjevanju naših osebnih želja. To me je naučilo kolesarstvo. Ni bilo še toliko let nazaj, ko sem kot junior in under (u23) poželjivo in slinasto se oziral po kolesih, ki so jih krasili napisi XTR ali vzorci karbonskih vlaken. Takrat sem si rekel, ko bi jaz to imel bi bilo vse drugače. No sedaj ga imam, pa moram reči, da ni vse drugače. Vse kar je drugače je udobnost tega kolesa in predvsem manj servisiranj.Tehnični vidik je nekaj oz. veliko razredov višje. Treniram pa še bolj in ne manj, kot bi po neki logiki sklepali.
Mi smo lutke kapitalisti, kapitalizem pa vleče nitke. Vam je to všeč? Če vam je potem vam, kar malo zavidam, ker niste slabe volje. Ampak ne, nekaj delati proti vetru je zelo adrenalinsko in me spomni na to, da živim.
Aja v Ambasadi Gavioli je bilo fulll fulll fajn. Očitkom, da tam ne moreš tistga štancanja in klepanje kose plehu poslušat, če nisi prej pojedel kakšnega mentol bonbončka se še samo smejim.

(napače bom popravljal malo kasneje, dosti imam tega compa za nekaj časa:) )

lep pozdrav

Predbožična

2011-12-24T09:54:00.000-08:00

Lahko bi rekli, da je leto spet na okoli. To dejstvo je enim všeč, drugim pač ne. Praznikov še ni konec in lahko se marsikaj spremeni in spreobrne. Trenutno je pač zame to še eden izmed navadnih dni. Dobra stran tega je, da sem v takem počutju najbolj skoncentriran na trening. Ta teden mi je uspelo vsak dan opraviti dober trening. To pomeni, da sem pri stvari užival. Trening je sestavljal kombinacijo teka, pohoda, gorskega kolesarjenja in vaj za zgornji del trupa. Celo smeji se mi, ker sem pridno treniral v primerjavi s tednom dni nazaj. Tudi na gorskem kolesu sem preživel nekaj časa, kar mi seveda največ pomeni. Še sedaj se spomnim kako se mi je narisal nasmeh na obraz, ko sem po slabih 3 mescih zopet zajahal "mavtnbajka". Čista radost in veselje. Najbolj sem bil radoveden, kako se bom obnašal prvih nekaj metrov na spustih. Saj so bili prekriti s snegom in je bilo potrebno dosti prej izvajat manevre kot sicer zaradi odrsavanja. Presenetljivo dobro mi je šlo, očitno imel dober dan in veselje se povečalo na potenco.

Zgornje dve sliki sta komaj nastali. Saj se je težko sredi spusta ustaviti sploh, ko čutiš, da si v "ritmu ali flow-u", da bi slikal. Takrat bi samo odrival in preletaval hupserje in korenine. No, korenine na zgornji sliki prvič nisem zvozil ampak naslednji dan, ko je sneg po vrhu skopnel, sem poskusil in zvozil v prvo. Pri vožnji na klanec je bilo pa potrebno, kar nekaj ravnotežja, da sem vozil točno po sledeh, ki so jih napravili džipi pred mano.
Treninge za naslednje tedne si še nisem sestavil. Vem pa katere prvine bom vstavil v količino.
Kot sem že prej omenil leto se počasi zaključuje in k temu sodijo povzetki, analize in nevem kaj še, preteklega leta. Sam sem si to to sezono "prigonil" dve priznanji. Na kateri sem ponosen in sta mi dokaz, da se le premika nekaj naprej. Ne bom se spuščal v teme kot so vrednost in kaj imam od tega. Vsekakor to "pika" nekje zadaj.
Papir prenese vse, čestitka se izgovori in splahni. Ostane le spomin na polici, ki te opomni, da ravno delo ali, če hočete garanje prinašajo osebno zadovoljstvo.

3.mesto slovenski pokal v krosu

Podelitev priznanja športne zveze Občine Vojnik.
predsednik zveze (levo): Peter Oprčkal in župan (desno): Benedikt Podergajs.

Vsak dan je ponedeljek.

2011-12-13T08:30:00.000-08:00

Kilometri se že veselo nabirajo. Tako, da daljši trening od dveh ur ni nikakršna težava več. Niti par dni zaporedoma. Se pa najde neka druga težava, kot vsako leto. Saj se dostikrat zgodi, da sem proti večeru oz. ponoči lačen, kot volk. Takrat razum izgubi vsako bitko z navideznim "hudičem", ki vabi k sladkemu grehu. Če dnevno na kolesu skuriš od 2000-3500 kCal, seveda neka zverina čedalje bolj nerga in slej, ko prej se razjezi in pokaže nase. Tako, da se je dostikrat zgodilo in se še bo zgodilo, da bom sprejel odločitve, da od danes naprej, pa gre zares. Res sem junak, da ne rečem bedak, če se grem takšne odločitve v mesecu decembru. Verjetno še zmeraj bolje kot, da odlagam vse na tisti 1.januar in ta čas mečem vase kot balirka za naprej in nazaj.
Za mano so tako uvodni treningi s katerimi sem nekako povedal telesu, da se bo migalo vsak dan konkretno, da je dosti hiberniranja. Glej ga zlomka. Naredim si okvirni plan treningov za mesec december in že me iztiri vreme. Zadnje dni oz. tedne je na obali izredna vlažnost v zraku, kar pomeni, da se ceste skoraj, da ne sušijo in tako ostanejo lepo mastne in spolzke. Pa saj to me niti ne moti toliko kot to, da človek ne ve kako bi se oblekel. Kajti, če dam nase letne drese z rokavčki in nogavčki. Bom v prvi senčni dolini ali na spustu primrznil oz. prehladil. Zimska garderoba pa poskrbi, da sem kot savna na dveh kolesih že na ravnini, kaj šele v klanec. Seveda ni lepšega se kot čisto preznojen spustiti navzdol. Takole pač imamo, 12-15 stopinj sredi decembra plus jugo namesto burje. Upam, da se bo takšno vreme nadaljevalo, ko pridem domov na štajersko, ker želim napravit trening na mtb. A vremenoslovci obljubljajo nek sneg. Konjiška gora vabi.
Popolnoma se zavedam, da imajo tudi drugi s tem težave. Večje ali manjše. Trudim se ignorirati okoliščine, ki itak ne morejo bit popolne. Vendar si pa želim, takšne okoliščine v katerih bi lahko razvil rutino in težavnost treninga. Začetek sezone sem zastavil tako, da ne bo več toliko poudarka na količini ampak, da začnem počasi povečevati vzdržljivost v moči in malo kasneje še eksplozivnost katere se mi zdi, da mi dosti primanjkuje. Predvsem v obliki napadov oz. pokrivanja napadov, ki si vrstijo drug za drugim. Oboje pa zahteva neko postopnost, katere žal v teh pogojih ne morem razviti. Tudi, če bi poskušal, kar sem pred leti, bi se mi maščevalo v obliki vnetih tkiv in veziv zaradi ne ogretosti. Ravno zaradi ne postopnosti se marsikdo resno prehladi, ki se odloči, da bo tekal zunaj pri minus nevem koliko.
Nekaj treningov sem opravil v družbi z Blažem Jarcem. Držim pesti za prihajajoče pomladanske klasike Blaž. Večje družbe pa žal ni, saj temperature take kot so omogočajo tudi kolesarjenje na celini. Tako, da če je že kakšna težava, ki ni povezana z vremenom je z mojo motivacijo. Na koncu sem še zmeraj opravil zadano nalogo. Res pogrešam treninge v skupini, ne toliko zaradi zaveterja kot zaradi družbe. Dostikrat na daljših treningih malo preveč razmišljam, tako o privat življenju kot tudi kolesarenju. To ni nič kaj dobro za motivacijo in splošno počutje. Spoznal sem, da ne maram biti sam. Tako se mi dogaja zadnja dva dni, da bi po treningu najraje poiskal pri sebi "stikalo" ON/OFF in se izklopil, do naslednjega dne v kolikor ni nikogar za pogovor. Samota in dolgčas sta tista, ki največkrat vodita do praznjenja avtomatov. Hehe se mi že smeji, ker prav vidim kakšne komentarje in komentarje staršev. Se oproščam, ker sem družaben človek, ki rad posluša in govori. Za prenašanje in shranjevanje informacij pa poznamo naprave, kot so USB ključki, diktafoni, prenosljivi diski in podobno. Že misel na integrale in odvode mi vzburi želodec. Vendar bom že naredil, ker pred koncem ne mislim obupat. Ko bo par izpitov pod streho in ko bom čutil, da sem v neki družbi zaželjen. Bo tudi počutje defintivno boljše. Do takrat pa borbamo a ne? in gledamo za lepšimi stvarmi. :)

Lep pozdrav vsem

prebujam se :)

2011-11-23T12:00:00.000-08:00

Tukaj se že dolgo ni nič pisalo. Priznam, da sem čisto malo, ampak res malo pozabil. Vendar od časa do časa je potrkalo na vest, pa sem pomislil o čem pa bi? Da se ponavljam iz sezono v sezono, okoli mojega načina treningov ne vidim smisla. Ko sem ravno omenil - način treninga, sem dobil, kar nekaj e-mailov v katerih ste me spraševali kako in kaj čez zimo oz. kako se pripraviti za prihajajoče dirke? Vsekakor sem izredno počaščen, da ste se obrnili name. Še enkrat hvala za izkazano zaupanje in redno spremljanje mojega bloga. Ravno vi ste tisti zaradi katerih ne morem pustit pisanja bloga. Ali brez navedenega obvestila ali razloga zapustit bloganje. Mislim, da s pisanjem preveč razmišljam o kakšni zadevi in tako ni glava pri stvari, kjer se zahteva koncentracija. Saj poznate tistega: "Manj govori, več delaj". Potem se pa odloči.
Če takole na hitro pogledam dnevnik treningov sem, kar priden. Sestavil sem že dobre tri tedne rednega miganja. Sicer se najde kje kakšna luknja, kot prost dan ali "aktivno" preživeta noč (krivci: kompanija iz Turistice ;) ) ampak generalno gledano zadovoljivo. Še vedno bom "staro kopiten" in bom namenil tako imenovani bazi nekje 6-8 tednov aerobnih treningov. Zakaj sem rekel staro kopiten, ker opažam, da se nekaterim že konkretno "lušta" dirk. In tako svoje želje zadovoljijo na cyclocross dirkah ali s tekom na vrh Pohorja. Seveda je koristno kdaj "spucat ventile". Ampak predvidevam, da se kaj hitro vklopi tekmovalnost in želja po še in "revanšah" na naslednjih tekmah/dirkah. Definitvno podpiram delo klubov in društev, ki so se odločili obuditi cyclocross na slovenskem. Po začetnih dirkah je dosti več zanimanja za tvorstno kolesarjenje s strani gledalcev, kot kakšen XC (kar meni seveda ni všeč).
Sam se v tem času poslužujem predvsem kolesarjenja (študij na obali) in hoje v hribe. Vsako leto se poskušam navdušiti za tekanje, pa kaj hitro odneham. Nevem zakaj mi to ne "diši" tako, kot kolesarjenje ali pohodništvo. Verjetno premalo adrenalina in odkrivanja novih poti. Hodim lahko 5 ur, tečit ravno ne morem (zaenkrat).

Hajdemo u planine, tamo nema zime

Pa še malo na kolo za še lepši dan.

Kako je bilo

2011-10-16T11:06:00.000-07:00

..... te pikice pomenijo, da tuhtam kako napisati uvod. Nekako ne čutim, če lahko temu rečem inspiracije za pisanje. Pa vseeno moram oz. bi se spodobilo, po daljšem premoru kaj napisati. Zadnji teden se nekako trudim, da bi bil aktiven saj kakšno uro dnevno. Če ne gre, se pač ne silim, ker vem, da tega bo še dovolj. Nekje sem prebral, da bi naj bil ta prehod iz ene sezone v drugo čim bolj aktiven. Kar pomeni ukvarjanje z drugimi športi. Jaz sem se odločil za 100% počitek oz. se rekreirati, ko se mi zahoče. Če bi se hotel z drugimi športi ukvarjati v tem času, bi me zagotovo zanimala kakšna gravitacijska disciplina npr. downhill ali vozilo na motorni pogon ( MX, karting).
Čudno, hotel sem pisati o pretekli sezoni. Pišem pa nekaj čisto x. Verjetno spet neko obdobje, ko bi se najraje izoliral, kot da nisem zaželen ali sem a le v primeru, ko nekdo rabi mojo uslugo. Tako je zadnje čase pogosto uporabljena misel: "Ne pričakuj ničesar. Le tako ne boš razočaran." Pa še vedno se najde primerek, ki nehote s svojim dejanji me spravi iz tira. So vprašanja na katera verjetno ne bom nikoli dobil odgovora.
Sezona 2011 kaj se je dogajalo? Vse se začne s treningom ali pripravami. Letošnje priprave so minile fenomenalno. Brez poškodb, zdravje služilo, tudi sam pristop je bil izredno sproščen in neobremenjujoč se z raznimi kritikami. Veliko sta pripomogli dve punci, zaradi katerih sem bil imun na okolico in tisti čas hodil z nasmeškom na obrazu in 10 cm nad tlemi. Šola ali nauk? "Take it easy" v zimskem obdobju. Prve dirke so pokazale, da sem pripravljen. Kaj nebi bil? Čeprav sem si tisti dan želel še boljšega rezultata. Langenlois in Vrtojba so bili dirki, ki sem jih zadovoljivo odvozil. Biljenski griči so zopet poskrbeli, da sem bil saj slabi dve uri po dirki skoraj, da nepokreten zaradi bolečine v hrbtenici. V spomladanskem delu sezone je bila tudi najslabše odvožena dirka. Trplenje na xxxx potenco je bilo na vojaškem poligonu v Žeriblah. Dobesedno sem zaribal. Vendar junij se je bliskovito bližal. Uspelo se mi je nekako sestavit skupaj, da sem v maju treniral po svojih najboljših močeh. Hehe, spomnil sem se na ožgan nos. Sonce pri vzpenjanju na Socerb je še izdatno sijalo in grelo. Še vedno imam jasno sliko, kako sem se vozil gor in dol, po klancu na Socerb iz italijanske smeri.
V dobri veri, da sem dobro pripravljen, sem se podal na izkušnjo, ki mi bo ostala v spominu. Štiri dnevna etapna dirka v Schladmingu. Še vedno ne najdem besede, ki bi opisala doživeto. Ali se bom tega udeležil naslednje leto? Sedaj, ko vem kakšna bo oz. je bila druga etapa (ledeniki) in organizacija ( kapetan Robi Kordež še enkrat hvala za vse), sem močno v dvomih. Vse je odvisno s kakšnim namenom greš. V vsakem primeru je to ena velika preizkušnja in izkušnja. Na tem mestu bi se zahvalil klubu Orbea-Geax team in Andreju Deklevi za povabilo na to res odlično prireditev.

foto: Andrej Dekleva

Teden dni kasneje sem imel nasmeh vse do ušes. Saj smo ta isti "borci" na Alpen tourju stali na stopničkah državnega prvenstva v maratonu. Kljub temu, da je moja forma počasi popuščala, sem še vedno vsako dirko slovenskega pokala v krosu odpeljal odlično v primerjavi z dirko v Žeriblah. Rezultatsko je bila najbolje odpeljana dirka v Kamniku kjer so nastale atraktivne fotografiji, ki krasita moj blog. Avtor teh umetnin je Grega Stopar.

Budina ujeti tako nasmejanega. To je še večja umetnost, kot mene. :)

Nikakor ne morem in tudi greh bi bil, da bi pozabil na dirko v Karlovacu, kjer sem zasedel prvič v članski kategoriji prvo mesto. To je bila dirka, ko je vse klapalo, po domače povedano. Vsakemu tekmovalcu privoščim, da v solidni konkurenci zapelje v zadnji krog kot prvi. Da doživi te občutke, ki so ne primerljivi.
Sedaj, ko sem okusil si jih še toliko bolj želim.

Še zdaj dobivam mravljince, ko gledam to fotko. Kak je blo fajn.

Pa saj ni svet tako črn, kot je mogoče zgledalo v prvih odstavkih. Zadovoljen sem, kar sem dosegel. Ne bom zanikal, da nimam še večjih apetitov. Zakaj to počnem, če nisem plačan? Dal vam bom isti odgovor, ki mi ga je dal Blaž Jarc preden se je vrgel v morje (zame premrzlo):" Mah morem neki narest, da vem, da živim."

"Pavza"

2011-10-06T23:03:00.000-07:00

Po maratonu Parenzana je prišel tako "težko" pričakovani čas, ki ga imenujemo pavza. Pavza ali premor od tekmovalne sezone 2011, ločnica med koncem ene in začetkom druge sezone. Kako dolgo se bo zavleklo to nevem. Vem pa, da drži, kot pribito, da se moram čimprej spravit v pogon. Ker če ne, bo zmeraj težje narediti prvi korak v tekaških copatih. Saj veste ni ga čez "kamot". Pametni ljudje izberejo zdravo razmerje med telesno aktivnostjo in ne aktivnostjo. Pri meni tega razmerja sploh ni bilo in s čimer se sploh nočem hvalit je to, da kolesa sploh ne pogrešam. Ali pa ga vendar nezavedno. Po tednu dni po maratonu, sem namreč spontano se odpravil na izlet oz. iskanjem mtb trailov (poti). Uspeh je bil bolj klavern, saj od vsega izleta je bilo recimo 30-40% res tistega pravega iskanega terena. Vsak obetajoči dober začetek tiste prave XC single se je v hipu končal. In tudi nekakšnega XC trening kroga ni moč tukaj "zgraditi". Če ne druga, sem odkril kakšen nov kotiček nad Mesečevim zalivom, kjer se lahko skrijem pred množico in "skrbmi".
Ta izlet brez polarja, niti časovne omejitve, mi je obelodanil trenutno situacijo nad mojo fizično pripravljenostjo. Po enem tednu in pol ampak res nikakršne aktivnosti, ne morem verjeti, da lahko tako nazadujem. Še po stopnicah sem hodil premišljeno in počasi, da ne bi kakšnega "musklfibra fasal"
Verjetno čakate, na kakšno sočno pripoved iz tipičnega študentskega življenja. Hja Blaž pač ni tipični študent ampak je še hujši. Saj gre iz ene skrajnosti v drugo. Tako pri reku sex, drugs and rock&roll preskoči, kar na rock&roll. Takšne mase ljudi na naši terasi še nisem videl. In res dobro, da sem bil del tega, ker je bil ta rojstni dan odklop in bi v nasprotnem primeru spet bil "un ta tečni sosed".
V tako imenovanih "pripravah" na rojstni dan sem spoznal dva študednta in tujine. Madžarko in kasneje Poljaka. S slednjim sva bolj komunicirala na telepatski ravni, ker sva bila zaposlena s korigiranjem centra za ravnotežje. Ker ne morem iz svoje kože sem ga seveda moral povprašati, če pozna Majo WŁoszczowsko. Njegove rahle priprte oči so se v hipu odprle in pridtrdilno odgovril. Kaj sem se naprej "lomil" v svoji angleščini nevem. (kolesarstvo združuje in nekje je bol svoje prvake poznajo, kot pri nas)
Pri Madžarki sem pa spoznal slednje. Prvi rok, ki bo razpisan za ANJ se bom prijavil in spil nekaj za pogum. Človek je presenečen sam nad sabo, da govori stvari, ki jih sicer načeloma ne razume, kaj šele govori.
Tako, da moja pavza ni nič posebnega. Nekako v slogu: "Go with the flow" ali "kaj bo padlo z neba". Najprej se najem sladkega in tistega čemur sem se skušal odpovedat ali saj izogibat, tekom treningov in dirk. Seveda telo se kaj hitro postavi v bran z neprijetnim počutjem. Ampak, ker je glava neumna telo trpi. Ker tipični "slovencelj" nima hrbtenice sploh, če se mu zapoje kaj v slogu: "Slovencelj stara kljuka pit si ga ne upa. Mi pa pijemo ga radi,...". Je tako izpolnjena še druga točka. Seveda bi raje šel na kakšno krajše potovanje (pa ne v Umag) ali raziskovanje naše male (kakor za koga) Slovenije. Mogoče nekoč, ko ne bo izgovor - denar tako priročen. Aja denar je za nekatere le energija, tudi prav.
Ne, ni me sram. In verjetno bo naslednja pavza podobna ali zakaj še ne bi bila boljša? Kaj mi nasprotuje, da si teden ali dva v letu, ne smem privoščit odklopa v bilo kakšni obliki, ki si jo lahko trenutno privoščim? Nihče, saj konec koncev posledice sam nosim.

Kot sem rekel z veseljem ponovim:

XCM Parenzana c1

2011-09-27T01:26:00.000-07:00

Pa sem se tudi jaz udeležil tega maratona, ki nekako velja za zaključek tekmovalne sezone. V nedeljo je tako potekal :Ol Istria MTB Tour - Parenzana Cannondale. Vsi, ki so se ga že v preteklih letih udeležili so mi ga opisovali, kot lep maraton in po vsej verjetnosti meni pisan na kožo. Verjetno so pred postavljali, da sem totalni "a tehničar" in izrecni "klancar". Prepričan sem, da sem v zadnjem letu napravil, kar nekaj korakov naprej tudi v tem elementu gorskega kolesarstva. Največ ima tukaj malo drugačen pogled na zadevo s ključnimi pojmi kot so: veselje, iskanje limit in "B.M.K" za druge in njihove komentarje. No, bom raje delal povzetke iz pretekle sezone v kateri od prihajajočih objav.
Torej ta maraton naj bi mi bil pisan na kožo. Hkmm?! Sedaj ali vam naj opišem tako, kot sem kapetanu Kordežu v včerajšnjem telefonskem pogovoru ali pa bolj formalno in predvsem kulturno? Ker že tako imam probleme s slovnico in pravopisom, sem se odločil za "skrajšano" verzijo kulturnega. Namreč druga verzija zajema preveč strokovnih tujk balkanske terminologije. Kot lahko že sklepate mi ta maraton ni bil ravno pisan na kožo. Prvo, kot prvo že posamezna elementa kamen in sonce (vročina), nista ravno sinhronizirana z mano. Kaj šele v kombinaciji, kot je bila v nedeljo na prvem daljšem vzponu. Cesta srednje strmine, posuta s snežno belim makadamom, seveda neutrjenim in na prisojni strani. Pa si lahko pojemo: Mi imamo se fajn in nebo je brez oblačka. Prvi vzpon je potekal res presentljivo vredu. Saj sem vozil lep čas kot 3. na enakomerni razdalji za Lenartom. Prve 3/4 maratona je bilo počutje res fenomenalno. Nekaj takšnega, kot v Dubovacu. Res se mi je odvalil "kamen", saj na DP 14 dni nazaj kljub počitku nisem imel pravega občutka. Tistega, ki sem pričakoval, kot "plačilo" za treninge pred mescem in pol nazaj.
Po tem vzponu je sledil spust, logično. Ker sem bil v Istri, sem pričakoval kamen. Recimo zaplate skal ali fiksiran kamen na podlagi. Zagotovo pa ne celega kamnoloma, šodra, kotalečih se kamnov v velikosti malo manjše od odbojkarske žoge. Tako je na žalost Lenart že na začetku "bušil gumo". Vem, da je Noč specialist za maratone in po presenetljivi predstavi v Domžalah, sem bil mnenja, če se ga držim mi dobra končna uvrstitev ne uide. Želel sem si, da bi z Nočem si pomagala in prišla do zaključka maratona v prvi peterici. Tako sem se sam, podal na lov za ubežnikom. Vendar presenetljivo, ujela me je skupina šestih kolesarjev, ki so očitno s prebudili ali pa je meni hitrost padla, ne da bi to opazil. Sam sem imel smolo s tem, da sem vsako malenkost, (da ne rečem p******) pobral in se mi je namotala med verižnike. Tako je veriga veselo preskakovala in sem bil prisiljen sestopit in s čistit ter v šprintu ujeti vodilne. S to skupino sem nekako vztrajal nekje do prvih kilometrov na Opartalj. Nevem kaj se je zgodilo, ampak počutil sem, kot da vlečem sidro. Tudi po grebenu mi ni ravno šlo dobro. Kljub temu sem ostal miren in skoncentriran in zaman skušal, kot na XC prenašati hitrost čez grbine, do famoznega spusta v Istarske toplice. V mislih sem rekel:" Do sedaj ni bilo enega pametnega spusta. Tole mora biti sedaj top shit! Hitrost, flow, uživancija." Ja in res bil je. Ne top ampak totalni shit (sranje). Če bi mi kdo montiral mikrofon bi verjetno s posnetim gradivom se povzpel na vrh vseh lestvic na Pink TV (balkan glasba). Ozka potka nasuta z grobim kamenjem, res "orgazmično". Cel maraton me že premetuje na tem kamnu.
Res velika zahvala gre tukaj opremljevalcem kluba:
Štrancar šport - ORBEA Alma: Res po okvirju je tako pokalo, da mi je srce še bolj pokalo in včasih skoraj kam padlo. Saj sem se zbal, da je počil okvir. Kolesa Orbea niso najlažja so pa zagotovo najbolj funkcionalna in opravičeno lahko izberem besedo, ki je dokaj popularna zadnje čase in mi gre na živce ampak vseeno ORBEA kolesa so top shit kolesa. V dobrem pomenu.
Potem sta tukaj SHIMANO in GEAX tires. Da sem končal maraton na katerem moraš imeti 5 zračnic s sabo, pa še vedno se boš pripeljal po prazni gumi skozi cilj. Ampak zaradi XTR obročev oblečenih v Geax Saguaro TNT, nisem niti enkrat imel vulkanizerskih težav. Moje občutljive roke in ramenski obroč se zahvaljuje sprednjemu vzmetenju FOX terralogic.
Potem so še tukaj moje "finančne/blagovne injekcije" Občina Vojnik in Optika Teržan. In ne nazadnje Zlatko hvala za prevoz in dobro vzdušje, ki ga z resnim obrazom znaš pričarat le ti. :)
Še vztrajate pri branju? Čestitke. :) Samo malo še potem, pa grem na sladoled, kavo in še kaj na plažo. Torej po tem "top shit" spustu se je šele začela dirka. Dirka s samim sabo ali se bom privlekel do cilja ali ne. Noge čisto prazne, razbolelo desno stopalo, palci na nogah otekli od igranja nogometa s kamni, ki so prileteli izpod gum. To vse skupaj ni nič v primerjavi s stopnjevalno bolečino v hrbtenici. Res nevem, kako sem prispel do cilja, kajti v sede nisem mogel več vrteti pedal, za v stoje so pa mišice bile preslabotne. A vseeno bolečina v hrbtu je bila močnejša od bolečin utrujenih mišic. Tako sem zadnji del bolj ali manj prekolesaril v stoje. Znak pred koncem je bil res za vzpodbudo. Do konca še "samo" 10km. Mimo mene so kapljali tisti, ki so vozili krajšo različico. Takrat sem se spomnil na besede Mateja Zalarja in drugih, ki sem jih sezono velikokrat zasledil. Vsi so pisali nekako takole: "Slovenski kros pri članih je primerljiv ali enakovreden rekreaciji." To je bilo zadnje netivo, ki me je nekako pripeljalo do cilja in končnega 7. mesta generalno.

Torej če se čutite, da veste kako in kaj. Vabljeni v naše vrste in nas podučite kako trenirat in dirkat. Kajti mi smo zabušanti, kot pravite, ki nam je v izredno veselje brez rednega prihodka uničevati naše telo in se učiti na lastnih napakah.
Sedaj pa brez sarkazma. Hvala vsem tistim, ki prostovljno vlagate svoj čas v nas in nam priskrbite opremo in osnovne pogoje za nastop na dirkah.
Želim si, da se nekoč najde strokovno kvalificiran, z izkušanjami team (trenerji, zdravniki, maserji, psihologi), ki bo pripravljen delati tudi s povprečneži in netalenitiranimi. Ki imajo resnično veliko volje do dela oz. treniranja. Dokler pa tega ne bo, se pa lahko zanašmo samo na talente, ki bodo slej ko prej odšli na cesto. Naj si bo to utopija ali ne. Prepričan sem, da je umetnost in izziv trenerskega dela ravno tukaj. Narediti vrhunskega športnika tudi iz povprečneža.

Kljub temu, da je konec sezone ostanite priklopljeni na blog in twitter. Ne bo se nabiral prah. :)

DP- vzpon Javornik 2.mesto z grenkim priokusom

2011-09-10T13:09:00.000-07:00

Evforija dirke v Karlovacu je žal že popustila. Škoda, pa tako lepo je bilo. Tako pač je. Čas neusmiljeno teče naprej in ga prav nič ne zanima kako se počutim. Tudi kolesarska sezona se bliža h koncu, kar se tiče tekmovanj. Kapo dol cestnim kolegom kateri imajo pred sabo še dober mesec ali dva. No saj smo šele 10 sept., se vidi, da sem že z glavo malo na "dopustu". Upam, da se bom imel tako dobro, kot lansko leto. Vendar brez nekaterih stvari s katerimi nočem imeti več lep čas opravka.
Prejšni vikend nisem mogel napisati objave, ker sem še bil v fazi selitve.
Da, spet sem na obali v svoji mali študentski sobici....Pa se mi je naredil "black out"....emm..ja.
V glavnem malo nostalgije je bilo prisotno, ampak kaj hočem. In kakor hitro pridem na obalo, tako hitro sem se vrnil nazaj. Za vikend, torej danes, me je čakalo državno prvenstvo v vzponu. Organiziral ga je moj matični klub Orbea-Geax. Vzpon sem si prej seveda šel ogledat. V tistem tednu sem se kar dobro počutil ampak vseeno sem manj treniral, kot ponavadi. Saj sem nekako tempiral, da bi najbolje pripravljen ravno te dni. Ampak moje počutje je bistveno drugačno. Ne občutim, kako bi opisal, "overloaded". Na treningih sem težko dvignil pulz, bil sem nekako brez energije. Res nevem čemu to pripisat. Ali so me res izpiti v tem času moralno toliko dotolkli? Čeprav sem se trudil, da se nebi preveč sekiral, ker nisem želel, da mi ta "plevel" hodi na drugo "gredo". Res ni prijeten občutek, ko se ne počutiš tako, kot bi se rad. Kljub temu, da si treniral za ta namen. Na srečo je danes bilo dokaj vse optimalno. Noge spočite, kar mi je bilo najbolj pomembno.
Za današnji vzpon sem si sposodil trdo vilico v kar me je prepričal Tit. Tako, da je bila moja Alma zagotovo za kakšen kg lažja in prav tako je moj "karakter" zgubil kakšen kilogram ali dva. Torej hvala še enkrat Bike Shop-u v Šempetru, da ste mi posodili vilico. Brez skrbi ostala je cela, brez praske in je že varno demontirana. Lahko imaš ultra super light kolo, če nimaš prevoza na dirko je vse skupaj brez pomena. Moj večni prevozni problem je tokrat rešil sosed, ki je tudi "slučajno" danes postal državni prvak v svoji kategoriji. Torej hvala in čestitke sosedu Markotu Čretniku.
Klubski kolegi so se (po pričakovanjih) malo pošalili na moj račun, da sem iznakazil kolo s to potezo trde vile. Seveda je imel največ za povedat naš gravitacijsko usmerjeni Robi. Fantje in dekleti. Komaj čakam, da pride nazaj Fox. :) Je pa nekaj res.Zagotovo sem se še bolj naučil mehko spuščati in še bolj oprezati za idelanimi linjami, kot sicer. Enostavno me prisili v to. Razen, če imaš ramenski obroč iz jekla potem pa le s trdo vilo in gas.
Sedaj si lahko malo bolje predstavljam kako približno zgleda občutek, ko hočeš vse ali nič. Tudi sam sem tokrat bil odločen, da posežem po stopničkah. Oziroma bolje rečeno to je bil bolj sekundarni cilj, primarni je bil daleč daleč višje: prvo mesto. A ne bi bilo lepo,da bi klub ki organizira imel tudi absolutnega zmagovalca? Danes je bil, za ca 20 sek hitrejši državni prvak v XC Matej Lovše. Kot drugi sem na vrh Javornika prispel jaz, za mano pa Lenart Noč.
Vzpon je bil ta pravi, takšen, kot se za gorske kolesarje spodobi. Sam bi verjetno še dal kakšen tehnični vložek spusta notri, da bi obvezno moral imeti amortizer. Vendar bi potem organizator izgubil še tistih nekaj tekmovalcev, ki bi bili mnenja,da je proga "smrtno" nevarna.
Res, ampak res ne najdem poante v tem, da ima nekdo užitek se vzpenjati po utrjenem makadamu, na gorskem kolesu za katerega je samo vprašanje časa, kje se bo kaj odkrhnilo. Tukaj sta samo dve možnosti: "si mavtnbajker al pa nisi". Če si, potem te nekaj koreninc tudi s tredo vilo ne bo vrglo iz tira. Če se pa res počutiš ogroženega, greš pa na cestno kolo. Ni neke vmesne variante po makadamu. Kolesarjenje je gor IN dol tako v cestnem, kot gorskem .

Prvega ne pozabiš nikoli.

2011-08-29T10:54:00.000-07:00

Teden spet na okoli a meni se zdi kot, da sem si komaj malo odpočil od vzpona na Roglo. Da bi se spočil v celoti, bi verjetno potreboval 3-4 dni lahkotnega kolesarjenja max 1.5h na dan. Za počitek še pride čas, sedaj se trenira. Če se že počiva se le toliko, da si sposoben dokaj normalno hoditi. Malo karikiram ali dosti je resnice.
Alora, kako začeti to objavo in strniti tedensko dogajanje v nekaj vrstic? Mislim, da ne bo šlo. Ker moram zakričati:" Pa kaj si ti ja nor!!! Ka se je zgodilo pubeci, to nea moreš verjet čuj. Zmagal sem!!! Zmagal sem čuj, si me slišal ka ti pravim?!" Še vedno sem pod vtisom včerajšne dirke pri južnih sosedih. Dirkali smo v bližini pivovarne Karlovačko. Mogoče je razlog za veselje nizka toleranca na alkohol? Vendar ne. Razlog mojega veselja je prva zmaga v olimpijskem krosu in to v članski kategoriji - elite. Naj povem, da sem s to dirko imel neporavnane "račune", kot sem v teh dneh velikokrat rekel. Namreč v preteklih letih sem imel tehnične okvare, ki so mi nekako onemogočale nadaljne dirkanje. Na dirko sem odšel z namenom, da po dolgem času spet dirkam in hkrati naredim zadnji zares intenzivni trening. Kje se bom drugje prisilil v lovljenje ali bežanje na max., če ne na dirki.
Tokrat sem bil odločen, da odvozim to dirko po pameti na spustih in čim hitreje na klancih. Seveda so mi zadnji treningi na mtb-ju malo povečali samozavest na spustih. Tako nisem kaj preveč stiskal zavorne ročice. Proga je bila na nekaterih odsekih izredno sipka. Podlaga je bila kot fina mivka, ki je še bolj drsela, kot bi blato v mokrih pogojih. Tako sem na ogledu proge zletel kot superman. Saj mi sprednje kolo odneslo, kot na ledu. Jaz pa nekaj metrov nižje po strmem travniku se "kotal in cotal". Vstanem, sprham tono praha iz sebe. In si rečem:" To je bilo to za danes. Bonus izkoriščen". In z nasmehom nadeljeval po hinavski podlagi. Kasneje na dirki me je še velikokrat na isti točki "položilo". Sem si mislil: "Ne boš!! Ne bo ti uspelo, danes pridem okoli!!"
To je bila dirka, ko se je res skoraj vse poklopilo. Ko sem pohodil pedala sem tudi poletel na vrh klanca brez astmatičnih izpadov dihanja in čudnega zvijajočega se plesa po okvirju kolesa. Proga je fenomenalna. No saj, če se dobro počutiš ti je verejetno vsaka fenomenalna. Ampak ta je res bila vozljiva. Zalaganje čez ovinke, možnost prenašanja hitrosti čez kucle, "zdrava" dolžina klancev kakor tudi strmina. Na nekaterih predelih si nebi želel 29 inčnega kolesa. Ta modna muha mi je čedalje bolj antiapatična.(Hermida in Absalon še vedno na 26ki ;) )
Rad bi se zahvalil Luku Momu, ki mi je ponudil prevoz, Rajku Novaku in njegovi hčeri Zali Novak (če se ne motim) pri pomoči na feed coni. (upam, da me ni slovnica nesla, ups :) ) Rajko čestitke za pravilen naglas mojega priimka. Glede na to, da nisva nikoli prej izmenjala kakšne besede. Ste eden redkih, ki v prvo pravilno naglasi. Načeloma ne "kompliciram" okoli tega. Mi pa ni čisto vseeno, da ljudje s katerimi se družim dalj časa še vedno ne naglasijo pravilno. Enostavno, reči mi Blaž. :)
Res mi je žal, da vam ne znam bolje opisati mojih čustev&občutkov, ko prvič zmagaš na zaresni dirki. Se po padcih zavihtiš nazaj na kolo, prehiteš kompletno skupino in si spet v igri za najvišja mesta pa še vedno "sveže" noge. Feel like machine. Zadnji krog je ponavadi najbolj mučen. Takšne topline, radosti, veselja še nisem doživel. Ne, tudi, ko sem bil neumno idotsko zaljubljen ne. Kljub temu, da sem si govoril: "Gas lenoba!!! še vedno je dirka." Sem si vzel trenutek, ko sem užival v pošteno priborbanem prvem mestu.
To je res dober obliž na vse težave v osebnem življenju, ki so mi zasenčile zadnje mesece, na opazke o mojih treningih. Skratka motiviran sem za nadaljne delo in s polnimi baterijami samozavesti.

Nisem talent a tudi jaz zmorem. Samo možnost mi daj, če že ne podpore.

Lačen si full drugačen.

Lejga, še dobr da ima ušesa. :)

Če ne upoštevaš omejitev.

Tedenske drobnarije

2011-08-22T08:25:00.000-07:00

Treningi se vrstijo s polno paro naprej, kar se kaže tudi v moji spočitosti oz. bolje rečeno nespočitosti. Ampak saj poznate tistega: " Brez muje se še čevelj ne obuje." Kljub temu, da je to prvi teden intenzivnega treninga se kaže, da treningi v preteklih tednih tudi niso bili ravno od muh. Kakorkoli ne bomo gledali nazaj ampak naprej. Tako v skaldu s tem moj trening plan dobiva vsak, dan drugo podobo. Prirejam si ga na trenutno počutje in dirke, ki včasih, kar nenapovedano pridejo. Vsekakor pa ne ovržem začetnega treninga. Torej, če sem imel na sporedu težak trening ga bom tudi naredil. Edina spremeba, ki ga doleti je kakšna ponovitev več ali manj.

čirule čarule. Na papirju je vse "ajnfak" enostavno.

V torek sem se po daljšem obdobju premora spet lotil intervalnega treninga s katerim naj bi izboljševal boljši izkoristek kisika, prilagajanje mišic na enormne količine mlečne kisline in verjetno še kaj. Skratka vse, kar pri dirki zagotovo prav pride. Najbolj zanimivo mi je bilo odkritje, da vrednosti (183utrip/min), ki si jih zadam pri intervalnem treningu izredno težko dosežem tekom ponovitev, kar je seveda logično (utrujenost). Vendar, če primerjam povprečje kakšne dirke ali vzpona sem več kot 2min na tej vrednosti ali še višje pa me noge in pljuča ne pečejo toliko, kot pri intervalih. Ta trening sem izvajal, kar na Roglo. Upal sem, da bom srečal in prehitel veliko kolesarjev. Kaj je še boljša motivacija kot kolesar pred tabo? Mislim, da je skoraj ni. Vendar nisem ime te sreče. Tako sem se moral, kar sam prisilit v še hitrejše poganjanje pedal. Dan kasneje sem vrtel pedala na gorskem kolesu na Konjiški gori, kjer sem delal tempo vožnjo v klanec. Štiri ponovitve po 10min. Glavnino treninga sem naredil, kot sem si zadal. A kaj ko sem komaj prispel do Konjiškega grada mi je enostavno vse minilo. Na srečo sem se pred ponovitvami zdržal malo na moji XC progi v Črešnjicah tako, da do konca treninga ni ravno veliko manjkalo. Kljub temu je bil grenak priokus, ker sem bil energijsko dokaj prazen, motivacijsko pa sploh. Vse kar sem videl še pred sabo je dom. Vzel sem si 2 dni aktivnega odmora. Saj me je v soboto čakal vzpon na Roglo. S tem vzponom sem hotel videti mojo trenutno pripravljenost in pulzna območja. Z namenom, da na dan vzpona se odpravim v Zreče, kar se da umirjeno, sem si dan prej pripravil vse stvari. Seveda se mora nekaj zgoditi, kar mi vzame 30 min ravno toliko, kot je potrebno za sproščeno vožnjo do tja. Kajti nameraval sem se ogreti postopoma. Enostavno šel sem na zmago in da sebe pritisnem do max. Pripetilo se mi je to, da sem merilec - Polar založil na polico med tem, kosem iz nje vzel energijski gel. Tako sem v 20-30 min v iskanju polarja obrnil celo stanovanje okolje. In totalno raz*****, ker me je jezilo dejstvo, da sem 20 sek nazaj, ga še imel v rokah oz. videl na mizi. Mislim, da sem lansko leto imel isti problem. Lepo je slišati od enega izmed organizatorjev, da so dan prej dobili klic in so povpraševali o moji prisotnosti. Prav presenečen sem bil, da so se sedaj malo obrnile zadeve. Pred začetkom vzpona sem imel v mislih, če sem sploh kaj nepredoval, čas okoli/pod 40min. Naj se še sliši tako neverjetno ali "gobezdavo". Drugega dela oz. skrbi, kot je trening nimam. Na žalost se je zadeva končala slabih 10 sek prej, kot lansko leto. Očitno je to čas od katerega naprej se bo napredek meril v sekundah in ne minutah. Tako, da teh 10 in nekaj sekund, bom pripisal boljšemu kolesu in normalno delujočih ležajih v pedalah z razliko od lanskega leta.

Nekako tako je izgledalo večji del časa. Jaz in Tekavec.

Po vzponu sem naredil še en daljši trening 4h.Povzpel sem se še na Rakovec, Sv.Vid, del klanca na Skomarje (hammer time v vsej svoji veličini udaril) in Gorenje. Na treningu sem popokal še tiste prazne naboje in "izšvical" mililitre znoja, ki sem jih še imel. Domov sem se resnično komaj privlekel. Naslednji dan je mama rekla:" Ne pretiravaj, zdravje imaš eno. Včeraj si nisi bil podoben."
Vedel sem, da bom imel razbolele noge a vseeno sem našel motivacijo, da naredim 4h mtb treninga. Potem sem še prišel na idejo kako bi si popestril to. Namreč v nedeljo je bil organiziran vzpon na Paški Kozjak. Marko Čretnik je tudi bil pripravljen peljati mojo Almo (mtb kolo) do starta. Sam pa bi se tja pripeljal s specialko. Super!! Obeta se še en dober trening za maraton. Dobra volja je v stranicah slišno eksplodirala. Po mirnem in dokaj hitrem menjavanju zračnice pa je še sledil val balkanskih leposlovnih besed. Večina se je začela na J&P. Namreč imel sem prerezan plašč. Tako sem se po na pol napihnjeni zračnici odpeljal proti domu. Ta dan nisem naredil treninga. Niti, ko je Marko pripreljal mtb kolo nazaj. Enostavno toliko me je vrglo iz tira. Ja, kar očitajte mi.Saj za 2 uri bi lahko šel po XC progi a sem bil preveč "srborit". Vsega sem imel poln kufer. Seveda sončna pripeka, ki je začela te dni delati svoje je zadevo še malo potencirala. Na srečo ni bilo nikogar v moji okolici.

Make my day. :)

2011-08-14T12:24:00.000-07:00

Tako pa se je zaključil prvi teden, bolj zaresnih treningov. Tako, da se nisem samo vozil na okoli, ampak tudi malo bolj spremljal nihajoče številke na polarju, pri izvajanju tempo voženj na klanec. Kljub temu še dolžina samega treninga ostaja, kar visoka in bo tako tudi ostalo. Tako mi je v tem tednu uspelo preživeti na kolesu približno 18 ur. Deleža treningov opravljenih na gorskem in cestnem kolesu 50:50. V torek sem tako malo potipal kako se odzivam na zadano intenzivnost tempo vožnje. Z izbrano vrednostjo 170 utrip/min sem kar lepo zadel. Zanimivo kakor hitro se povzpnem višje od 700 nmv se čedalje bolje počutim. Ne glede na vrsto treninga. Od nekdaj so mi bile planote in gorske verige idealna okolja za trening. Res se moram enkrat v bližnjii prihodnosti spraviti na Mangrt. Pravi užitek mi je kolesariti v takem okolju.
Sreda. Dan za rundo, kot rečemo kolesarji skupnemu kolesarjenju, ki velikokrat vse drugo, kot le skupno kolesarjenje. Saj hitrosti so recimo dokaj visoke in vse skupaj se odvija v prometu. Tako, da je treba malo pazljivosti, ker nismo sami na cesti. Vse to je lažje reči, kot storiti. Kot tudi to, da si pred samim začetkom vožnje rečem:" Blaž, danes se drži zadaj!!" In kaj se zgodi? Ali zdivjam, ker se dobro počutim ali pa enostavno želim, da se zadeva vozi malo hitreje in grem na čelo zopet rezat zrak. Kaj pomeni zdivjati, da na vsak "cilj" prideš prvi, da se dobesedno žrtvuješ spredaj za višjo končno povprečno hitrost. Zanimivo, kot bi opisoval moje življenej. No, na napisano bil lahko vsak naredil zaključek:" Bebci". No, saj imate prav. Vendar ne nas tako hitro obsojati. Tudi mi oz. jaz nevem kakšne užitke doživljate, ob prestavljanju kanalov na TV ali znašanjem slabe volje nad drugimi. Vse je relativno.
Četrtek je bil dan namenjen regeneraciji oz. sproščenem kolesarjenju. A dalo se mi ni "ama" čisto nič. Ne da bi bil utrujen ampak tako brez energije in volje. Kolebal sem med cestnim in gorskim kolesom. Nazadnje sem se le odločil za tisto pravo. MTB za "gorca" in ko sem na prvem spustu uvidel, da pa le nisem tako zaliman, kot sem sprva mislil se je užitek šele začel. V petek prav tako mtb le, da malo dlje časa. Treninga v soboto sem se kar malo bal. Spet tempo vožnja v klanec le, da tokrat po planinskih stezah. Torej malo bolj strmo in posuto z raznim kamenjem, skalami in koreninami. Že druga ponovitev je kazala posledice prve v obliki težjega lovljenja ravnotežja in linije. Prav tako je bilo treba spremljati pulz, da ni šel preveč oz za dlje časa previsoko. Da bi bil prenizko, tega problema pri sebi še nisem opazil. Mogoče pri intervalih. :).
Kolikor je bilo zanimivo, tolikor hitro je bilo konec. A to še ni konec za danes. Sledi uživancija še 2h mtb vožnje prosto po prešernu.

Ne, ne nisem se vozil tukaj gor, ker je bil že spust skoraj, da na glavo. Je pa del mojega "zabaviščnega parka"

Danes sem pa res že malo utrujen po vseh teh treningih. Planiral sem si daljši trening. Tako sem se podal proti metropoli Slovenije. EEEEE narobe odogovor, proti Mariboru je pravilen. Zastave so me vneto opozarjale, da nisem tako dobro pripravljen, da leti skoraj samo od sebe 40 km/h. Imel sem veter v hrbet, kar za nazaj ni pomenilo nič dobrega. Tudi utrip za takšne vrste trening je bil malo previsok, ki me je opominjal pred rahlo utrujenostjo. Jutri imam tako ali tako regeneracijsko vožnjo in bomo videli potem v torek zjutraj, kako in kaj dalje.

Še dobro, da imajo v Slo.Bistrici dolge rdeče luči, ker drugače se sploh ne morem ustavit, da bi šklocnil kakšno "fotko".

In Maribor oz. Hoče so bile, kar na enkrat pred mano. Sedaj pa oprezat za znaki Areh,Bellevue oz. kaj temu podobnega. Po nekaj izredno lepih serpetinah, po katerih je letelo tudi po 20 km/h na klanec sem postajal malo zaskrbljen. Enostavno zdelo se mi je premalo strmo glede na to, da se bom povzpel na "jurja" in še nekaj.

To mi delaj! To sem čakal. Ne samo, da sem na pravi poti. Že pri vrhu sem.

Saj je pa bilo klanca, kar hitro konec. Od tople postelje do prelepega pogleda na Maribor sem potreboval ca 2h10min. Nekdo bi rekel:" Not bad, for the old guy!" :) Konec koncev je itak bila poanta vsega oz. "magnet" štrudl na vrhu.

Na žalost nisem srečal ravno veliko oz. znanih kolesarjev. V Slivnici ali Hočah je v nasprotni smeri le drvel ex mtbiker Luka Rakuša. Res sem si nadejal, da bom srečal klubskega kolega Moma. Zagotovo, ga nebi spregledal.

Ali peš ali s kolesom vedno je lepo pogledati v dolino.

Prej:

vmes poteče 5 nano sekund

Potem:

Se vidimo na Rogli v soboto ;)

Touring na Roglo

2011-08-06T10:19:00.000-07:00

Pozdravljeni po dolgem času. Kot ste verjetno opazili sem se malo poigral s funkcijami, ki jih ponuja tale blog. Ker pač nisem nek software - ski freak pač ni vse, kot bi si želel. Ampak vseeno spremembe so zmeraj dobrodošle, da vidimo naš odziv.
Že na samem začetku se vam opravičujem za slovnične in pravopisne napake (kot, da jih sicer ne delam kao), ker sem rahlo "pečen". V kolesarskem žargonu to pomeni utrujen ali še bolje za predstavo "izmozgan". Za mano je namreč 4.5 ure kolesarjenja po krajih Skomarje, Hudinja, Rogla, Bork,Loška gora, Boharina. Seveda sem verjetno še kam drugam zalutal a google map ne zna in ne ve. Da bom šel na Roglo in to po stran poteh, če se le da planinskih, sem vedel že par dni nazaj. Enostavno se mi je kolcalo po eni turi. Torej, da se ne vozim v krogu ampak, da se pogledi in kulise menjajo. Če izvoham kakšno lepo potko, ki omogoča "fast flow" sem še toliko bolj vesel. Recimo, da sem danes imel kar srečo in to že na samem začetku. Hrib nad Zrečami, ki nisem prepričan ali se imenuje Golek ali kako drugače me je res dodobra presenetil. Ta okoliš bom zagotovo še šel raziskovat, ker ponuja res atraktivne spuste.Ta slika je nastala tam

Ta del in greben po katerem sem se spustil do te točke, me je spomnil na del maratona Black Hole. Na levo in desno prepad, po sredi pa srednje široka potka. Super. Zadeva se kar naenkrat postavi na glavo, kot naprimer na tej sliki. Kar je še bolj super in skoraj bi že lahko to označil yea baybe mtbporn. Lets Rock!!
Če hočem priti na Roglo bo potrebno začeti malo gledat gor. Se pravi obrni balanco (krmilo) v hrib in gas. Lahko se že sliši a je treba najprej najti pravo pot. Ena izmed tegob "turnega" kolesarjenja je ta, da ne poznaš terena. Veš samo kam si namenjen. Saj tako sem si sam danes zadal, torej priti na Roglo, če se le da po takšnih stezah. Čim manj makedama in prepovedano na asfalt.Res hecno, ko sem zapeljal na asfalt sem z vsakim odpeljanim metrom postajal nemiren in živčno iskal vhod v gozd. Ker teh krajev ne poznam sem seveda oprezal za potmi, ki so markirane. Kajti če zapeljem na slepo v gozd se velikokrat zgodi slednje. Obetavna potka se spremeni v spust...super. Ta spust, kar naenkrat postane gozdarska vlaka. Vlaka se čudežno konča. Torej po 3min spusta sem za ca recimo 200-300m nižje. Prej sem pa gonil dosti več časa gor. To me res malo razkači. Ampak ne preostane druga gremo nazaj s kolesom ob sebi.
Ko končno najdem znano makadamsko cesto, mi žal druga ne preostane, da se po njej vzpnem nekaj 100m hkmmm 500-700m višje nad morjem. Na srečo se mi med vzpenjanjem odpirajo lepi pogledi. Sicer bi verjetno spet postajal "nemiren". Končno ozrem rdečo pušico naredim sliko in se trdno odločen zapodim tja gor, do konca.

Na vrhu tokrat za spremembo ni bilo pretiranega vetra, vendar tudi ravno toplo ni bilo. Nič hudega saj me je grela misel na dooolg spust in kasneje amortizranje raznih "rukerjev" na spustu proti domu. Teren je bil takšen kot je bil. Za še več hitrosti bi zagotovo potreboval nekaj bolj "mehkega". V mislih imam kolo z malo več hoda ne samo spredaj ampak tudi zadaj. Vseeno je bilo 12min "zaštrikanega" spusta tudi nekaj.

Očitno sem v Skomarju moral spregledati kakšno markacijo, ker sem "priletel" na asfalt weeeeeeee Dammit!. Če ne druga sem videl farmo jelenov oz. ogromno čredo. Ko sem ravno menil divjad. Predstavljajte si, da se peljete po podobni potki in na vsaki strani visoko gosto grmovje. Pot je itak strma in seveda disk ploščice šparamo, če se le da. In pri vsem ropotu in lomastenju po tej potki, pred vami nekaj metrov iz grmovja skočijo kakšne tri srne. Samo čakal sem kdaj bom kaj oz. kdaj me bo kaj zbilo od strani.
Ob takih dogodivščinah in opazovanju lepe okolice, ki se razprostira na posekah oz. pašnikih enostavno pozabim na čas. Tako me je občutek lakote oz. praznega "rezervoarja" opomnil, da bi bilo pametno pogledati na uro. Bližal sem se 4 uri kolesarjenja medtem, ko sem še vedno nekje sredi hribov iskal nove poti. Opala tole je pa malo preveč. Še treba domov priti nekako. A mi je uspelo čeprav z "rezervo" in malo na "olje". :)

Ni dirk, ni tematike. :)

2011-07-29T11:22:00.000-07:00

Kje, kako naj začnem in o čem? To so vprašanja, ki mi zadnje pol ure krožijo po glavi. Prav silim se, da bi nekaj napisal. Nekaj brez mojih ekstremnih čustvenih izpadov a še vedno z osebno noto. Najprej sem mislil, da bi napisal nekaj vrstic na temo o naših mini nasprotjih glede vožnje s cestnim kolesom in gorskim. Na to me je napeljala izjava na facebook-u, da je vožnja s cestnim kolesom skrajno nevarna, ker lahko zaspiš. Torej dolg čas. Do tega trenutka sem si mislil:"Super. Ideja za novo objavo. Pozitivne in negativne lastnosti vožnje s cestnim in gorskim kolesom." Ampak me je ravnokar prešinilo:" Zakaj, zakaj bi se spuščal v te polemike. Naj debatirajo tisti o tem, ki čutijo zadovoljstvo ob tem."
Sam uživam na obeh vrstah koles. To "najstniško" opredelevanje sem se šel v srednji šoli oziroma, ko sem iskal prvi klub. Moj prvi klub je bil KD Branik. Tam so mi na začetku celo ponudili cestno kolo, da bi dirkal na cesti. Še sedaj se spomnim, kot bilo včeraj, sem rekel: "Mavtnbajk je bolj adrenalinski in zanimiu." Takrat še verjetno pod vtisom reportaže iz WC DH Maribor in high5 (mašila nacionalke med oddajami). Mogoče mi je sedaj celo malo žal. Zakaj? Če ste kolikor toliko kolesarski navdušenec veste kakšne so razmere v obeh zvrsteh kolesarjenja. Vendar odločil sem za to in bom "fural" dokler bo šlo (Vsak tele ma svoj vesele).
Ko bom v kolesarskem "pokoju", bo v moj vozni park vsekakor prišel all mountain kolo. Občutek svobode in veselja je na gorskem kolesu ne primerljivo večji. Če bo pa želja po hitrosti, lepih razgledih in kurjenju špeha upam, da bo še kakšna specialka v garaži. No , hočem nočem sem celo napisal nekaj "pro et contra".
Skratka to predalčkanje oz. izpostavljanje, da pripadaš sceni, ki "velja več" se mi zdi neumno. Zato se ne rad udeležujem teh debat. V obeh primerih je treba vrtet pedala, kar je bistvo kolesarjenja. Da pa občutiš uživancijo v tem je pa odvisno od tebe samega. Torej, če ne najdeš tega občutka na cestnem kolesu potem pač ne vozi se z njim in obratno z gorskim.
Tako bom po današnjem dokaj lagodnem vzponu na Roglo in užitku ob spuščanju skozi ostre ovinke, jutri zajahal mtb kolo. Zapeljal v prvi gozd in upal, da bo razmerje v prid stezam enoslednicam, vozni podlagi in ne neprehodni džungli, kjer bo treba potiskat kolo ob sebi. Saj sem kolesar ne"hiker" pohodnik.

Gremo naprej!

2011-07-22T01:50:00.000-07:00

Z nastopom na državnem prvenstvu v Domžalah, sem se nekako sprijaznil. Časa nazaj se ne da vrteti. Tako pač je povsod. Namesto, da gledam nazaj in podoživljam lepe trenutke je čas, da rečem: "STOP!".
Petek je tukaj, ker ne morem verjeti. Tako imenovani "dopust" je pri koncu. Nekako nisem imel volje, niti želje po kakšnem morju ali odklopljeni žurki. Seveda se mi skrajno debilno zdi, da sem ta čas bolj ali manj preživel med štirimi stenami. Dopoldan bolj ali manj uspešno učenje. Nekje med 11-13h kolo, če se mi je zahotelo, kar se mi je po dveh dneh ležanja takoj. Pritisk v glavi, čuden zatečen občutek v mišicah in slaba volja, so me prisilili, da sem šel malo pogledat na Celjsko kočo. Seveda sem si ga vzel "na easy". Na žalost po spustu iz Svetine ni bilo ravno "na easy", ker sem bežal pred črnimi oblaki, ki so strašljivo zakrivali celjsko kotlino. Verjetno je to miganje prispevalo, da sem za kratek čas pozabil zgodovino in si naredil plan treninga z dvema ciljema. Tokrat je pa res vse odvisno od mene ali bom treniral premalo ali preveč in kakšen odnos bom imel do sebe.
Ne glede na smiselnost primerjave, vendar sem za drugi del letošnje sezone črpal motivacijo iz izjav Brajkoviča. Po zares grdem padcu, ki ga je doživel na letošnjem "čudnem" touru, je imel takoj misli in pogled uprt proti Vuelti. Nevem zakaj vendar me je motiviral za naprej in v tem trenutku sem se tudi spomnil na Petro Majdič in njen padec na OI.
Včasih me malo zanese in že malo razmišljam o drugi sezoni. Najprej misel ali bi še vztrajal, čez nekaj trenutkov pa že iščem nove prijeme v treningu. Kljub temu, da me naslednje leto čaka pisanje diplome oz. saj približati se temu, si želim tudi svoje življenje malo spremeniti. Kar pomeni najti dokaj stalen vir prihodka in delati v smeri, da se nekako preselim na primorsko (ne jutri in ne v Portorož!). Mislim, da je sanjati dovoljeno. Da se sanje uresničijo verjetno veste sami, da je odvisno od nas samih in naše želje. Tako, da pred mano je zagotovo zanimivo leto.
Bom raje nehal razmišljati in se spravil k delu, ki mi bo polnilo oz. mi že polni moj dan. Učenje in trening. Če poskušam zgornje vrstice pretvoriti bolj v oprijemljvo obliko, to pomeni:
- 6 izpitov v mesecu septembru,
- zmagovalne stopničke na DP vzponu in
- generalno prvih 5 maraton Parenzana (Hrvaška)

Naj citiram eno novoletno voščilo, ki me je tako impresioniralo, da sem ga shranil, kar v vozniško dovoljenje:

Najboljše, kar lahko narediš je, da verjameš vase. Ne boj se poskusiti.
Naj te ne bo strah, če ti spodleti... Otresi prah s sebe in poskusi znova...

Želim ti , da nikoli ne bi izgubil veselja do iskanja in spoprijemanja z izzivi.
Da bi vedno našel nekaj, kar bi te veselilo. Da bi vedno užival v življenju.

Tečen

2011-07-17T23:12:00.000-07:00

Pa je konec vsega "trpljenja". Logično po delu sledi počitek a se takoj postavi moralno vprašanje, če si zaslužim počitek. Resnično si želim, da bi se izklopil. Ne le bežal pred problemi v eksotične kraje ampak bi se izklopil na hiter in ne boleč način.
Verjetno ste že začutili negativno noto in v kolikor ste enih redkih, ki redno spremljate tale nevem zakaj obstoječi blog. Ste sešteli 1+1 in si odgovorili: "Spet mu je slabo šlo na dirki" ali "Kaj se spet joče razvajenec?". Bolj pravilni odgovor je prvi, kot drugi.
Na dirki načeloma ni šlo slabo. Kolo je delovalo OK, jaz sem bil dokaj spočit. Treba priznat drugi so bili boljši. Mea Culpa (moja krivda) ali kako že. Končal sem na 7.mestu. Dirka dolga 9 krogov je hitro minevala, tja do 7 kroga. Potem pa spet prazne noge in boleče mišice. Jaz sem dal vse od sebe, kljub poraznem štartu ne ravno po moji krivdi. Vseeno to ni opravičljiv razlog. Deloma zadovoljen bi bil, če bi končal dirko v času pod 1h 45min. Tako so moja prizadevanja na dirkah in treningih med DP v maratonu in DP XC šla v nič.
Ali sploh v življenju naredim kaj kot se spodobi, v celoti in da bi bilo koristno za vse?Ništa!!! Sem totalno neuporaben osebek. Ne da se me naviti okoli prsta (v kolikor nisi oseba ž.sp.). Torej delam na tem, da se me ne izkoriščuje, zato nisem nikjer zaželen. V bistvu sploh nevem zakaj to pišem. Sedaj bi napisal kako me kuha vročina in bolijo mišice od včeraj, pa čeprav nima veze s prejšnjo tematiko. In potem pridivja spet tretja misel. Zakaj jaz 3 razredni tekmovalec (turist) pišem o dirkah in treningih? S kakšno pravico se nekaj vsajam, bunim in pametujem? Zakaj ostali (bolj uspešni ali ta prvi) svojih pripetljajev na treningih in dirkah nikjer ne omenjajo kljub temu, da živimo v dobi e-medijev? Objave bi seveda bile bolj zanimive, uporabne in predvsem bolj poučne.
Blaž, kaj nimaš kmečke logike?! Trenirajo, delajo in učijo se. Nimajo časa filozofirat in jokat. In tako spet pride občutek "mea culpa". Res hvala za tako življenje kjer ni področja na kterem bi lahko rekel: "Tu sem jaz glavni in neodvisen!!" in od tega seveda živel. In potem spet xy misel. Mogoče se dobili sliko mojega čustvenega "ravnovesja", ki je skrajno neprijetno in zoprno.
Oprostite temu, ki sledi: Imam poln kurac vsega!!! Ne se čudit, če me bo kar naenkrat zmanjkalo na facebooku ali bo celo blog čudežno izginil. Mogoče se celo kdo najde, ki bo sam sebi rekel: "Končno, bil že čas." To ne pomeni, da sem vas izbrisal iz "liste". Najraje bi sebe izbrisal, da ne bi sadil tega negativizma in pesimizma.
Sem hotel včeraj že napisat objavo pa sem mislil, da se bom umiril po prespani noči ampak nič bolje. V glavnem imejte se lepo še namesto mene. Uživajte ob ogledu dirke po Franciji. In ne jim očitat, ker vam ne zagotovijo užitka ob napadih ampak se samo gledajo. To sem si včeraj rekel na dirki: "No Blaž, skoči!! Saj si rekel, da je lahko. Daj, kaj se sedaj zvijaš bo ceveh kolesa. Dajmo lenoba!!!!!!!" Ni ravno enostavno pa sem dirkal le slabi dve uri.
Pa da ne bo kdo slučajno pomislil, da iščem pozornost ali sočustvovanje. Daleč od tega. Ko je mera polna je treba spraznit. Na žalost/srečo ni osebe, ki bi bila to pripravljena venomer prenašat. Zato se znesem nad pa blogom in FB. Kakšno sliko ali mnenje o meni dobivate, mi je pa oprostite čisto vseeno. Ker je najprej važno, kar si sam mislim o sebi. Dokler tega mišljenja ne popravim in udejanjim, se ne bom obremenjeval še z drugimi.

lep pozdrav in lepo dopustovanje kjer koli boste.

Pol letne blodnje

2011-07-07T23:23:00.000-07:00

Mesec junij je šel mimo mene s svetlobno hitrostjo. Vse se je začelo z nastopom na štiri dnevni dirki Alpentour trophy na sosednjem avstrijskem. Spomini so že zelo sveži. A vseeno se mi zdi, kot da sem komaj prišel k sebi in sta minila komaj 2 tedna. Slika pa je čisto drugačna za mano je malo več dirk. Tudi dva poletna meseca, ki sta pred nami že dajeta vedeti, da bosta odbrzela mimo mene s svetlobno hitrostjo.
Potem bo pa pred mano že tako spet nova in izgleda, da zadnja sezona bivanja na obali. Nadejam se, da bo v tej sezoni prišlo do večjih sprememb. Za začetek bi bilo zelo zaželjeno, da bi se nekako znašel in "našel" redni vir osebnega dohodka. Nevem kako in kaj, vendar se zavedam, da je to vzrok moje slabe volje, ki se preslikava na druga področja. Čeprav tega sploh ne bi smel dopustiti, da mi težave iz enega področja vplivajo tudi na druga. Včasih so občutki tako inetenzivni, da je res zelo težko preusmeriti misli na kaj druga. Tako samo čakam, da mine dan in se zbudim v novega. V upanju na lepši pogled na svet, kar včasih uspe včasih pač ne. Seveda me jezi, da sem spet izgubil en dan in da nisem bil aktiven/produktiven. Kriv sem si sam, ker sem tako pasiven. Na srečo je tukaj kolo, ki mi požene kri po žilah, "pumpo" navije do 180 ali še več utripov na minuto in mi dobesedno sčisti ventile, da se počutim in razmišljam drugače.
Minilo je pol leta. Z veseljem se spominjam prejšnje" kolesarske" pavze, novoletnega praznovanja. V tem obdobju sem bil "uravnovešen". Dobesedno sem užival vsak dan in imel družbo okoli sebe. Do danes me je dobesedno premetalo nič kolikokrat, iz rajske plaže na goli otok. Kakšno smešno naključje. Ravno, ko sem pomislil, da je to to in samo diploma še manjka, pa lahko začnem ŽIVETI. Ravno v tem trenutku pride vihar, ki mi pokaže, da življenje ni potica in sladka Lavazza.
Tako sem spet na začetku vsega in se spet počasi pobiram. Ko bi se lahko tako hitro pobral, kakor sem se na zadnji dirki bi bilo super. Tako pa, ko pomisliš, da si boš končno oprhal prah iz sebe še enkrat padeš. Pri tem pa čas neusmiljeno teče.
Upam na mirno "morje" v Domžalah na dan državnega prvenstva v krosu. Verjetno zadnja dirka k večjemu predzadnja v tej sezoni. Spodobilo bi se, da odklopim svoje misli in dam prostor užitkom, ko bom divjal po spustih in med plesom na pedalih. Pokazalo se je že, da sem blizu. Čas je za stopnico ali korak višje. Tudi, če mi ta stopnica ne prinaša vrha vem, da sem korak bližje. Bližje čemu? nevem :) Vendar vem, da nisem na mestu. Mogoče korak bližje novem rajskemu otoku oz. boljšem splošnem počutju
Naj bo dovolj filozofiranja za danes. Kljub temu, da sem malo pogledal nazaj v svojo bližnjo preteklost, grem v nov dan ne ozirajoč se. Naproti novim dogodivščinam in spoznanjem.

XC Kamnik

2011-07-03T04:50:00.000-07:00

Tako, pa sem od dirkal še zadnjo dirko za slovenski pokal v krosu (XC). Spet je prišlo nekaj tujcev nam delat družbo na štartno linijo.
Prej, kot druženje jih verjetno bolj zanimajo točke za prihajajoče olimpijske igre.
Nekateri jih radi vidijo na štartu, drugi spet ne. Sam sem mnenja, da je kar dobro, da vsake toliko pridejo pokazat, da nas vse čaka še veliko dela. Upam, da takšne obiske naši trenerji ali osebje na vodilnih položajih izkoristijo v ta namen, da si izmenjajo kakšne informacije oz. izkušnje. Katere bi lahko uporabili za napredek nas tekmovalcev. Dobra stran takšnih obiskov je tudi promocija občin in konec koncev tudi Slovenije.
Kamniški gorsko kolesarski klub Calcit je, kot je že v navadi, ustvaril adrenalinsko kolesarski utrip v mestu. Proti koncu dneva je sledil šprint. Kjer se na kratki progi z umetno postavljenimi ovirami pomerijo 4 tekmovalci hkrati. Prva dva, ki prečkata ciljno črto, gresta v naslednji krog vse do finala. Po tem je baje sledil še koncert. "U glavnm u K´mnku dogaja ejga". Pa naj še kdo reče, da smo kolesarji sploh pa gorski zamorjeni in za frustrirani glede opreme in izgleda.
Po malo slabšem nastopu prejšnji vikend, nisem natančno vedel kaj in kako se naj pripravim za naslednjo dirko. Predvsem sem moral nekako pozabiti vse neprijetne trenutke, kar je lažje reči, kot narediti in usmeriti pogled naprej. Razpoloženje pred dirko je bilo nevtralno. Sicer sem se nekaj prepričeval in trudil pozitivno razmišljat, kar mi je celo nekako uspevalo. Predvsem v smeri, da sem se takoj sprijazniti z bolečino v prvih dveh krogih in se tako ne obremenjevati z njo. Saj to je del vsega. Na srečo res nisem nasploh veliko razmišljal. Samo postavil sem se na štartno linijo in si rekel:" Zmoreš to! Itak je samo en klanec, ki sploh ni za kolene grizit. In ne se mi svaljkat! Dva dni si ležal." In vdano v usodo začel udrihati po pedalih z vso močjo, da naredim dober trening/dirko in ne zabušavam.
Prvi krog je šlo OK, do spusta. Po želji, da bi ubral najbolj direktno linijo, sem premalo gledal predse in tako pripeljal nekako postrani med dve debli, kjer me je kot v fliperju odbilo in "razcotalo in skotalo" po tleh. Da to ni bilo dovolj, se je moralo to zgoditi na single trailu. Takoj sem se pobral in odmaknil kolo, da še nebi kdo drug po moji krivdi kam poletel. Ker ni bilo dovolj prostora sem enostavno moral čakati, da je glavnina šla mimo mene. Na srečo sem ostal miren in brez jezavosti. Na delih kjer je bilo mogoče pospešit sem zopet dobil tisti občutek, ki ga najlažje razložim s frazo " Pipca za benz je bila priprta".Saj bolj, ko sem pritiskal, bolj se mi je upiralo vse skupaj. Tako sem zopet ostal sam sredi gozda s svojimi negativnimi misli, kako sem skurjen, utrujen ipd. Zanimivo, to mišljenje je trajalo slabo minuto in potem izginilo. Dobesedno sem ignoriral, kot da ga ni bilo. Tudi dva padca, ki sta sledila in mi zelo lepo olupila komolec sem ignoriral. Marsikdo bi ob padcu sredi centra mesta Kamnik bil mentalno poražen. Kratko malo mi je bilo vseeno. Vstajal in šel dalje, kolikor je pač bilo tega. Bilo mi je čisto vseeno.
"Ne ne bom se predal!!! Naj še tako boli, jaz tega ne čutim. Sestavi in vozi, kot znaš!" kot bi govoril drugi osebi znotraj mene, ki me želi sabotirati in samo poležavati ob TV. In zanimivo občutek, ki je sledil je bil srhljiv. Kot, da bi ta oseba zapustila moje telo. Na klance je dobesedno letelo, kot bi spustil balast.
Kljub temu, da na začetku se res nisem "našel". Ampak vedel sem, da sem močan in da še ni vse izgubljeno, da nebi prišel v prvo petnajsterico. V 3. krogu sem nekako našel "smisel&mehkobo" za spuste in tudi poganjanje po ravnini in na klanec je dobilo drug pomen. Začel sem uživat. Komaj sem čakal, da pridem na spust. Nevem zakaj ampak spusti na Kamniški progi, so mi najljubši od vseh XC prog na slovenskem.

Tudi tokrat me je moja trma rešila. Dosegel sem absolutno 7.mesto. Moral bi biti zelo vesel in skakati do neba, saj je to najboljši rezultat na krosih, ki sem ga letos dosegel. Do sedaj. Vendar me nekaj drži dol. Sam sebi ne moreš lagati ali se pretvarjati. Vem, da to ni to. Kros je disciplina, ko moreš biti pripravljen se podati v "smrt" vsako sekundo. Ni važno ali pri 170 utripov srca na minuto ali 200. Manjka mi kanček te samomorilnosti. Čudna oz. strašljiva trditev. Enostavno ne upam vsak klanček na progi napasti, kot da je na vrhu ciljna črta in se potem spusti dol po razbitem terenu brez občutka za ravnotežje. Saj tako ali tako nevem zase ampak samo čutim: bum, bum, kabum in še enkrat bum, ne v prsnem košu, ampak v glavi. 10-20sek spusta mi je pa očitno premalo, da bi prišel k sebi in malo spočil za ponovitev vaje. In tako iz kroga v krog 1.5h-2h.
Trening in dirke so baje rešitev za moje "probleme". Tako, da brez skrbi ne grem v "samomorilni tečaj" Osame Binladna.

Kdo bo koga!?
foto: Gregor Miklič

XC Ravne na Koroškem

2011-06-28T06:55:00.000-07:00

Najraje sploh nebi pisal in obujal spominov na to dirko, ki mi res ni šla "od nog". Nihče ali nič ni krivo, za moj izredno klavrn nastop. No še bolj porazno je bilo v Žeriblah. Trasa v Ravnah mi je sicer zelo všeč. Zahteva odlično fizično pripravljenost, kot tudi nekaj ravnotežja za spuščanje preko korenin. Mogoče sem ravno zaradi tega toliko bolj razočaran, ker sem se nadejal dobrega nastopa. Saj mi je na zadnjih dveh dirkah prav dobro šlo in sem bil mnenja, to naj bi bila nekako ti. forma. Ker sem redno treniral in mi vzdržljivost mi ni tuja stvar, sem pričakoval malo daljšo prisotnost "forme". Ampak, ker se večina stvari odvija v glavi sem prepričan, da bom na naslednji dirki boljše odpeljal, kot to nedeljo. Za počivat oz. narediti kakšen srednje intenzivni trening sredi tedna, bo dovolj časa in tudi sonce me ne bo "skurilo", kot me je v Konjicah.
Naslednja dirka bo to soboto v Kamniku. XC Kamnik ali klasika v krosu na slovenskem. Druga asociacija, ki jo mnogi tekmovalci dobimo ob omembi te dirke so korenine. Saj so vsi bolj zahtevni spusti speljani prav čez prepletene korenine. Poleg koreninastiih spustov je zagotovo za gledalce izredno zanimiv, odsek imenovan skakalnica. Ime ima zato takšno, ker se spustimo po zaletišču in doskočišču skakalnice, ki je namenjena smučarjem skakalcem. Na srečo ni postavljene odrivne mize, ker predvidevam, da bi eno reševalno vozilo bilo premalo. Hitrosti, ki se dosegajo so dokaj visoke, sploh za XC. In na koncu strmine na kolesarja delujejo "čudne sile" mislim, da se temu pravilno reče kompresija. Do zdaj sem še zmeraj nekako prevozil ta odsek. Vseeno bi rad nekje potreniral kako se obnašati v tistem "kotlu", kjer te stisne ob kolo.
XC Kamnik je zadnja dirka v seriji dirk za slovenski pokal v krosu. Držite pesti, da bom imel srečen dan, ker si res želim odvozit, kot bi imel motor pod sabo.

Spodaj me je čakal kup "pudinga".

24.6.

2011-06-24T05:57:00.000-07:00

Daljnega leta 1986 na današnji dan, sem hočem nočem bil poslan na svojo misijo, katero še sedaj opravljam. Če vam povem po resnici, še sedaj nevem kaj je namen in kakšen je cilj te misije. Od začetka se mi je še zdelo zabavno, kakor pri vsaki stvari na začetku. Vsi so se smejali, igrali in ukvarjali z mano. S časoma je tega zmeraj manj. Pogledi in besede so dobile nove barve ter pomene, ki mi še do danes niso nič kaj všeč ali spodbudne.
25 let na misiji, pa še vedno nevem čemu je namen vsega tega. Vsekakor si ne mislim postavljati raznih moralnih vprašanj o mojih dosedanjih dosežkih, ker me temisli zadnji čas izredno oblegajo in ne dajo miru. Pravijo, da je z leti vse težje, pa ne mislim problemov s sklepi čeprav me to še verjetno čaka. Z leti je težje se po padcu znova in znova pobrati. Vsako leto je težje in se zadovoljiš s tistim, kar je na dosegu roke. Kam je izginila vsa otroška, najstniška sanjavost, upornost in volja po sc**ju proti vetru? Vsake toliko mi še uspe zbuditi to iskrico sanj. A kaj ko vedno jo ugasne kalup povprečnega, nergaškega in velikih ust Slovencljna. Ti tega ne moreš, nisi za to rojen in predvsem nimaš denarja. Pustimo te bedne izgovore ob strani. Saj sami vemo, kako močno željo imamo po nečem in koliko je v nas samih poguma, da bomo saj poskusili, če ne v celoti uresničili.
V večini primerov ob takšnih priložnostih dobivamo razne dobre želje. Katere so iskrene oz. izrečene z neko toploto, ki jo občutimo. Ene so pa, kar tako. Ravno zato sem pred časom izbrisal rojstni datum iz FB profila, ker bi danes imel polni mail box. Ne maram klikat samo "like-ov" ampak se želim vsakemu posebej zahvalit. Ampak vseeno tam je saj pol, če ne tri četrt takšnih, ki jih je pač FB spomnil, da ima en kolesar rojstni dan. Tudi sam nisem nič boljši, kar se tiče rojstnih datumov ipd. tako, da nikogar ne obsojam. Ampak za nekaj oseb saj približno vem kdaj imajo roj. dan ali si pa celo napišem opomnik v GSM. Današnja izkušnja me je naučila, da si moram napisati več opomnikov in ne čakati na gospoda FB, da me spomni.
Že vrsto let poslušam eno ta iste želje. Hvala, vendar nevem zakaj se pri meni ne primejo v celoti. Fizično zdravje je za 1x OK (hvala sebi, ker toliko kolesarim in kurim bacile) sreča in ljubezen pa nekako pomahata z nasmeškom med mimohodom. Slednja se še ustavi tako za hec, ker kaj hitro "spelje" ko se približam.
Moja želja za rojstni dan je tako, da bi zopet našel tisto otroško voljo do življenja brez ozira na druge in se zbujal z nasmehom na obrazu, ne glede ne ovire tistega dne.
Še eno "jamranje" sem pozabil: "Joj še 5 let pa bo 30! ":) Star ali mlad si toliko, kot si dovoliš.

Želim vam lep dan, kljub dežju in se opravičujem, če nisem naredil fešte. Mogoče bo za 30. toliko večja, ko ne bom več dirkal. Si prepričan? :)

XC Slovenske Konjice

2011-06-22T22:18:00.000-07:00

Vročeee. S to besedo moram enostavno začeti to poročilo iz včerajšnje dirke. Bilo je res peklensko vroče. Letos zame prva dirka, ko sem se dobesedno pražil na kolesu. Seveda za namenček je bila trasa speljana po terasah vinskih trt, kar zagotavlja prisojno stran.
Zjutraj sem imel čuden občutek oz. ga sploh ni bilo. Dan, kot vsak dan oz. sreda, kot vsaka sreda. Daleč od vzdušja, ki je po navadi ob nedeljah, ko med zajtrkom tuhtam ali imam res vse pripravljeno. Po drugi strani mi je prav godilo, ker sem enkrat za spremembo pojedel zajtrk, kot ponavadi. Brez dodatnih kalorij za polnjenje "rezervoarjev", da me ja ne bi slučajno kje "zmanjkalo". Že samo pogled skozi okno mi je kazal, da danes "če biti pakleno". In res, prav nič se nisem motil. Saj se je val toplega suhega zraka zaletel vame takoj, ko sem stopil čez prag vrat, da bi še zadnjič pregledal kolo.
Končno je bila ura dve popoldan, bil je že čas, da se spravim v kolesarski dres in odpedaliram na prizorišče "roštiljade". V pričakovanju suhega vročega zraka, sem bil presenečen, ker začuda se je pojavil veter. Že na poti do tja, sem imel sumljivo visoke vrednosti utripov. Res je, da sem 15min prej spil svojo najljubšo kavo ampak vseeno "to much preausre". Nič hudega, dokler so noge sproščene in se lepo vrtijo. Do Slovenskih Konjic sem šel po stran poteh mimo ribnikov v Stranicah. Dobra lastnost teh stran poti je, da se izogneš prometu in asfaltu. Vendar ima tudi svoje slabe strani. Sem zagotovo spadajo kmetije, na katerih dvorišče zagotovo pazijo pasje pojave. No te pojave so res prave mrcine, da se jim lahko reče pes. Prav tako malo manjši psi, ki so itak po "defoltu" bolj glasni, seveda so večji od današnjih novodobnih psov. Katerim bojo itak evolucijsko odpadle noge, saj jih lastniki non-stop nosijo.
Po krajšem "pogovoru" s psoma, mi je le uspelo pravočasno priti do Škalc. Kot ponavadi sem skrbel za dobro počutje s glasbo Belteka v ušesih. "Tracki" so skomponirani tako, da te ne pustijo ravnodušnega. Takoj postanem radoživ in nasmejan rahlo hiperaktiven. Verjamem, da bi tudi kakšni Elvis Jackson ali kaj podobnega bilo OK ampak tisto mi je že malo predivje. Se lahko kaj hitro podam v območje "rdeče lučke". Ampak še vedno se raje sproščeno s kom pogovarjam. Tako, da brez strahu, dregni me med rebre. Pogovor ali poslušanje glasbe mi zaposlujejo misli, da nimam časa oz. možnosti imeti svojih dostikrat pesimističnih monologov.
Na štartu sem čisto pozabil na čas. Sploh nisem imel občutka, da je ura 16h. V prvi krog sem podal več, kot uspešno, saj sem bil na vrhu prvega klanca nekje med top 10. Kar me je navdajalo z dodatno energijo. Vendar dodatne energije ni bilo dovolj, ko smo prispeli do prvega resnega strmega in daljšega klanca. Tam sem pa zakuhal, dobesedno zakuhal. Vročina je naredila svoje. Razgreto telo, pekoče mišice od kisline, suho grlo, utrip srca se je preselil v glavo in sonce, ki je z veseljem nas žgečkalo s svojimi žarki. Vse to me je prisililo, da sem enostavno spustil vodilno skupino. Tok misli skozi 10 krogov je bil nekako takšen:
1.krog: Uuuu zraven, sem zraven!!! in to brez problema jejj!!. Proti zadnji četrtini kroga: red alert!!
2-3krog: Kaj če bi odstopil, sramoto si delam s svaljkanjem. Takoj za tem je prišlo: Kaj spet boš odnehal, da te ni sram!!! To je najlažje narediti. Vztrajaj&verjemi!! Ne obupaj, kot na drugih področjih v življenju.
4-7krog: diesel mašina. Nisem popuščal, da bi prestavil v lažji prenos. Dejstvo, da sem se spopadel sam s sabo in nisem obupal me je začelo prebujati. Tako je iz kroga v krog bil boljši občutek. Ampak "kugla" (sonce) je še kar švasala, ko pr` norcih. Blaž tempo, tempo ne popuščat in ne skakat!
8.krog: Dajmo dajmo. U shit, nekdo mi diha za zadnjim kolesom. Stresi ga na dveh zaporednih hupserjih. Vztrajaj&verjemi. No že na prvem sem ga pustil. V nogah me pa tudi peklo vendar je bil pred mano spust.
9. in 10. Ajde še malo, kaj pa je teh 20min "drmaj" tempo. Tik pred koncem si, da mi nebi sploh pomislil, da bi "vrgel sidro" (ki sem ga že itak vlekel zadnje 3 kroge) in svaljkal do cilja. Borbaj, vztrajaj&verjemi vase.
Ciljna črta: kako sem vesel, da je konec te "roštiljade". I made it!!!

XC Rogla E2

2011-06-19T07:23:00.000-07:00

Tudi, če nisi v ožjem krogu favoritov za zmago in ne poznaš proge je lepo dirkati skoraj doma. Malo za šalo, malo za res v soboto smo dirkali na "sosednjem hribu" Rogli. Kljub temu, da je vikend in lepa narava na Rogli, ob progi ni bilo videti večjega števila gledalcev ali saj ogorčenih pohodnikov, ki bi nas gledali po strani. Res žalostno, da niti v turističnem kraju ljudje ne pridejo "pofirbcat" kaj se dogaja. Saj tu in tam, nam je kakšen "tetrapak" na štirih nogah vzpodbudno za mukal. Lahko pa se potolažim, da je večino gledalcev bolj premamila dirka Po Sloveniji s ciljem na Golteh. Kakorkoli z gledalci ali brez, smo pritiskali na pedala dobro uro in pol, eni več drugi manj.
Z veseljem lahko rečem, da je to moja prva kros dirka v tej sezoni, ko sem imel občutek, da dirkam. Optimistično gledam na to, da bo ta forma zdržala še saj tri dirke, ki so ostale do konca serije slovenskega pokala v krosu. Kljub dobrim vožnjam v zadnjem času se, kot je v moji naravi sprašujem: Kaj mi še manjka, da bi bil tam zraven pri ta prvih?
Dogajanje v prvi peterici bi lahko opisal, kot pehanje za življenje ali smrt, od poka pištole in vse do konca. Enostavno ne zdržim takšnega tempa niti polovico kroga, kaj šele 8, kot smo jih imeli na Rogli. Tako mi ne preostane drugega, da si najdem sebi primeren tempo tik pod "rdečo lučko" in čim dlje v njem vztrajam ter pobiram "bumerange". Tako rečem tistim, ki se zaženejo od starta in potem na mestu skoraj počakajo, ker jih toliko zakisli v mišicah. Tako, da tudi s tempo vožnjo se tudi kam pride. Ampak za prisotnost med prvimi je treba biti tako vzdržljiv, kot hiter.
Na koncu mi je malo zmanjkalo, da bi ulovil prvo deseterico. Končal sem na 11.mestu, visoko v prvi polovici uvrščenih. Ne dolgo nazaj sem komaj lovil ta rep "polovičke", sedaj pa suvereno v njej.
Čakajo me še dve mednarodni "fronti". Prva bo že to sredo na Škalcah (Slovenske Konjice) in naslednja v Ravnah na Koroškem. Prve proge ne poznam, ker ta kraj še ni prirejal XC dirke. Vendar po višinskem profilu in satelitski sliki gre sklepat, da bo to Štajerska različica Vrtojbe. Torej spet se bomo podili med vinogradi in kolikor me spomin ne vara, imam lepe spomine iz Vrtojbe oz. bližine vinske trte.
Tako imam sedaj na skrbi, poleg selitve iz študentskega doma, samo to kako se bom regeneriral iz dirke do dirke.
Nevem kaj, še naj napišem, kot da držite pesti in se vidimo na kakšni dirki.

DP maraton Črna na Koroškem

2011-06-12T01:22:00.000-07:00

Za nekaj časa bo dovolj daljših preizkušenj. Včeraj sem nastopal na državnem prvenstvu v maratonu, ki se je odvijali v okolici Črne na Koroškem. Vreme nam je za spremembo od lanskega bilo izredno naklonjeno. Kaj naklonjeno, idealne razmere. Želim si, da bi takšni občutki in pripravljenost se me polaščali vse do zadnje dirke v mesecu juliju. Zagotovo bom na naslednjih dirkah izredno sproščen, ker sem v tale maraton vložil maksimalno kolikor sem lahko.
Od začetka je kazalo, da letos ne bo zmagovalnih stopničk. Večino časa sem mislil, da se vrtim okoli 4.-5. mesta med elite tekmovalci.Tako ni drugega preostalo, da tekmujem sam s sabo in skušam čim hitreje premagati klance pred sabo. Zavedal pa sem se tudi na kakšnem maratonu nastopam. Poimenoval bi ga: "Suprise pack maraton."
Večjih prigod nisem doživel. Omenil bi padec v rudniku. Vožnja za Matjažom je bila pravi vlak smrti. Namreč moja naglavna svetilka je imela izredno slabo svetilno moč in seveda tudi oko se na temo v roku 20sek ne more privaditi. Tako me je na začetku rova ujel Matjaž, ki je na srečo imel močnejšo lučko ali pa se mi je samo zdelo, ker nisem bil navajen teme. Torej v super hitrem zavetrju, ki ga je "proizvajal" klubski kolega, je sledil oster ovinek v levo, kateri je oba zelo presenetil. Očitno sem se preveč nagnil in tako "naslonil" ob rob/steno rova. Kako mi je uspelo poleteti čez balanco nevem. Klanec, ki je sledil potem sem definitivno najboljše odvozil na celotni trasi. Lepo je letelo na tempo pri ca 175-180 utripih srca na minuto. Res to je užitek, ko se spomniš treningov, ko si na teh pulzih okušal že kri in noge niso več hotele poganjati inkvizicijske naprave imenovane kolo/specialka. Danes pa lepo vrtel pedala in vozil z vetrom v laseh v klanec.
Nekaj časa sem vozil skupaj z Budinom, Nočem in Onukom (člana Ganesha team). Pod vznožjem najdaljšega klanca sem imel že verigo dodobra suho. Na srečo sem imel s sabo olje in razkiral tistih 30-40sek za mazanje. Ma kaj , še manj časa mi je vzelo ampak vseeno dovolj, da nisem mogel ujeti skupine. Vsi ti razni pripetljaji, ki te ponavadi znajo vreči iz tira me tokrat niso. Samo vrtel sem pedala svojo pot. Saj se spomnite, ko sem že enkrat omenil: "Vztrajaj in Verjemi". Saj konec koncev, ti druga ne preostane na takih preizkušnjah.
Trasa, kot sama to je zelo delikatna tema. Tekmovalci smo bili bolj ali manj vsi enotnega dejstva, da postavitev puščic je na čisto zgrešnih mestih. Letos sem se zopet pripeljal na isto dvorišče kjer me zopet čakal ta isti pes, kot takrat, ko mi je delal družbo Nejc Černilogar. Vendar letos s to razliko, da je puščica celo kazala pot tja. Torej napačna postavitev puščice. Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil je pa bil zadnji del trase. Za trenutek sem že mislil, da je to skrita kamera, da smo "statisti" v seriji Ultimate survival. Kajti tiščali smo kolesa ob sebi po neki visoki travi, skozi goste nasade smrek in razno grmičevje. Nabava mačete? Kasneje sem dobil "insajdersko" informacijo, da je glavni organizator poslal ca 60 sms-ov za pomoč pri izvedbi tega dogodka. Odgovora sta pa bila samo dva. Tako, da Kalči pohvale za to, kar si naredil. Nevem kaj bi predlagal, da bi se zadeva glede usmerjanja izboljšala. Prejšnji teden v Avstriji niti enkrat nisem bil v dvomu ali sem na pravi poti. Nekaj par metrov pred razcepom je bila jasno nedvoumno narisana/nasprejana rdeča puščica na tleh, katera je bila vidna vsem. Tudi tistim zadnjim kolesarjem.
Razumem jezo ali razočaranje nekaterih, ki so se zgubili. Tudi meni ni bilo vseeno, ko sem po koncu spusta zagledal Denisa Onuka pred mano, ki sem ga malo prej na klancu prehitel. Na srečo, sem kaj hitro pozabil. Verjetno, če bi bil v moji kategoriji bi še to malo dlje trajalo. Kot sem rekel, vsi smo se izgubili. Eni bolj drugi manj. Tudi naš "kapetan" Robi, ki je domačin je zašel iz poti, potem si verjetno lažje predstavljate situacijo na trasi. Ko se je vrnil na pravo pot sva se ravno srečala in je tako eksplodiral, da nisem rabil gledati puščic ampak sem sledil sledem njegovih gum po klancu navzgor.
Slike še sledijo v kolikor jih najdem. V soboto 18.junija, pa vas vabim na Roglo in par dni kasneje v sredo 22. junija v Zreče (Zlati grič), ko se bojo naši fantje in moja malenkost borili z mednarodno konkurenco.

Alpentour obnova :)

2011-06-07T09:58:00.000-07:00

Po zadnji etapi dirke Alpentour trophy, me je Andrej Dekleva vprašal nekaj v smeri kakšni so moji občutki, spoznanja po štirih dneh dirkanja. Tisti moment res nisem vedel, kaj bi povedal, ker so misli bile praktično ne ukrotljive. Če bi lahko povedal vse v eni sapi bi bilo še verjetno premalo.
Zagotovo meni najbolj zanimiva izkušnja je bila, da sem gorski kronometer odpeljal zelo dobro oz. bolje rečeno svež. Saj sta za mano bile že dve etapi. Predvsem druga je bila izredno izčrpajoča. Kajti sploh se nisem zavedal kako dolg bo drugi klanec in predvsem kako visoko nas bojo vodile puščice. Lahko rečem, da mi je šlo iz etape v etapo bolje. Ustavilo se je pri četrti, vendar me je tudi tukaj čakalo presenečenje. Po izrednem razgibanem prvem delu etape je sledil dobro uro dolg vzpon, na katerem sem se čudežno prebudil, kot bi mi ponovno napolnil baterije. Skoraj z lahkoto sem pedaliral na največjem verižniku spredaj in kljub temu držal živahen ritem pedaliranja. Alpentour me je naučil ali potrdil moj moto: VZTRAJAJ&VERJEMI.

Kako mi je uspevala regeneracija? Po pravici povedano, še sam nevem kaj ima večjo zaslugo. Ali R4 in aminoPRO ali moja ne ustavljiva želja po hrani? Če ne, kar oboje skupaj. Saj, ko sem prišel domov niti nisem izgubil kakšnega kilograma. Vedno sem pravil: "Bolje poln rezervoar v Fičotu, kot prazen v Merđotu." Tako, da so prišli tudi momenti, ko nisem bil lačen pa sem iz "preventive" še jedel. Na to mojo lastnost smo se tudi krepko pošalili. Saj sem predlagal, da bi se "žrtvoval" in pojedel zalogo v hotelu, da konkurenca nebi imela kaj za pod zob.
Vse pohvale kolesu (Orbea) in opremi (Shimano, Fox, Geax). Niti enkrat ni bilo potrebno kaj na novo nastavljati ali celo popravljati. Se je pa zgodila ena manjša nevšečnost po gorskem kronometru. Verjetno gre vzrok pripisati moji moči stegen (v mislih sem imel vizualno ne delovno moč :) ). Namreč pri čiščenju kolesa sem na srečo opazil, da se je odvilo levo spd pedalo. Ne bi bilo dobro četrto etapo odvoziti samo z levo nogo, ker so že dve bile malo premalo. Tudi, če bi imel kakšen par "na rezervi", mi na določenih etapah nebi uspelo držati tempa, ki ga je zastavil Bart Brentjens. Včasih sem že pomislil, če ima sploh sprednji menjalnik, ker vedno je imel na največjem verižniku ne glede na strmino. Ampak na kronometru je moral uporabiti najmanjši prenos za ciljno strmino. Tudi on je krvav pod kožo :). Od bolj znanih oseb sem spoznal tudi par Mary McConneloug in Mike-a Broderick-a, ki sta kampirala (avtodom), kar pod našim hotelom oz. balkonom.

Ne morem mimo štosa, ki je v bistvu resnica. "Mi smo najboljša amaterska ekipa". Verjetno, če bi pogledali organizacijo ekip, ki so bile pred nami v skupni razvrstitvi, bi ugotovili, da smo mi bili deklice za vse. Po etapi je bilo potrebno prati drese in servisirati kolesa za naslednji dan. To smo počeli sami namesto, da bi počivali. Tudi glede prenočišča in prehrane ni bilo ravno poskrbljeno, kot bi človek pričakoval. Tako gre zelo velika zahvala Robiju Kordežu, ki je založil denar za naša lačna usta. Do zadnjega dneva namreč nismo vedeli kje smo. Šele na kraju samem smo se soočili z dejansko situacijo. Tako s sabo nismo imeli večje vsote denarja ampak hrano, ker je krožila nepotrjena informacija, da bomo prebivali v apartamaju kjer bi sami kuhali. To je edina slaba stran teh štirih dni, ki mi res ni dala mira.
Zahvalil bi se tudi Primožu Gamsu, ki je vse povsod priskočil na pomoč. Primož, bova še trenirala podajo oz. prevzem bidona. :)
Ne glede na vse, se bom zelo rad spominjal tega dogodka.
Ali so me zamikale etapne dirke? V bližnji prihodnosti zagotovo ne. Kar sem prikazal lahko rečem, da je sad zimske baze in treningov v mesecu maju. Bil sem dobro pripravljen, da sem "preživel", ne upam si pomislit, da bi poskušal držati prvo deseterico skozi vse etape. Tako, da Robi vse čestitke za prikazano.
Če se bom odpravil kdaj na kaj podobnega, bom zagotovo bolj zahteven tako od sebe glede treninga, kot od drugih. Na napakah se pač učimo.

foto: Primož Gams & Andrej Dekleva (www.mtb.si)

4.etapa: Hej, kje so moje noge!?

2011-06-05T12:06:00.000-07:00

Nevem kaj je težje: Današnja zadnja etapa ali pisanje poročila v domači sobi? Saj me, kar vleče v posteljo. Pa vseeno bom napisal nekaj vrstic o današnjem dnevu.
Ne razumem zakaj je temu tako vendar bolj, kot sem utrujen pozneje hodim spat in hitreje vstajam. Naj povem, da je pojem utrujenosti pri meni dobil nov pomen. Lahko bi rekel, da sem danes z glavo prebil zid. Saj veste ob prvi bolečini rečeš ne, ker pač ne gre oz. z glavo ne gre čez zid.
Pred včerajšnjim kronometrom me je res skrbelo glede utrujenosti. Ker sem to jutro bil identično razpoložen in tudi hoja po stopnicah mi ni povzročala bolečin, sem že jutro začel zelo optimistično. Ampak takoj po poku pištole, ko se je bilo treba zborbat za pozicije v skupini sem uvidel dejansko stanje. Zadnje "metke" sem popokal včeraj. Takoj me je prešinila misel, da sem danes podpisal pogodbo s hudičem. Etapa se še začela ni jaz pa imam "kisa" (mlečne kisline) za izvoz. Ampak vseeno sem nadaljeval v svojem tempu, ki me je postopoma, kar daleč pripeljal. Prva polovica etape je bila speljana po pešpoti, ki je bila prekrita s koreninami. Nevem zakaj ampak na takšnih predelih sem z lahkoto ušel drugim kolesarjem. Ampak moram priznati, da so mi ljubše steze s koreninami pri katerih gibanje kolesa povzroči gravitacija, kot pa navzgor. Na nekaterih odsekih proti prvi okrepni postaji je "letelo" tudi po 70km/h. Geax Saguaro hvala za 100% oprijem v teh 4 dneh. Tik preden sem prispel do okrepne postaje, sem v letu zbil čebelo ali nekaj temu podobnega, ker me je pošteno pičilo v spodnjo veko. Na srečo ni prišlo do zatekanja.
Takoj po zamenjavi bidonov, me je čakal vzpon spet na približno 2000m visoko. Še sedaj čutim in me zmrazi, ko pri prečkanju nekega višinskega pasu spremembo občutiš. Na bolečino ali vprašanje: kako dolgo še?, Sem pozabil tako, da sem preusmeril pozornost na res prečudovite razglede. "Ne Robi,nič bat. Nisem špilal turista, še vedno je peklo v nogah. Le razmišljal nisem toliko o tem.
Kot ponavadi se je tudi ta etapa končala s spustom po delu "downhill" proge. Ker smo družba ta pravih "mtb riderjev" smo se po včerjašnem gorskem kronometru spustili nazaj v dolino, kar po "downhill" progi. Andrej Dekleva je namreč rekel, da je večina uporabila gondolo. Tudi meni, ki sem zelo toleranten do drugih disciplin na vrtečih se dveh kolesih, se mi zdi to popolna "glupost". Na klanec ga tišiš na max in da se potem nebi spustil nazaj v dolino?! No go. In pravilno smo se odločili. Prav današnja etapa je potekala skozi vse objekte, ki smo jih včeraj za zabavo prepeljali. Tako, da danes je bilo tam dol se spustit pravi užitek. Saj sem malo vedel, kaj me kje čaka.
V ciljni ravnini se mi je, kar smejalo in dobro zdelo. Saj sem ne glede na rezultat, opravil z eno verjetno težjih, če ne najtežjih kolesarskih preizkušenj, ki sem si jih do sedaj zadal.

3.etapa: Vožnja na čas

2011-06-04T13:35:00.000-07:00

Prevoženi kilometri in premagani višinski metri, se vsakemu od nas, bolj ali manj veselo zažirajo v mišice. Da je zadeva še bolj zanimiva nas pestijo finančne težave za katere teoretično&praktično nismo odgovorni čisto nič. Ne glede na situacijo kompaniji dveh Korošcev, Primorca in Štajerca, nam ne izbriše nasmeha iz obraza. Seveda največji krivec je naš kapetan Robi, ki s svoji prigodami res popestri pozno popoldanske - večerne ure. Tako po koncu dneva veselo klepetamo brez pripomočkov alla facebook. Tako, da vzdušje v ekipi je sproščeno in ne upada, kot mogoče "svežina" mišic.
Danes je bil na vrsti gorski kronometer oz. posamična vožnja na čas. Premagati je bilo potrebno 1100 v.m. na razdalji 15 km. Ker sem od naših fantov najnižje uvrščen sem imel prvi štart. Tako, kot mi je danes uspelo tempiranje ogrevanja, tako mi ga še ni nikoli. Ko sem menjal kolesi na kolesu me je Matjaž opomnil, da naj se ne obiram toliko. Pogledam na uro in res 3min do mojega štarta. Na srečo nisem ničesar pozabil in na štartni poziciji ni bilo pretirane gneče. S samim vzponom nisem imel pretiranih problemov. Bil mi je pisan na kožo, kar pomeni, da ni bil ekstremno strm. Občutki v nogah res fenomenalni. Da po dveh etapah lahko še vedno živahno vrtim pedala navkreber. Tudi, kadar sem malo bolj na trdo poskušal zagoniti ni bilo večjega problema. Vendar sebe dovolj poznam in vem, da takšna obremenitev pri meni kaj hitro vodi do mišičnih krčev.
Skratka, da skrajšam do "nakladanje", če je včeraj bila najtežja etapa, sem v današnji zagotovo najbolj recimo temu užival. Če se ne motim sem osvojil 41.mesto. Če bo jutri podobna uvrstitev bom zares vesel, ker kaže na mojo konstatnost. Ne bi se pa branil spremembe, da bi osvojil kakšno mesto višje.
R4 in amino pro v kombinaciji s "tonami" ogljikovih hidratov v takšni in drugačni obliki, res delujejo. Upam, da nisem ali nismo preveč posegli v zaloge hrane hotela v katerem smo.

2.etapa ali boj s samim sabo

2011-06-03T14:02:00.000-07:00

Se opravičujem za pozno poročilo, vendar smo imeli na obisku Andreja Dekleva. Prav njemu gre zahvala, da Orbea Geax team lahko nastopa na tej štiri dnevni preizkušnji.
Današnje jutro je bilo zame, kot loterija. Še preden sem vstal iz tople postelje, sem skoncentriral svoje občutke na nogah. Zaenkrat je vse OK, naslednji test je bil sprehod do WC, ki bo dejansko pokazal koliko sem "zlomljen". Na srečo res ni bilo hujšega. Regeneracija s pomočjo Gensana očitno deluje, naj bo tako tudi v prihodnje.
Današnja etapa je bila z eno besedo nora. Na žalost nimam nobene fotografije oz. priznam ob tej pozni uri se mi ne ljubi je iskat, da bi vam lahko pokazal, kam smo se danes vzpenjali. Organizator oz. traser nam je očitno hotel obuditi spomine na sneg. Vzpenjali smo se približno 2000m visoko. Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj strmo je bilo. Kljub temu, da sem imel v najlažjem prenosu, sem komaj komaj obračal pedala in ohranjal minimalno hitrost, da se nisem zvrnil, kot domina. Za posladek smo morali tik pod vrhom prepešačiti s kolesom na rami zaplate snega. Seveda navkreber. Po ekstremnem vzpenjanju sem si obetal uživaški spust po gorskih peš poteh. Na svoj račun sem prišel v razdalji slabih 100m. Namreč ogromno časa smo sestopali po izredno nevarnih mokrih skalah. Tistega, ki je to trasiral bi ga poslal naj poskusi kako zgleda s skrajno neprimerno obutvijo sestopat, po zelo strmem skalnatem spustu. Na srečo je z mano vse v najlepšem redu. Zagotovo sem na tem odseku etape izgubil največ časa.
Proti koncu sem naletel na izredno "francosko" skupino kolesarjev, ki očitno "mednarodne" kretnje za smeno ne poznajo. Šele slovenski povzdignjen glas in mahanje s roko jim komaj pride do živega.
Jutri me čaka vožnja na čas oz. gorski kronometer. Štart imam okoli 11:40 tako, da držite pesti za čim boljo regeneracijo in seveda odlično vožnjo. Da nekako popravim ali prispevam svoj delež k višji uvrstitvi naše ekipe.
Oh ura je že pozna.

lepo se imejte.

foto:Primož Gams

Etapa no.1

2011-06-02T10:33:00.000-07:00

Jutro mi je postreglo s pogoji, ki so idealni zame. Sveže gorsko jutro z nekaj padavinami. No, pretiravati mi ravno ni potrebno. Seveda sem si želel kakšno stopinjo veš in suho. Ampak za vse je isto. Moti me samo potem pranje, ki sledi. Seveda na roke. Še zdaj se dresi niso niti malo osušili za etapo št.dve. Saj je popoldan zmanjkalo elektrike in radiator, ki bore malo greje tako sploh ni delal ta čas. Tudi, če zmanjka elektrike se imamo super. Saj so leteli štosi kakršni lahko le v moški družbi. Tako, da smeha je dovolj.
Torej kaj naj napišem o prvi etapi za katero sem porabil ca 3,5h vzponov in spustov. Na začetku je bila zaprta vožnja skozi Schladming. V tej gneči sem se počutil bolj ogroženega, kot pa na spustu, ki je bil speljan po "single trailu", 180 stop. zavoji in "na glavo"izpeljanimi izteki. Res nevem, kaj so bili toliko živčni, če je zaprta vožnja. Po strelu, ki je oznanil začetek dirke so pa padali nazaj, kot toča bumerangov. Do prve polovice sem se počutil izredno dobro, brez kakšnih večjih posebnosti ali nebodi ga treba težav. Dobro se mi je zdelo, ko sem prehitel celo Barta Brentjensa (3.mesto XC OI Atene, če se ne motim). No ja, bodimo realni, par minut kasneje je skočil mimo mene na klanec, kot bi bil na cestni dirki.
Na prvi okrepni postaji sem si vzel nekaj "butastih" sekund, da sem oblekel palarino. Namreč po profilu proge sem pričakoval dolg spust in glede na temperature, res nisem hotel zmrznit. In potem kasneje še nekaj "butastih" sekund, da sem zadevo pospravil v zadnji žep.
Na spustih, kot ponavadi še veliko rezerve. Saj mi je vso razliko, ki sem jo nadelal na klancih klubski kolega Matjaž na spustu izničil. Vsake toliko sem imel "srečo", da sem priletel v kakšno skupino v kateri se res nisem mogel načuditi, kaj tile fantje počnejo na spustih. Tako, da sem izredno pomirjen, ker nisem ravno najslabši ostržek na kolesu.
Ravnokar sem izvedel, da sem končal na 48.mestu. Hja, takole je ne. "Nije baš nešto" s čim bi se hvalil. Sem vesel, da sem prišel okoli v kolikor toliko spodobnem času.
V cilj se bomo vedno pripeljali bo delu DH proge, kot so me danes naučili jo bom v naslednjih dneh, kar lepo sekal. Pa še bolj prijazno je mojim rokam. Namreč predstavljal sem si, da na teh progah je bolj ali manj podlaga "speglana". Vendar me je tako prerukalo, da adijo pamet. Nekje sredi te proge me je prehitel Američan na 29er-ju. Kasneje se je izkazalo, da ta oseba biva kjer tudi mi. Tako sem danes med čiščenjem in mazanjem kolesa, spregovoril besedo ali dve v moji "leseni" angleščini s to osebo. Izkazalo se je, da govorim z Mary McConneloug in Mike-om Broderick-om. Oba sta tudi nastopala v znanem gorsko kolesarskem filmu Offroad to Athens.
Ker je v sosednji sobi izredno smešno vas na tem mestu lepo pozdravljam in grem "firbcat" kaj se tam dogaja. In seveda noge v zrak.

lep pozdrav Blaž

Video ( vir: www.mtb.si)

foto: Primož Gams

Ready or not, here I am.

2011-06-01T12:18:00.000-07:00

Pozdravljeni iz sosednje Avstrije, natančneje Schladminga. Nahajam se 1200 m visoko nad morjem, blizu kraja Ramsau. Na žalost je vreme dokaj "kislo" in nam megla onemogoča prelepe poglede na gore in gorsko idilo.
Še komaj nismo prispeli in so nam se že začele dogajati prigode s salvami smeha. Zgleda, da bo še pestro teh nekaj dni. Iz Ljubljane smo štartali ob ca 14h in še nekaj minut. Tukaj se morem zahvaliti Nejcu Ciglerju, ki je prišel nalašč pome iz Ljubljane v Črešnjice. Kajti doma si nismo mogli planirat časa, ker do zadnjega dneva nisem vedel ničesar vedel. Seveda sem doma poslušal pridigo kot, da sem jaz kriv. Saj sem že navajen.
Sedaj je vse pozabljeno kajti soba je ena A, udobna postelja, pogled na Almo in gorska klima. Že ob prihodu sem bil izredno presenečen. V Avstriji oz. Nemčiji niso ravno znani po dobri kavi, vendar se dogajajo čudeži. Postregli so mi kavo v Segafredo skodelici pripravljeni na Saeco avtomatu. Life is good. :)
Sedaj me še čaka, da pripravim stvari za jutrišnji dan in prvo etapo v dolžini 73 km in 2800 višinskimi metri razlike. Spet sem malo v dilemi kako se obleči, ker je zelo sveže vendar na 15min ali več spustu zna celo mrazit, kar ni dobro za prste.
Štartno številko imam 24, kot sem rojen 24ga. S to številko bom zjutraj ob 10h krenil iz starta.
Na kolesu imam zavorne ploščice s hladilnimi telesi, kar bo preprečevalo pri mogočem zaviranjeu pregrevanje zavornega sistema Shimano XTR. Tako, da hvala našemu opremeljevalcu Shimano-u, kakor tudi drugim sponzorjem.
Upam, da mi uspe vsak dan napisati mini poročilo. Vabljeni k spremljanju bloga.

Bojna oprema:

Mix

2011-05-30T12:47:00.000-07:00

Naj se odštevanje prične. Do moje prve etapne dirke v gorsko kolesarski "karieri" me ločijo še trije dnevi. Zelo pogosto vprašanje danes je bilo:" Blaž, forma je?" Zoprno vprašanje moram reči. Zakaj? Ker se potem sam pri sebi vprašam oz. podvomim vase, če sem iskren. Čeprav vem, da sem pridno treniral. V glavnem trenutno se moje noge "lepo vrtijo", kar je izredno važno. Počutje je odvisno od dneva do dneva, ker sem zopet v takem obdobju, ko lepi spomini postanejo boleči. Najbolj zoprno mi je to, da se mi to dogaja, ko res ni zaželjeno. Po domače povedano spet sem "lonely rider". Nekam se moram "spucat".
Torej moja forma. Kot sem že rekel, treniral sem maksimalno v okviru svojih zmožnosti in znanj. In zakaj se mi potem pojavljajo dvomi? Ker sem prevelik samo kritik. Takoj mi pride pred oči slika intervalnega treninga, ko sem že bil dobro utrujen in nisem bil sposoben držati 1,5min maksimalnega napora. Z nogami na postelji lahko brez problema tako pametujem in govorim. Intervalni trening je izredno izčrpajoč vendar zelo efikasen v koliko si dopoveš, da je treba pritisnit na pedala, kot da ti kdo streže po življenju. Na začetku je izredno težko saj te grlo, mišice skratka vse izredno peče. Samo "prebiti" se je potrebno in je lažje potem nadaljevati. Do "preboja" je pa je***. Tako pač je to, sam sebi ne moreš lagati. Zato je težak odgovor na vprašanje, če je forma? Če odgovoriš pritrdilno čutiš se od tebe pričakuje najmanj zmaga. Če je odgovor obraten potem, pa itak si verjetno mislijo:" Ta samo luft meša na treningu."
Želim si dobrega rezultata IN dobre vožnje v teh 14 dneh, ki so pred mano. Moja želja ima zelo velike možnosti, da se uresniči, ker sem zato treniral in tega se zavedam. Moj motivacijske "blodnje" zadnjih nekaj tednov so bile:
Bodi sonce sam sebi, vztrajaj&verjemi, shut up legs!! (Jens Voigt).
Vem, da je hecno ampak včasih resnično pomaga in je lažje nadaljevati. Prosim ne kličite v psihiatrično bolnico Vojnik, ker z mano je namreč vse OK, mogoče na prvi pogled ne izgleda tako. Samo na glas razmišljam in iščem razne prijeme/tehnike, kako se spraviti v ravnovesje, da zvozim trenutno situacijo. Trenutno pač poskušam stvari obračati na pozitivno stran oz. če rečem:"Vse je za nekaj dobro".
Saj ne morem verjet. Ta objava nima ne repa, ne glave. Malo o kolesu, malo o "wanna be" problemih, kar nekaj. Vendar je vsemu temu nekaj skupnega: Vztrajaj in verjemi vase.

lp Blaž

Junij se bliža

2011-05-22T13:45:00.000-07:00

Tako za mano so "instant" priprave na prihajajoče maratone. Zakaj sem jih poimenoval "instant", ker sem imel na voljo dober mesec, da pripravim mišice na daljše vožnje. S samo količino nisem imel večjih problemov. Malo večje preglavice mi je povzročalo kako sestavit plan treninga glede na intenzivnost. Saj verjetno ste tudi sami bili kdaj v situaciji, ko ste hoteli nekaj narediti "na horuk". Pa se ni ravno izšlo in po možnosti je tudi kaj bolelo. Mislim, da sem si kar dobro sestavil. Trije zaporedni intenzivni trenigi sicer različne specifike in dan ali dva aktivnega počitka. Raje kot na intenzivnost oz. lovljenje forme, sem se osredotočil na vzdržljivost. Seveda to ne pomeni, da sem vse treninge izvajal na 110 utripov pulza in 500 v.m. premagane razlike. Vreme mi je bilo zelo naklonjeno, ker se ne spomnim, da bi kdaj spustil kakšen trening zaradi slabega vremena. Sedaj mi pa ne preostane druga, kot da se spočijem in upam na čim večji efekt.

Mesec junij bo izgledal nekako takole:
2-5 junij Alpen tour marathon
11.junij državno prvenstvo v maratonu "Black Hole"
18.junij XC Rogla E2 ali E1? (mednarodna)
22. junij XC Zlati grič -Zreče
26. junij XC Ravne na Koroškem E1 (mednarodna)

V sklopu teh dirk bo treba tudi najti čas in način, da se pripravim na državno prvenstvo v XC, ki bo letos v Domžalah 17. julija.
Vem, da mi manjka ogromno treninga na gorskem kolesu. Na žalost sem razdvojen med obalo in štajersko.Na obali žal ni pogojev oz. so predaleč za trening krosa. Saj sem že imel na obali gorsko kolo, pa enostavno ni bilo najdit primernega terena. Res,da Slovenija ni ravno velika a vendarle, 4 ure vožnje za dan ali dva treninga na gorskem kolesu. Se malo vprašaš o smiselnosti in ekonomičnosti. Ampak nič hudega, kar se Blaž nauči to Blaž zna. Torej tudi z gorskim kolesom se hitro razumeva. "Motor" je pa tako ali tako navit. :)

XC Premantura ali buš,buš gume.

2011-05-16T03:40:00.000-07:00

Po dolgem premoru spet ena objava iz dirk. Tokrat sem se z ekipo Orbea-Geax team odpravil dirkati k "najboljšim sosedom". Na srečo šport in politika nimata tako močne vezi ali jo sploh imata? Kakorkoli ,povedati sem hotel, da na Hrvaškem še nikoli nisem doživel kakšne slabe izkušnje, kar se tiče dirkanja. Nasprotno organizatorji in tudi tekmovalci so veseli našega obiska in se prav lepo razumemo. Še en dokaz, da šport ne pozna meja.
Mednarodna dirka je potekala v Puli, blizu znanega parka Kamenjaka. Lansko leto sem že tukaj nastopal. Tako, da približno vem kaj me čaka. Kamen, kamen in še enkrat kamen. Na srečo lansko leto nisem imel težav s prazno gumo. Letos temu žal ni bilo tako. Odirkal sem 3 kroge od 6, ko sem na začetku četrtega po najdaljšem spustu enostavno "prebil" gumo. Do tega trenutka mi je šlo dobro. Moj namen je bil odpeljati dirko seveda, kar se da čim hitreje. Vendar bolj na tempo. Hotel sem malo po testirati vožnjo v malo težjih obratih, da vidim mojo vzdržljivost za prihajajoče maratone.
Zelo sem presenečen nad svojo vožnjo na spustih, ki se je čudežno bistveno popravila. Saj se na visečih terenih "off camber" dosti bolje/domače počutim, kot pred časom. To sem ugotovil tudi doma, dan pred dirko na aktivacijskem treningu. Nevem ali me je ne planiran obisk punce tako relaksiral, ker moje počutje na spustih je bilo res "easy&flow ride". Noge so tudi pod polno obremenitvijo se vrtele, kot se spodobi. Komaj sem čakal dirko. Na kateri sem res neobremenjeno štartal.
Po prvem krogu nisem bil v vodilni skupini. Štartno pozicijo sem imel bolj med zadnjimi. In si res nisem želel priti v skupini črednega nagona na skalnati spust. Tam se je dogajalo vse mogoče. Od takšnih, ki so šli "na loterijo" navzdol, do takšnih, ki so pred vsako kamnito stopnico skoraj počakali in jo preanalizirali. Ravno takšen primerek sem imel pred sabo. Katastrofa vam rečem. Od začetka se mi je zdelo še lepo, ker sem videl, da pa nisem takšen zakrčen štor na spustih, kot se mogoče zdi. Dobra volja je splahnela, ko sem hotel prehitevati a se je tako obotavljal, da tega ni bilo moč storiti. Na koncu še seveda mu zmanjka ravnotežja in ne da bi se umaknil boljšim, on še naprej se "štuli" in ovira. Jaz sem pa največ "naštrikal" po kamnitem vzponu, ki mi je bil na celi progi najmanj priljubljen odsek. Odnašanje zadnjega kolesa v levo in desno in lovljenje le tega pri minimalni hitrosti..."nicht gut".
Kaj bi bilo, ČE bi bilo? Nevem in ni bilo. Sedaj pa se mi res dirka, kar na enkrat sem dobil voljo in motivacijo za "popravni izpit", ker vem, da zmorem. Moja cilj na tej dirki je bil med 10 generalno oz. ob "ČE idelanih" pogojih mogoče blizu 5. Kako daleč zadaj sem bil v tistih 3 krogih, nevem.
Sicer pa ni važno. Važno je, da bom sedajle spil kavo in odšel na trening. Danes je dan "počitka", pred 3 dnevnim dolgim in intezivnim ciklusom treninga.
Moje "priprave" na zahteven junij se s tem tednom zaključujejo. Naredil sem, kar sem lahko. Želim si, da bo dovolj, da preživem dve "fronti".

Počasi se vzpenjam

2011-05-08T07:24:00.000-07:00

Pozdravljeni po dolgem času. Za mano je končno teden treninga, kot se spodobi. Okoliščine so bile oz. so takšne, kot so. Vendar na to gledam, kot krepitev značaja, kar mi bo samo pomagalo pri premagovanju dolgih klancev na Alpen tour-ju in teden dni kasneje na DP v maratonu. Čeprav smo komaj zakorakali v mesec maj se mi zdi, da bo junij že jutri tukaj. Jaz pa spet ne pripravljen za razno razne izzive, ne samo kolesarske.
Zelo se veselim prihajočih dirk, katere želim odvoziti čisto sproščeno. Čim večkrat moram poskušat podoživet momente, ko sem bil pozitivno razpoložen, občutke lahkotnosti ob dobri formi in neobremenjenosti do sebe ali koga drugega. Lažje povedano:" Misliti na nič", ampak težko izvesti.
Da se vrnem nazaj k treningom, ki so za mano. Potreboval sem nekaj daljših treningov, da lahko rečem, da se počutim na kolesu optimalno. To pomeni, da sta pulz in hitrost na ravnini v zahtevanih vrednostih. Na vzponih se tudi veliko bolje počutim. To sem občutil šele v petek, ko sem opravljal vzdržljivostni trening s 5 ponovitvami vzpona na Socerb. Kjer tudi poteka del cestne dirke v Lonjerju. Namreč, če ta trening primerjam s treningom v torek, ki je bil skoraj identičen le klanca sta si različna. Lahko zagotovo rečem, da sem se peljal in ne lezel proti vrhu. V torek sem iz vzpona vzpon dosegal veliko slabše čase in prav tako se je klanec "zažiral" v noge. Pričakoval sem, da bo trening v petek najtežji ampak nasprotno, prav super sem se imel. "Blaž ne veseli se tako hitro". V soboto sem v drugi polovici treninga začel okušati posledice utrujenosti. Plus nekaj osebnih težav. Kar malo je sitno priti v Koper pred časno, zato sem začel nekaj "kvačkati" s vzponom na Korte in malo okoli ob obali. V mislih sem imel samo eno...počitek.
Danes sem opravil dvo urno regeneracijsko vožnjo v sosednji Hrvaški. Tokrat sem za spremembo si ogledal naselje Buje. Ne le peljal skozi po gl. prometnici ampak zavil v ulice.
Presentljivo, kar hitro sem začutil "utrip" mesteca. Najlažje opišem z besedami: "Lagano sportski". Lepo istrsko mestece.
Sedaj bom pa verjetno odšel malo "pofirbcat" po plaži. Seveda s kolesom, ker peš in samemu se mi ne da. Pa še ožuljeno peto imam, kar ni ravno dober občutek pri hoji.

lep pozdrav

Malo gibanja prosim.

2011-04-30T07:55:00.000-07:00

Le kaj se mi je zgodilo ta teden? No, tedna še v bistvu ni konec. Jutri je še en dan, ki lahko obrne vse na glavo. Če malo pomislim je v bistvu, dan bil dnevu enak. Ležanje v postelji in oprezanje za novo nastalimi izpuščaji. Na srečo se je zadeva izredno omilila v primerjavi s prejšnjim četrtkom, ko sem dejansko hotel skočit "iz kože", tako mi je bilo bljak in srbeče. Pa pustimo te izpuščaje ob strani. Kakor prišlo, tako odšlo.
Vsekakor mi je tale počitek oz. lenarjenje, kar koristil. Niti nisem bil oz. sploh nisem bil nejevoljen, kot si verjetno mislite. No, mogoče malo, kadar so bili sončni dnevi, ki jih je pa bilo ta teden zelo malo oz.skoraj nič. Okoli 6. dneva se mi je pa resnično zahotelo po krajšem sprehodu. Tako sem zjutraj lepo šel na "šprancir" z našim Ferdojem. Seveda se gre na sprehod v gozd in to kjer ponavadi poteka trening XC-ja. Saj je potrebno preveriti stanje in utrditi znanje o lokacijah posameznih koreninic, kar mi velikokrat škodi, kot koristi.
Ni trajalo dolgo, ko sem vstopil malo globlje v gozd sem zavonjal tisti posebni vonj gozda. Vonj, ki ga lahko vonjaš samo zgodaj zjutraj oz. po dežju. Ne znam opisat. Takrat sem si zaželel "balanco" (krmilo kolesa) v roki, namesto pasjega povodca.
Končno je prišel dan, ko sem šel svojemu in ne dežurnemu zdravniku, da mi končno pove kaj mi je. Obisk se je končal tako, kot sem upal."Sine, ništa ni. Pojačaj zdravila, ki jih imaš in šopaj dalje kolo," kaj še hočem lepšega? Naslednji dan kaj pa drugega kot na kolo oz. mtb. Tokrat brez polarja, kot tudi danes. Zakaj? Sedaj pa ne bom imel 3h treninga v dnevniku, katastrofa, verjetno bom pretreniral!! Bi bile moje izjave še ne tako dolgo nazaj(leto ali dve). Torej zakaj sem tako naredil. Hotel sem videti dejansko koliko časa zdržim na kolesu, kar pomeni, ko hočem domov tudi grem domov. Pa se je nabralo za uro in pol XC vožnje, kar je za po daljšem času mirovanja čisto dovolj. Glede intezivnosti; najlažji prenos in kolikor gre počasi na klanec, dol pa "no limit". No ja, limite navzdol so bile kaj hitro in to v moji glavi in res preveč nadzorovani vožnji čez vsako mokro korenino posebej. Nekako nimam volje niti želje, da bi spet pridobil kakšen nov "tatoo", ker se prejšnji komaj celijo. Občutek za tehnične spuste v slabih pogojih, bo že prišel sam od sebe. Vaja, vaja in vaja brez "sekiranja", bo pa čas zelo skrajšala. Seveda pa ne morem mimo tega, da vam spet "polagam na srce", če že morate počivati, samo ležat ne. Hočeš nočeš čeprav sem imel v najlažjem prenosu sem, kar globoko dihal na nekaterih strminah.
Nevem kaj me je danes pičilo, da sem pred treningom pospravljal sobo. To ne pomeni samo zbrcati kup dresov, cunj in ostale navlake skupaj na kup. Ali iz kupa na kup prelagati. Sobo sem naredil kolikor toliko prehodno in nevem zakaj sem pospravil pokale v škatlo. Nekaj sem jih potisnil v kot. Na vidnem mestu so tako. Prvi pokal , ki sem ga sploh dobil .Vzpon na Konjiško goro, oštja je bilo mrzlo in deževalo je. Vendar me je pozitivna trema tako dajala, da od doma do OŠ Slo.Konjice niti nisem mislil na to. Potem je ostal stekleni pokal za zmagovalca v pokalu vzponov (katg. u23). V njem so vse medalje iz DP, ki sem jih vozil. In slika na kateri ponosno nosim dres državnega prvaka in svojo prvo zlato medaljo iz DP v vzponu za srednješolce. Prišel videl zmagal (aja, da se razume med nelicenzirami tekmovalci). Tukaj sta še občinsko priznanje za ti. odlične uspehe v kolesarstvu in pokal za lansko letno solidno vožnjo na Roglo. Zakaj sem naredil to čistko? Glavni na vasi biti, ni težko (lahko tudi ne). Glavni v mestu je pa druga štorija. Mogoče sem se hotel "znebiti" spominov oz. materiala kateri bi mi dajali potuho. Police so bolj ali manj prazne. Čas je, da se začno na novo polniti. Tokrat iz dirk v krosu in maratonu, če ne naj ostanejo takšne kot so. Če bom vztrajal in verjel v to, ni vrag, da ne bi postavil gor ene samcate bronaste medalje. Mogoče ne danes, niti jutri, enkrat, ko bo čas za to. Vztrajati in verjeti vase je največ, kar lahko ta trenutek naredim za to.

Si komu danes polepšal dan?

2011-04-24T08:45:00.000-07:00

Plani za preživljanje velike noči in pred prvo majskega tedna so se mi izjalovili. Žal je šla slaba ali dobra ura dela, za izdelavo okvirnega plana treningov po zlu ali, kot rad rečem v maloro. Namreč lotili so se me izpuščaji, ki včasih bolj, drugič pa sploh nič ne srbijo. Mesec april je bil res živi polom. Najsvetlejša točka meseca je bila dirka v Vrtojbi, kljub posledici v obliki izredne bolečine v spodnjem delu hrbta.
Vse je za nekaj dobro. Ta vikend sem lahko navijal za naši punci na prvi dirki svetovnega pokala v olimpijskem krosu. Kajti v času jemanja zdravil se moram skrivati pred soncem, ker domnevam, da sem alergičen nanj(prav tako zdravnik). Saj se ti izpuščaji pojavijo le ob koncu dneva.
Imel sem oz. še imam veliko časa, zato sem ga namenil raziskovanjem tematik, ki me dokaj zanimajo. Tako sem malo brskal za principi treningov oz. kakšne vrste intervalov obstajajo in njihove spremenjljivke. Druge tematike ne znam poimenovati, lahko jo pa označim z besedami, kot so: samozavest, motivacija, psihološko-socialni odnosi in njihove posledice. Tako mi je v branje padla knjiga z naslovom: "Človek imej se rad". Zagotovo jo bom še enkrat prebral oz. saj prvo polovico, ker ravno opisuje, če lahko temu rečem moje težave. Glavna stvar vsega je pozornost. Enostavno si želim biti v pozornosti/komunikaciji, nočem biti odmaknjen na stran. Zato me izredno vrže iz tira, če me kdo ignorira. No pa sem priznal mojo največjo, če lahko temu rečem napako. Kadar se počutim osamljeno, žalostno in šibko kompenziram oz. tlačim ta čustva z zelo dostopno drogo - hrano.
Kot sem rekel vse je za nekaj dobro, če se seveda le trudiš delati dobro kljub temu, da ne uspeva najbolje. Tako sem zadnja dva meseca zaradi branja oz. naključnega iskanja po teh vsebinah našel kakšno resnico o sebi, ki me bo upam, da ponesla korak bližje k bolj aktivnem in ne toliko pasivnem načinu življenja.
Takšno znanje je dvorezen meč. Saj zaradi poznavanja določene problematike lažje najdem izgovor. Sam sebi je skoraj, da nemogoče lagati. Če pa se že trudiš, te pa lastno opomni, da nekaj ni vredu. S takšnimi ali drugačnimi bolezni ali izpuščaji.
Slaba volja, ki se je v meni kopičila ta mesec je izbruhnila, nekaj dni pred dirko v Žeriblah. Ne znam vam točno opisati delovanje hormona kortizola, ki izredno vpliva na nastanek raznih bolezni. Torej izogibanje stresu in splošna dobra volja, je velik korak k temu, da ostanemo pri dobrem zdravju.
Kako se pa izogniti tako imenovanim stresorjem? Dobro vprašanje s katerim se še sam ubadam. Največji korak bi naredili naprej, če bi vsi malo pogledali "vase" si priznali svoje napake. Se malo pozanimali, kako bi jih mogoče popravili. Predvsem pa popravili svoje odnose do sočloveka. Mislim, da bi bil naslednji nasvet, kar primeren :" Sprejmi človeka takšnega, kot je in išči njegove dobre lastnosti."

Nič posebnega.

2011-04-21T08:32:00.000-07:00

Velika noč se bliža. Da bom ta vikend doma preživel, ni potrebno posebno razlagati zakaj (skoraj, da me je malo sram). Poleg dobre potice, so me seveda domači nekako prepričali zaradi družinskega običaja. Predvsem se pa veselim, če bo lepo vreme (upam) bom izkoristil za mtb kolesarjenje. Po vsej verjetnosti se bom podal na "raziskovanje" Sv. Tomaž nad Vojnikom in proti Žički Kartuziji. V nedeljo pa nekje nad Vitanjem oz. pod Roglo. Obe turi bosta v dolžini nekje 3-4h, tempo vsekakor lahkoten oz. aerobni, da se ne bom ravno "svaljakal". Teden, ki se približuje h koncu sem zastavil zelo sproščeno. Sicer sem opravil dve daljši vožnji, da postopoma spomnim organizem in mišice. Verjamem, da je šel kakšen promil maščobe stopil v "zrak". Če bo teden aktivnega počitka dovolj, bom kaj hitro videl. Želim, si da bo. Saj kljub nizki intenzivnosti občutim nek napor pri pedaliranju čez klanec. Ne ni klanec vzork, nekaj druga je. Noge niso tako sveže. Sploh proti koncu treninga ampak v tistem delu treninga dobro vem zakaj nisem ravno, kot "fedrca". Po domače povedano: " Cukr mi je padel". Po teoriji bcaa aminokisline skrbijo, da se kurijo maščobe in ne mišično tkivo, ko zmanjka glikogena (cukra).
Zakaj sem spet podaljšal treninge? se verjetno kdo izmed vas sprašuje. Začel sem se pripravljati na državno prvenstvo v maratonu. Druga pozitivna lastnost je pa seveda večja energijska poraba. Čeprav mi ni najbolj jasno, kako se naj v roku 3 tednov pripravim na dirke takšnega tipa. Plus, da bom imel v mesecu juniju, vsak vikend dirko v krosu za slovenski pokal. Kros in maraton sta si, kar različna. Zanimivo bo. Čez teden bom dobesedno počival. Mogoče kakšna runda, to je pa tudi to. V nedeljo ali soboto pa dirka, pestro bo.
Teden in pol je minilo od viška slabega razpoloženja. Od takrat se še nisem pretirano preobjedel.Ok, že lažem. V nedeljo po dirki ampak naj mi bo. Dirkal sem in skoraj cel dan nič konkretnega pojedel. Kajti zadal sem si, da poskušam in vztrajam pri vzpostaviti ravnotežja glede zaužitja normalnih količin hrane. Ko bom prepričan, da mi je to uspelo, sem bom lotil pravilne izbire hranlinih snovi.
Zadnje dva dni in danes imam nekakšne težave z alergijo. Na kaj, še sam nevem. Zanimivo pa je, da je med 18h-23h najbolj burna. Cel sem v zaplatah izpuščajev, kot bi me vrgli golega v koprive.
Ja, in nažalost spet začelo me napadat. Čez dan pa sem bil OK. No, saj bolje, da je tako, ker lahko nemoteno treniram in okoli hodim v kratkih rokavih ter hlačah.

lep pozdrav do prihodnjič.

ps: če kdo želi poleg na mtb trening med prihajajočim vikendom je dobrodošel.

Zadnji

2011-04-17T10:54:00.000-07:00

Kako se človek počuti, kot zadnji? Lahko vprašate mene, ker vam lahko iz prve roke povem. Oziroma vam postrežem še s "toplimi občutki". Zagotovo se ti kompletna dirka vleče, kot maraton. Čeprav poskušaš hitreje vrteti pedala, te lastno telo bojkotira. Takšen odpor, ki sem ga danes čutil do kolesa pa že dolgo ne (samo za čas dirke). Ironija vsega je bila, da sta glava in koncentracija bila na mestu. Ugotavljam predvsem iz vidika, ker sem na spustih se imel prav super. Brez nepotrebnih nerodnosti ali nepotrebnih zaviranj pred ali celo skozi ovinek (to početje ni zaželeno). A ko so noge začutile začetek klanca je bil vsak nasmeh, pozitivna misel, kakršen koli megasuple, power-balance zapestnica in nažalost tudi sonček, totalno brez haska.
Še vedno nisem odgovoril na začetku postavljeno vprašanje. Človek se počuti, kot.....zadnji. Človek: ki zadnji pride k predavanjem, ki zadnje minute lovi bus, ki zadnji pride na vrsto,... . No ja, malo pretiravam ni čisto tako. Ni mi ravno vseeno, da če sem že prispel na prizorišče dirke, sem potem tisti, ki ga redarji čakajo, da lahko začnejo pospravljati trakove ob progi . Predvsem pa mi ni vseeno, da prepeljem zadnji ciljno črto v dresu Orbea - Geax teama. Na žalost ali na srečo, ali pa se mi samo dozdeva. Sem eden redkih, ki jih od časa do časa "vest potrka".
Najbolj mi je zabavno, ko smo se klubskimi kolegi pogovarjali o mojem zdravju in hrbtenici. Namreč nekaj dni nazaj, sem imel izreden glavobol, vrtoglavico in na noč sem zamenjal po 2-3 majici zaradi potenja. Nekaj me je očitno lovilo. Pojasnil sem, da sem ravno iz najhujšega tako, da bomo videli. Dodal sem:" Ampak to ne pomeni, da vam ne bom dihal za ovratnik." Redkokdaj oz. nikoli ne kažem takšne samozavesti oz. hvalisanja. Raje skušam povedati z dejanji. Ampak ta dan sem res bil prepričan, da bom vozil pri vrhu.
Moji dobri dnevni volji je veliko prispeval Matevž Visočnik, ki mi je tokrat nudil prevoz. Hvala Matevž. Na poti nazaj sem zvedel veliko zanimivega iz "zgodovine" gorskega kolesarstva pri nas. In kaj mi je najbolj ostalo v spominu poleg "izbiri lokacij v naravi in uporabe materiala po "akciji" "; fantje&dekleta, če vam zjutraj zmanjka mleka za kosmiče, uporabite kamilični čaj. :)
V mesecu maju načeloma ni dirk, saj ne v planu. Najprej se bom malo spočil in predvsem (upam) sčistil misli. Tako, da se bom spet malo posvetil distanci ampak res na zelo nizkem pulzu. Kajti lenarit ravno ne smem s čivavo na plaži, ker me čaka nekaj dooolgega v juniju. Upam, da bo Tjaša tudi razumela mojo odsotnost in predvsem ne prisebnost po treningu. ;)

Se vidimo kje na cesti ali celo na "kozjih stezah"

lep pozdrav

XC Vrtojba

2011-04-12T09:07:00.000-07:00

Očitno mi dirkanje po Biljenskih gričih v Vrtojbi pisano na kožo. Namreč ne spomin se, kdaj bi iz tega prizorišča odšel zelo slabe volje. Mogoče, kot Štajercu bližina trte deluje name blagodejno. Zakaj, še sam nebi vedel.
Tudi letos je bil potek proge drugačen. Odkar se udeležujem te dirke, še enkrat nisem vozil na isti progi. Vedno kaj spremenijo in se trudijo narediti traso zanimivejšo in atraktivnejšo. Moram reči, da mi je letošnji potek bil najbolj všeč, izmed dosedanjih tras.
Na ogled proge sem se odpravil z novim članom Orbea-Geax, Blažom Podričnikom. Verjetno je edini med slovenskimi tekmovalci, ki vozi s čedalje bolj popularnim 29er-jem. Na nekaterih odsekih sem moral, kar pošteno zavrteti pedala, da sem lahko držal konstantno razdaljo za njim. Kolo je izredno hitro. Za dirke tipa Vrtojba najboljša možna izbira. Prav zaradi večjega obsega koles. Glede okretnosti in vodljivosti je kolo izredno ubogljivo, kot Blaž sam trdi po lastnih izkušnjah.
Da se vrnem nazaj h dirki. Na štartu nas je presenetil s svojo prisotnostjo, nekdajni član naše ekipe Luka Mezgec, sedaj član cestne ekipe Sava Kranj.
Redko kdaj sem klican v prvo "bojno" linijo. Vem, da se bi slišalo neumno ampak se, kar nelagodno počutim tam. Ampak samo za kratek čas. 10 sek pred štartom je bila izredna nervoznost v zraku. Kljub dosti prostora se nekateri že radi "komolčkajo". Prva dva kroga sem celo nekako držal ali lovil vodilno skupino, kar me je motiviralo za naprej. Na žalost nisem bil ravno na idelani poziciji zaradi moje popustljivosti. Na moji agresivnosti in nepopustljivosti bo potrebno še veliko delati. Najboljše počutje je bilo v 4. krogu. Z lahkoto sem skakal na hupserje. Ko sem občutil to hitrost, so se mi oči, kar zasvetile od veselja. Rekel sem si "Blaž, kot ga poznamo je nazaj!"Na žalost je ta občutek lahkote trajal samo 1 krog, škoda. Namreč ne znam opisat občutka, ko lahko kljub zelo "načetim" mišicam še vedno pospešiš in skoraj dobesedno se katapultiraš na vrh klanca. Iz njega se pa spustiš popolnoma skoncentrirano, umirjeno in brez pekočega hlastanja za zrakom in meglene slike. Nekaj podobnega sem občutil lansko leto na maratonu s to razliko, da sedaj nisem mogel dolgo vztrajati.
Nevem kaj je hujše mišični krči ali naraščajoča bolečina v hrbetnici? Oboje ti namreč izredno otežkoča ali onemogoča intenzivno pedaliranje. V zadnjem krogu nekje na začetku druge polovice sem imel velike velike težave s hrbtenico v ledvenem predelu. Saj se mi je že to pripetilo na prvih dirkah. Vendar na tako zelo, da nebi mogel najlažjega prenosa hitro vrteti. Vsak tresljaj je povečal pritisk in bolečino. Na koncu sem moral prestaviti v najnižjo prestavo- "polža". Razlika, ki sem jo prislužil v prejšnjih krogih je tako splahnela v zrak. Na račun tega pripetljaja sem zagotovo zgubil mesto ali dve, če ne še več. Tuširanja in premikanja iz točke a v točko b, ne bom opisoval, ker je bilo preveč boleče. Samo za eno nogavico sem se trudil obleči ali sleči slabo minuto, če ne še več.
Glede na počutje iz prejšnjega dneva sem to dirko odvozil odlično. Nimam slabe vesti, da nisem dal maximuma od sebe. Za enkrat je to to.
Če bo takšen občutek naslednji vikend v Žeriblah in brez bolečin ali krčov, si lahko obetam še boljšo uvrstitev.
Napredek iz lanske sezone je vsekakor viden. Vendar so tudi drugi napredovali. :)

lep pozdrav do prihodnjič

Mr.Sizif. V posmeh drugim.

2011-04-09T02:42:00.000-07:00

Naj najprej povem, da se bosta tematika in način mojega pisanja objav na tem blogu močno spremenila. Še vedno bo ostajalo, kot rdeča nit kolesarstvo in vse z njim povezano. Pridružile se še bodo moje misli. Večji večini znane, kot jokanja, filozofije, bolj ali manj logično - moralni principi in načela. Zatorej tisti, ki menite, da sem že prej preveč dramatiziral, sedaj bom še bolj. Še bolj bom pisal, kar mi bo ležalo na duši. Lahko se zgodi, da bodo nastali celi romani.
Mogoče se kdo od vas sprašuje, zakaj sem zbrisal večino fotografij na facebook profilu in vse objave. Ne znam razložit ali odgovoriti. Po eni strani bi se rad izoliral od vseh komentarjev in ljudi, ki me vržejo iz tira, po drugi bi pa rad ostal, ker sem družaben človek. Vendar, če sem družaben ne pomeni, da bom zmeraj jaz tisti, ki bo naredil prvi korak.
Odločil sem se, da bom več in vsekakor bolj subjektivno pisal blog, ki je neke vrste elektronski dnevnik. Tako, da bom lahko še zmeraj delil z vami moja spoznanja in pripetljaje tako vesele, kot žalostne. Če bo pa kakšen utrinek ali pa preblisk, ga bom pa objavil na twitter.

Trenutno sem v najbolj intenzivnem depresivnem stanju. Velikokrat me prešine močna misel, da bi končal to "Sizifovo delo" in brez večjega haska kvazi dirkanje. Do tega ne bo prišlo, ker imam kolo "pod kožo".
Danes zjutraj sem se postavil na tehtnico, pokazala je 74kg. S povešenim obrazom in dolgim nosom sem odšel v kuhinjo po tolažbo. Pa sem se spomnil na izkušnjo pred nekaj tedni v Langenloisu, ko sem mimo, tudi bolj postavnih od mene, hitreje letel navkreber in sem se počutil malo bolje. Še boljše sem se počutil, ko sem se pogovarjal s Tjašo, ki sedajle sladko spi (upam) nekje na Havajih. Skočim v dres in ne morem si kaj, da ne bi opazil mojih nedefiniranih meč, "oversize" stegen zaradi katerih me nekateri kličejo šunka in vse do trebuha, ki se počasi transformira v pivski trebušček, čeprav ne pijem nič.
Na aktivacijskem treningu me konkretno zmeče. Posledice nazorno prikazuje slika. Priznam, da je v tistem momentu iz mene bruhal val solz. Ne, rane na hrbtu niti približno ne pečejo toliko, kot moja občutja za katera marsikomu ni mar. Star sem/bom 25 let in nimam ničesar pokazati. Še vedno odvisen od staršev, brez avtomobila iz katerega dejstva se marsikdo rad šali. Vsak dan redno treniram in 100% namenjam čas temu. Verjamem, da kdo si močno želi, bo dosegel željeno. Res mi ni vseeno, ko se počutim, kot peto naivno kolo. Naiven sem, ker vedno in znova in znova dajem priložnosti ljudem kljub temu, da mi obljubljajo gradove v oblakih. Zakaj? ker verjamem, da niso slabi. Rezultati na fakulteti so še samo pljunek na karbit, ki doma eksplodira. "Vsega imam poln ku**c!!" sem si mislil in občutil nemoč.
Vstal sem se iz gozdnih tal , obrisal obraz in dokončal trening. Nikogar ne morem spremenit čeprav bi si želel. Lahko pa z danimi stvarmi, ki jih imam na razpolago naredim maksimalno, kar lahko in sem tudi za to tudi hvaležen.
Tako grem jutri v Vrtojbo dirkat po svojih najboljših močeh. Na kolo si bom narisal nasmejan sonček, ki me bo spomnil na nekoga, ki ga dejansko zanima zanima kako sem in kaj počnem.

lep pozdrav.

VERA, UPANJE, BOG

2011-04-06T22:55:00.001-07:00

To so bile nekako ključne besede včerajšnega predavanja Nicka Vujčiča. Prepričan sem, da je velika večina izmed vas že videla, kakšen njegov video posnetek. Človek brez udov, torej nog in rok, živi svoje življenje naprej.
Od predstave sem pričakoval malo več. Pričakoval sem, da mi bo končno povedana resnica ali način, kako naj izboljšam svojo kvaliteto življenja in sebe. Pričakoval sem dih jemajočo in s čustvi nabito predstavo, a je ni bilo. Ampak sem vesel, da je ni bilo. Saj je tako lažje bilo razbrati bistvo predavanja. Tako se je še lažje podala resnica. Edina resnica, ki nas pripelje do svojih samo uresničitev je ta, da NIKOLI NE OBUPAJ.
Že na samem začetku prestavitve sem nekako razbral, da se je Nick v začetku držal reka: "Dokler ne poskusim, ne bom vedel, če sem zmožen." Prav to je moje vodilo. Ampak pri njemu se nadaljuje:" Ko padeš, se znova poberi in vztrajaj."
Pogostokrat se obnašam, kot neverni Tomaž. Se pravi, da če nečesa ne morem dotakniti, to ne obstaja zame. Zakaj ne verjamem v sebe, v svoj uspeh, v svoje zmožnosti? Mogoče sem poskusil a zaradi prvega nelagodnega občutka ali bolečine sem obupal. Pa sem si rekel:"Poskusil sem. To je to." in se predal. Ampak očitno se da uspeti. Kljub začetnim oviram, ki ti mogoče sporočajo, da tega pa nisem/nisi sposoben. Če hodimo po svetu s kolikor toliko "dvignjeno glavo in odprtih oči", lahko dokaze o možnosti uspeha vidimo. Če niste neverni Tomaž in verjamete vase in svoje sposobnosti, ste lahko presneto veseli , ker ne potrebujete dokazov.

Včeraj je Nick stal pred nami, kot ta dokaz. Rodil se brez okončin in vseeno je iskal in našel način, da lahko normalno živi. Ko sem ga gledal je bil bolj energičen, poln življenja in vesel, kot marsikdo v dvorani.

Na koncu mi je bila všeč tudi misel (vzeta iz konteksta): I am not perfect to, but I am under construction. (Tudi jaz nisem popoln ampak sem v "izgradnji").

Če zaključim, če je Nicku uspelo najti način, kako živeti brez okončin in povrhu tega še biti izredno uspešen in izobražen. Sem prepričan, da smo tudi mi sposobni se podati na pot k uresničevanju naših namer. Le če se podamo imamo možnosti, da prispemo do cilja.

DOKLER NA POSKUSIŠ, NE VEŠ. ČE PADEŠ, SE POBERI IN VZTRAJAJ.

Langenlois

2011-03-27T22:21:00.000-07:00

Po italijanski dirki v Sirmione lahko rečem, da sem včeraj okusil nekaj dirkanja. Svoje hribolazke sposobnosti, smo merili na "klasiki" v Langenloisu v sosednji Avstriji. Orbea-Geax team smo bili nameščeni v hotelu "Adams family", kot smo ga sami poimenovali. Nastanjeni smo bili v majhnih podstrešnih sobicah z najnujnejšo opremo (wc, postelja, omara, mizica, občasni delujči TV). Osebno nisem zahteven glede razkošja. Potrebujem samo wc,tuš, udobno trdo posteljo in povišan vzglavnik. Ja, pri posteljah sem občutljiv, kaj naj. Vendar, če hodiš in se tla sumljivo upogibajo, hm?! Pred prihodom sem se pošalil, če ima naš "hotel" brezžično internet povezavo. Ker smo natančno vedeli kam gremo. Ampak iz zarečenega kruha se največ poje. Internet povezava je bila ampak moj računalnik in moje "znanje" so bili skregani.
Vremenski pogoji so bili zame idealni (beri slabih 13 stopinj). Podlaga je bila na spustih izredno sipka (kot "pjeper"). Strmina klancev je ostala ne spremenjena. Pred odhodom v Avstrijo sem bil samozavesten glede mojega nastopa. Nekako sem čutil, da bi lahko končno se že peljal, kot se spodobi. Res, da z "nekaj" odvečnega balasta na sebi. Priznam odvisen sem, ni mi pomoči. Tako, da če pridem k vam na obisk ne ponujat hrane, ker se ne znam dolgo "finega" delat in nazaj držati. V primeru, če želite, da vam zmanjka zalog, kar na mizo z njo. Malo karikiram, ali dosti je resnice. Da se vrnem nazaj h dirki. Zelo dobro sem se ogrel, saj nas je čakal več, kot 5min štartni klanec. Takoj po štartu so me bolj bolela in pekla pljuča in nadlahti, kot pa noge. Zoprn občutek. Moja štartna številka je bila 85, končal sem, kot 67. od 113. Vseeno sem se poskušal iz repa skupine prebiti malo naprej, kar sem z začetka mislil, da mi nebi smelo povzročati težav predvsem zaradi dolžine klanca. Ampak ni šlo kljub poskusom, ki so dodatno zakislili mišice.

Svoj nastop bi ocenil po šolsko s +3. Negativne stvari, ki sem jih opazil: preobilen zajtrk. Rrazlog je bil v strahu, da bom 2 uri pred stratom občutil lakoto. Odločil sem se, da bom tokrat si pri zajtrku privoščil in bo čez 4-5 ur ravno prav. Preveč "fair playa". Nikogar nisem oviral, če me prehiti me pač prehiti, ker je močnejši. Seveda naivnež, kot sem, pričakujem od ostalih isto (mhm sanja s*v*i*n*a kokuruz a kokuruza nema). Tako sem na vzponih marsikoga po "naše" kam poslal, ker me je razjezil. Ampak "terapija" dobre volje že učinkuje, ker sem se zavestno pomiril.
predvsem pa nisem opazil, da bi bil sposoben prenašati hitrosti iz ravnin, ker sem res bil preveč zakisan.
Dosti o negativi. Pričakoval sem sicer večji napredek, glede na zimske treninge in počutje na njih. Zgleda, da me še "nekdo" vedno kali v potrpežljivosti. Letošnjo dirko sem lahko primerjal z lansko, zaradi zelo podobnih pogojev in iste trase. Opaziti je predvsem dosti bolj enakomerno vožnjo po krogih in krajši skupni čas. Sicer za slabi 2min ampak nekaj je. Ob še enem dodatnem krogu po starih pravilih, bi bil ujet za krog. Vendar nisem bil.
Tudi polž nekam pride, če je le dovolj vztrajen.

:D Sunshine :D

2011-03-19T08:58:00.000-07:00

Pozdrav vsem iz domačega kraja na Štajerskem. Tudi na kontinentu so temperature pred časom postale bolj ali manj prijazne za kolesarjenje. Vsekakor ni več straha pred tem, da bi šel v zimski dan kolesarit. Mogoče se je komu zdel tisti trening čisto mimo. Vendar je za nekaj dober, če le hočem videti. Sam nanj pomislim, ko vidim slab ali celo deževen dan. Temperature se pa vrtijo okoli 10 stopinj (takrat je bila o ali k večjemu 2 plus dež/sneg). Takoj mi postane lažje se odpravit na trening. Če pa še to ni dovolj, pa pogledam kakšno "klasiko" poklicnih kolesarjev. Ponavadi me motivira, pa še glasba je vedno energična poleg.
Zanimivo kaj vse se, da narediti samo " z glavo". Zadnji čas sem izredno "bombardiran" z informacijami o načinu razmišljanja, življenja. Torej predvsem na psihološkem nivoju. Vzgojen sem bil v veri, kar sadiš to žanješ. Če preslikam na športno področje. To pomeni, da brez treninga ni uspeha. Seveda bi lahko sedaj razvijal temo, kaj pa je sploh uspeh, ampak ne bom.
Verjetno ste že slišali za avtogeni trening oz. pozitivne afirmacije. Ko si nek motivacijski stavek zjutraj in zvečer zavedno ponavljate. Tukaj ne vidim nič spornega. Vsak ima svoje "motivacijske rituale". Pozitivne afirmacije naj bi aktivirale pozitivno mišljenje. Nič ni narobe k večjemu je zelo zaželjeno, če gledamo na stvar iz pozitivne plati. Verjetno se strinjate z dejstvom, če nekaj počnemo z veseljem oz. nas dela srečne, bomo DELO zagotovo kvalitetno OPRAVILI. Kaj je pa pri pozitivni energiji narobe? Ko se nekdo cel dan smeji, si mrmra svoje mantre, ima powerbalance zapestnico in čaka, da se bo kaj zgodilo. Baje izžareva noro dobro energijo in oh - sploh hudo auro in verjame v to, da se mu bo zgodilo. Vse ima svoje meje. Meni se ustavi ravno tukaj na tem področju.
Spomnim se primera, ko sem šel na izlet s sorodniki v Žičko Kartuzijo. V samostanu je bil en prostor spremenjen v prodajalno "vsega&svaštiga". Teta mi je kupila nek roza kamen, ki bi naj privabljal srečo ali uspeh v moje življenje. Točnega vzdrževanja kamna se žal ne spomnim. Bilo je nekaj v zvezi z vodo in soncem. Seveda, ker v roku 1 meseca, nisem dobil nobene lepe ocene v 4. razredu, ki bi bila višja od 3. Sem kamen z gnusom nekam "zaflikal". Tudi pobožne molitve niso pomagale.
Povedati hočem, da ste za svoj potek življenja odgovorni sami.
Nihče ne bo namesto mene gonil v klanec. Razlika je le v tem ali bom klanec premagoval z odporom ali pa bom nasmejan hitel proti vrhu, ker me kolesarjenje osrečuje. Sliši se zelo enostavno a ni. :) Danes sem imel intervalni trening na domači XC progi. Pride klanec, ki ga morem odvozit na full. Nič posebnega na prvi pogled. Na cestnem kolesu res ne bi bilo. Zahodil bi po pedalih in to bi bilo to. Na gorskem kolesu se pa zgodi, da "nabašem" na splozko korenino, neko strmino z izredno "kislimi nogami" in se samo prevrnem na mestu. Ker nisem zmožen močneje pritisnit pedala. Še huje lovim ravnotežje in se prvrnem zaradi prejšnih ovir, kot junior in vse to sredi intervala. Ko bi moral gonit in se ne ukvarjati še z drugimi stvarmi okoli. Seveda sem bil jezen in penast."Kakšen trening je to!!! Sam luft mešaš!!! Vsaka korenina ne flikne po tlej junior!!!" in podbne krike je bilo slišati sredi gozda. Ampak potem sem se spomnil nato, kar sem vam ravno prej gor pisal. Torej, če me kolesarjenje veseli, zakaj se derem in preklinjam sredi "žbunje" (gozda) in sem slabe volje? Naredil sem kolikor so dopuščale moje sposbnosti, poskušal sem še več, če ne gre ne gre. Smile on face, spust je pred mano. :)
Ne rabite nikakršnih energetikov in čarodejev, da boste imeli srečo in boste veseli. Sami ste ste lahko to, če si le želite.

obvezni klik

lep pozdrav in pardon za napače. ;)

Pa začnimo!

2011-03-14T12:09:00.000-07:00

Začelo se je. Nedeljska jutra spremljajo žgečkajoči občutki v želodcu. Čudežno tudi največji "odvisneži" od hrane, imajo/mo zmanjšan apetit ali pa ga sploh ni. Prisotna je blaga nemirnost, ki se tekom dneva le stopnjuje. Kaj potem to nedeljo dela tako drugačno, od preteklih nedelj? Zgodnje pomladanski dan, prebujanje v hladno na momente deževno jutro pri čemer skoraj podrem kolo, ki je ob postelji. Dobro jutro Italija oz. na pogled podobno mediteranskem prisrčnem mestece, kraj Sirmione ob Gardskem jezeru. Ena plus ena je baje dve, torej to je dan, ko se bo pretakal adrenalin. Srčni utrip bo pognan v višave v manj, kot minuti po poku pištole. It must be a race day in Italy.

Kot je že v navadi imam za ognjeni krst v novo sezono "rezerviran" nastop na visoko konkurenčih dirkah. Verjetno se je jeklo dosti časa kovalo, sedaj ga je potrebno kaliti. Če se lahko izrazim v prispodobi. Raje bom rekel bolj realno, da sem s to dirko doživel hladen tuš in se zbudil.

Le kaj so mi dali v zajtrk? Kljub temu, da vem kaj me čaka (masakar) se smejim. Kaj pa naj druga? :)

Do sedaj sem bil pred prvimi dirkam res izredno živčen. Letos pa je bilo čisto drugače. Seveda sem imel pri čakanju na pok pištole, srčni utrip ca 120-130 utripov na minuto, čeprav sem stal na mestu in zunaj je bil hladen deževen dan. Kaj mi je hodilo po mislih? skoraj nič. Mogoče sem bil z mislimi vsake toliko čez Antlantik. Če se spomnim prve dirke v Montichiariju tri leta nazaj, se je v glavi takrat odvijala prava nevihta. Misli so švigale sem in tja, kot nore. Ves sem bil nemiren, kot bi spil 5 dolgih kav, eno za drugo.
Proga je bila speljana po nasadih oljk, parku in po tlakovanih uličicah. Zavojev je bilo nešteto. Predstavljajte si sadovnjak v katerem morate peljati se okoli vsakega drevesa. Širina med trakovi znaša dobra 2m mogoče 3m. Nato v ta labirint trakov pošljete ca 100 ali še več kolesarjev. Rezultat? Ves trud, ki ste ga vložili v napenjanje trakov je zaman. Prav tako se je zgodilo v nedeljo na dirki. Glavnina v kateri sem obtičal tudi jaz je po dolgem in po čez sekala, trgala trakove. Saj druga res ni bilo za pričakovati. Res zanimivo in smešno doživetje. Pravi čredni nagon, ki ga nihče ni niti poskušal ustavit. V naslednjem krogu na isti lokaciji je bilo zopet vse lepo napeljano. Čestitke tistim, ki so zmešnjavo trakov spravili v prvotno obliko tako hitro.
Sam sem ocenil, da bo na dirki potrebno imeti predvsem mirne živce, voziti kolikor se da enakomerno. No, če lahko rečem voziti. Ogromno je bilo tekanja. Tudi, če je teren omogočal vožnjo, si ob pogledu nekaj 5m naprej videl nekoga, kako skače iz kolesa in ga že poriva ob sebi. Tako res nisem vedel, če se splača za tistih 50m ubijati živce, ker se pedala nočejo zapeti zaradi lepljivega blata. Predvsem v nasadih, kjer so bili ostri ovinki sem, kar nekaj tekmovalcev prehitel peš medtem, ko so se trudili ostati na kolesu.
Zadeva izgleda nekako tako, kot prikazuje ta slika. Takšnih zavojev je bilo nešteto in seveda izredno razrahljana podlaga, ki je samo se lepila na gume in zmanjševala oprijem.
Moje tekaško/kolesarsko seanso sem končal že v tretjem krogu od 5. Na žalost sem bil prepočasen. Kolo je delalo brezhibno. Prav tako se je dobro izkazala odločitev o izbiri gum s strani spremstva Primoža in Jerneja, ki se jima zahvaljujem za vso pomoč tako meni, kot klubskim kolegom.
Mogoče je res malo slabši začetek a nevemo kakšen bo konec, hihi. Ne bom se predal.

lep pozdrav

foto: Primož Štrancar

(filmček)

Pestro tudi brez treninga

2011-02-23T09:28:00.000-08:00

Neverjetno kako beži čas. Vsak čas bo tukaj marec in z njim prve dirke, ki bojo odprle tekmovalno sezono 2011. Kadar se lotim pisanja objave, običajno pogledam v dnevnik treningov. Včasih se tako spomnim na kakšno bolj ali manj zanimivo prigodo. Tokrat pa ven "zija" ena velika belina. To pomeni, da nisem na kolesu niti sedel, kaj šele, da bi prevozil kakšen meter. Kje tiči vzrok? Na kratko povedano, v izpitih in slabem vremenu. V drugi polovici tedna se je moje slabo počutje le stopnjevalo. Točno sem vedel kaj je krivo. Ni veliko manjkalo, da bi šel na trening se močit. Komaj sem se držal nazaj. Če sem se odločil za dodaten teden počitka, bom potem tudi počival oz. šel na trening v primernih pogojih. Nima smisla igrati se s srečo in izigravati zdravje. To ni noben počitek potem takem.
V petek zjutraj sem se odpravil proti domu. V Ljubljani sem se ustavil, ker sem moral narediti "generalko" na cestnem kolesu. Spet sem bil postavljen pred moj večni izziv in problem okoli prevoza. Potrebno je bilo najti nekoga, ki bi bil pripravljen mene in kolo pripeljati na železniško postajo v Kopru ob 5:10 zjutraj. Prevoz sem presenetljivo hitro našel. Dejan Jagrinec hvala ti še enkrat. Vendar nisem si predstavljal, kaj me čaka na železniški postaji. Sprevodnik mi je odločno prepovedal vstop na vlak s kolesom. Kljub temu, da na poti do Lj, vagoni niso bili niti polovično zapolnjeni. Skliceval se je na razne inšpekcije in mi kazal vozni red oz. vlak na katerega lahko grem s kolesom. Predstavljajte si ura je 5:15 zjutraj in sprevodnik vam kaže, vlak ob 10. uri in še nekaj. Ker sem opazil njegovo odločnost, se niti nisem poskušal prepirat z njim oz. ga kakorkoli prepričevat. Usedel sem se na stopnico, kot kup nesreče. Čez nekaj minut si je gospod premislil in me spustil na vlak.
Glede na vremensko napoved, ki sem jo spremljal tekom tedna, so na štajerskem napovedovali dokaj primerno vreme za trening. Ampak žal temu ni bilo tako. V soboto sem šel samo na sprehod. Da samo na sprehod, ki sem ga pri sebi poimenoval sprehod resnice. Saj sem spoznal, da sem komaj sledil tempu družbe plus nenormalno "švicanje". Tako je to, če cel teden dobesedno ležiš. Pri sestopu in Konjiške gore, se mi je pripetil nepojasnjen "musklfiber" v stegnih, ki sem jih še čutil dan ali dva kasneje. Prav zaradi mlečne kisline sem se odločil, da grem naslednji dan na kolo. Jutro je bilo megleno, padal je dež pomešan s snegom, temperatura je bila okoli 0. Rekel sem si, saj dve uri. V Optlonici se je čudežno malo otoplilo, razmišljanje o obratu proti domu je bilo čedalje manj prisotno. Ko sem srečal Jureta Golčerja in potem proti Slovenski Bistrici še nekaj kolesarjev sploh ni bilo več "debate", da bi obrnil. Kako sem jaz "naiven oz. lahek". Tako sem naredil 3 urno vožnjo po štajerskih koncih. Še takrat, ko bi lahko za dalj časa npr. poleti treniral po prelepi razgibani štajerski, ne morem.

V ponedeljek sem odšel na prvi kontrolni pregled krvi. Naj povem vsem tistim, ki vas "skrbi" zame, da preveč treniram. Tako visoke vrednosti hemoglobina in hemotakrita še nisem imel. Sedaj mi ostane še samo najtežje, nič kolikokrat ponovljen stavek:"Jutri pa začnem, hujšat." Vendar se bo s tem dobrim izvidom, dosti lažje odločiti za prvi korak.
Potovanje proti obali je bilo zopet zanimivo. Najprej spet najdit prevoz od železniške v Kp do študentskega doma. To zgleda tako, da pošljem ca 40 sms - ov. Od dobre polovice si še odgovora ne zaslužim zgleda.Tukaj mi je pomagal "ta zgorn" sosed David Karat. Tudi tebi najlepša hv(d)ala.
Po navadi je vlak ob 7:59 iz Celja, imel službeni vagon na katerega si lahko dal kolo. Seveda pred kratkim so sprejeli nov vozni red. Kateri določa, da vlak IC503, če se ne motim, ne vozi koles do 1.4. . Vendar zanimivo. Sprevodnik me je sprejel na vlak brez kakršnega koli nasprotovanja. Celo kolo sem lahko kasneje imel poleg sebe v kupeju.
No nekako tako zgleda, če nimaš avta in je želja po treningu na štajerskem močna:

Na tem vmesnem prostoru med dvema vagonoma sem zmrzoval, sedel, stal in naslanjal od Celja do Ljubljane, preden se je sprostil en kupe.

Malo utrujeni in tečni

2011-02-15T22:59:00.000-08:00

Mislim, da je prvo najbolj živčno obdobje za mano. Ne morem verjeti, kakšen vpliv ima ta študij name. Ali pa se mi samo zdi, da mi z leti pridejo bolj do živega te ovire. Zadnja dva tedna sem bil totalna razvalina. Tako v fizičnem, kot tudi psihološkem pomenu, kar se je seveda seštevalo in v preteklem tednu na polno izbruhnilo.
V obdobju med 17 in 23 januarjem sem planiral teden počitek. Saj sem ga tudi potreboval, po malo bolj "navitih" 2 tednih pred tem. Prvi teden po počitku sem imel občutek, kot da sem se spočil in se celo počutil močnejšega. Kar me je navdušilo in motiviralo za nadaljnje treninge. Vendar se je kasneje izkazalo, da tisti teden ni bil dovolj. Lep čas so me preplavljali čudni občutki. Občutek v katerem ne znaš definirati ali si še vedno utrujen od treninga, ali je to napredek. Številke (hitrost,pulz) so včasih sovpadale, včasih ne. Vendar sem imel lep čas v nogah čuden občutek. Po domače povedano:" Noge se niso lahkotno vrtele, kot bi se morale." Tokrat sem naredil napako, ker sem se držal plana treningov, ki naj bi sledili po tednu počitka.
Med 3. in 6. februarjem so bili zame dnevi "pekla". Najhuje je bilo zadnji dan, ko nisem bil sposoben sproščeno držati priključka skupine klubskih kolegov Orbea-Geax team-a. Tudi vožnja po ravnem se je včasih spremenila v cik-cak. Bil sem razburjen "300 na uro".
Punca se je samo za glavo prijela, ko je slišala moje naročanje v pekarni. Količine in vsebine vam raje ne bom zaupal. Res sem ji hvaležen in vsa čast ji, ker me je prenašala in spravljala v dobro voljo, tekom prvega izpitnega obdobja v kombinaciji z utrjenostjo iz preteklih treningov.
Bera izpitov ni najboljša oz. je porazna. Saj sem izmed za stavljenih izpitov, naredil le enega. Seveda sem sam kriv. Začetek učenja je bil, kot v vsej moji 19 letni karieri šolanja, tik pred zdajci, itak. Vstal sem ob 5:30 zjutraj, prišel k sebi. Nekje med 7-10 sem se učil, potem pa na trening. Kakorkoli, ni konec sveta, rokov je pa še tudi dovolj. Kar se mene tiče je časa dovolj in se ne mislim sekirat. Vendar se pa tudi zavedam, da nekateri opravičeno name pritiskajo. Upam, da se bom čim manj sekiral, opravil čim več izpitov in se tako izognil nenehnemu nahajanju v bližini WC školjke, kot nekaj dni nazaj. Raje se ne spominjam. Zame je bilo preveč boleče, za vas pa bilo neokusno. Zato se v podrobnosti ne bom zapletal.
"Na srečo" že nekaj dni zaporedoma dežuje, jaz se pa prav nič ne sekiram. Kar je skoraj neverjetno. Se bojim, da mi je tale pol drugi teden počivanja zlezel pod kožo. Seveda to ne pomeni, da sedaj samo ležim in se praskam, kjer pač zasrbi. V primeru suhega vremena in dovolj časa seveda grem na kolo. Vendar me je čedalje bolj strah občutka, ki se pojavlja. Na kolo se silim iti. V uri in pol kolesarjenja, bi se najraje obrnil ali prežarčil domov. Nekam je izginil ves zagon, kar mi nikakor ni všeč. Takoj si rečem:" Tih bod, pa gon!"
Verjamem, da bo že naslednji vikend boljše. Upam, da bom lahko trening opravil na štajerskem. Glede na vremensko napoved bi se dalo. Sprememba okolja mi zmeraj ugaja. Odšel bom tudi na pregled krvi, ker še za to sezono nisem opravil niti enega. Upam, da nisem naredil večje škode in bom lahko začel počasi se pripravljati za hitro prihajajoče se dirke.

Lep pozdrav

Jutranja.

2011-02-01T22:22:00.000-08:00

Kar naenkrat me je prijelo, da napišem par vrstic ob pitju jutranje kave. Sploh nevem o čem bi vam "filozofiral". Mogoče se vam hotel zaželeti le dobro jutro in lep dan, kar tudi bo. Saj tako kaže tukaj na obali, če pogledam skozi okno. Izgleda, da bom jakno oz. "WindStoper" za nekaj časa zamenjal s termo oblačili. Kar naenkrat se je izredno otoplilo in bi WS res lahko zgorel. Kljub temu, da sem samo zamenjal vrhnji sloj oblačil, se počutim izredno lahkotno in veselo. Včasih mi gre prav na smeh, ko srečam kakšnega kolesarja, ki je oblečen za odpravo na sever. Takoj za tem pomislim, da ne bi rad bil v njegovi koži sploh ne na vzponih. Vsakemu svoje. Ni lepo drugih sodit po sebi.
Danes me čaka 4 urna vožnja. Na Marezige se bom dvakrat povzpel pri utripu ca 170 u/min. Med vzpenjanjem, bom vsake 2min maksimalno pospešil v časovnem intervalu 30 sek.
Zakaj ta pospeševanja? Teoretično vam ne znam razložit kakšni procesi se dogajajo v meni. Vem samo, da s tem razbijam monotonost treninga in pripravim telo na kasnejše resne intervale.
Sliši se dokaj enostavno. Ah, samo nekaj pospeševanj sredi tempo vožnje. Ampak ob upoštevanju rednih preteklih treningov in samo 2min "pauze" oz. da utrip pade nazaj na 170 utripov, ni ravno lahko. Je pa zelo dober trening za tiste, ki jim delajo težave hitre spremembe ritma. Ker mi ravno ta specifika krosa (XC) dela največ problemov sem se odločil, da že malo bolj zgodaj potreniram oz. "simuliram" takšen način vožnje.
No, dovolj izgovorov grem se malo učit potem pa pedalirat.

lep pozdrav.

Day off

2011-01-27T06:33:00.000-08:00

Tudi takšen dan si je kdaj potrebno vzeti. Ko se usedeš na kolo, kot turist ali otrok, ki gre na potep do sosednje vasi. Mislim, da je to nam zagrizenim rekreativcem izredno težko narediti. Vedno želimo in strmimo po višje, močneje in hitreje. Po zdravi kmečki logiki, bi lahko takoj naredil zaključek: debili. Nismo plačani, izčrpavamo se do maksimuma in še celo naprej, večino stvari postavljamo na drugo mesto, podrejamo življenjski slog kolesu. Vse za to, da bi bili čimbolj podobni našim "vzornikom". Zatiskamo si oči pred dejstvi, da imajo profesionalni kolesarji poskrbljeno vso oskrbo po treningih in dirkah. Ni jim potrebno loviti časovnih lukenj, ni jim potrebno vstajati ob 6h zjutraj za odhod v službo, ne preračunavajo kje bi še lahko privarčevali za nove feltne in še kaj. Vendar naj takoj povem, da življenje vrhunskega športnika nikakor ni postlano z rožicami, če je slučajno kdo dobil takšen občutek. Trening zagrizenega rekreativnega kolesarja se že skoraj, da lahko enači s treningi profesionalnega kolesarja. Medtem, kar se tiče počitka in regeneracije je pa razlika, kot dan in noč.
Prejšnji teden sem si zadal, da bom po dveh tednih konkretnih treningov spustil tako količino, kot intenzivnost. Želel sem dati možnost organizmu, da se spočije ali še boljše adaptira, na nove impulze. Zanimivo pri vsem tem je bilo, da sem bil še bolj utrujen oz. "zaliman", kot bi bil sicer ob nadaljnih treningih, brez možnosti počitka. Prav ta "easy" teden mi je pokazal, kako sem dejansko zdelan. Na primer, med vikendom sem zopet šel hodit na Konjiško goro. S približno 8 kg v nahrbtniku, sem pri vzpenjanju imel srčni utrip komaj 115-120 udarcev/min. Na istem odseku pred slabim mesecem pa med 140-150 utripov/min, če ne še več. Težko se je bilo zmotivirati , da sem dokončal trening. Tudi ravnotežje pri hoji in občutek za postavljanje težišča nista bila ravno zadovoljiva. Na srečo, sem naslednji dan imel predstavitev očal znamke Adidas. V upanju, da bo ta prosti dan pomagal, da se po tednu "počitka" dokončno skupaj sestavim. Na žalost v prihodnjih dneh na kolesu ni bilo kaj pretirano boljše. Lahko bi rekel: Isto sranje, drugo pakovanje. Odločil sem se, da bom sledil planu, ki sem si ga zastavil. Navada je železna srajca, pravijo. Spet sem se držal trening plana, kot pijanec plota. Možnosti za pravilno odločitev ali napako so bile 50:50. Za ta korak sem se odločil sodeč po preteklih izkušnjah. Z drugimi pocukranimi besedami bi se lahko izrazil: "No pain, no gain". In prav sem naredil. V sredo sem dvakrat odvozil klanec na Marezige z vmesnimi šprinti. Po drugem sklopu šprintov sem bil spet "stari" Blaž, če ne še močnejši. Počutil sem se, kot da sem prezračil in prečistil "ventile". Spet so se napor,pulz in hitrost logično ujemali. Naslednji dan sem odvozil štiri krat klanec na Šmarje. Enkrat z nizko, drugič s povišano frekvenco pedaliranja. Počutje fenomenalno. Na klanec je letelo povprečno 24-25km/h, pri utripu 170 udarcev. Takšne treninge enostavno ljubim, sploh ob dobrem počutju.
Danes je bil moj dan off. Lahko bi odšel na kavo in cel dan presedel tam. Odšel sem na kolo, ker vreme je bilo fenomenalno in bi naredil greh, da ga nebi izkoristil. Naredil sem vožnjo, ki bi jo moral večkrat. Za spremembo sem "prisluhnil" mojim nogam in se predal okolici med vožnjo po stranskih cestah. Užival v sili gravitacije navzdol, brez pedaliranja. Rekreacija v pravem pomenu besede bi se lahko reklo.

Hm, zanimiva umetnost. Sploh modri konrast izredno impresionira.

Izredna skladnost futurizma s sedanostjo. Izredna barvna kombinacija.

Brez besed. Graciozno.

Sečoveljske soline.

Portorož.

Treniram, juhu!! :)

2011-01-16T10:28:00.000-08:00

Zgleda, da bom, kar danes napisal tole objavo. Čeprav sem imel to v planu za jutri. Še toliko boljše, ker bom tako imel več časa za res lepe stvari. Ne, da bi se hvalil ampak po tem tednu, ki se danes zaključuje, si res zaslužim nekaj dni konkretnega počitka. Vreme sicer ni bilo ravno idealno, da bi se lahko hvalil s soncem a trenirati se je dalo. Tudi temperature so bile izredno prijazne. Saj zame, ki hlad bolje prenašam, kot vročino. No, seveda je odvisno kakšno vročino oz. kje je vir vročine/toplote.
Glede na to, da od zadnje objave minilo skoraj dva tedna, moram prav malo pomislit, kaj se je dogajalo prejšnji teden. Spomnim se samo zadnje polovice, ko sem bil izredno tečen. Kaj ne bi bil? Na obali megla in dež, na štajerskem sonce jaz pa brez kolesa. Nekako sem "zgural" s temi pohodi do konca prejšnjega tedna. Na koncu sem opazil, da niti nisem tako malo treniral saj se je nabralo, kar 20 ur treninga. Že drugič zaporedoma. To je pa že, kar lepa številka. Res je, da je bila izvedba bolj "jalova" in brezvoljna ampak nekaj sem naredil.
No, ta teden je pa itak čisti odklop. Res zakon. Nisem si mogel misliti, da bom zdržal do konca. Priznam, da sem malo "cvikal" ali dvomil v svoje sposobnosti, nekje na začetku druge polovice tedna. Če sem pretiraval se bo kaj hitro pokazalo. Ne mislim toliko v obliki zmanjšanja mojih sposobnosti, kot na račun zdravja. Zaenkrat moram, kar potrkati, da me prav nič ne boli. Razen razbolelih mišic. Kar je seveda svojevrsten občutek, ko se uležeš in malo zadremaš. Skratka ta teden sem hodil malo bolj pozno spat in seveda to se je poznalo, če poznaš svoje telo ali pač ne. Tega seveda nikomur ne priporočam, ker je lažje delati težak ciklus treningov saj naspan, če ne že "mišično" spočit. Vseeno, na treningu dal vse od sebe. Ne samo, da sem imel teden z največ urami, tudi "začinil" sem ga. Tu in tam sem trening podaljšal, ker sem pač imel družbo. Seveda ni lahko slediti Kristjanu Fajtu, ampak sem vesel, da je pogostokrat moj "trening partner". Saj je dosti boljši od mene, kar mi bo samo koristilo. Mogoče boste pomislili na zelo pogosto izjavo v kolesarskih krogih, ko nekdo malo več trenira, kot večina (ali se skrivajo). Takšni ponavadi pridejo do zaključka, da se bom prekuril do meseca marca. Tudi sam sem bil par let nazaj istega mišljenja. Že lansko leto, sploh pa letos opažam, da mi sploh ni več takšna "muka" kolesariti z njim. Enostavno, iz leta v leto postajam boljši. Seveda je treba malo svojo glavo uporabit in ne slepo sledit prednjemu kolesu, ker ima vsak svoje cilje in recimo plane, kako jih namerava doseči.
Ups, malo me je zaneslo. Skratka v tem tednu sem opravil 27 ur treninga. Nekaj podobnega sem hotel narediti že decembra a mi vreme ni dovoljevalo. Ampak zagotovo lahko potrdim, da je ta teden bil "planiran na papirju" že težje. Recimo petek sobota in nedelja, so bili dnevi rezervirani za 5 ur trajajoče vožnje. Z vsemi "začimbami" poleg. Včerajšnji dan mi je bil najbolj zanimiv. Družbo sta mi prišla delati klubska kolega Primož&Robi. Bili smo zmenjeni, da si gremo nasproti. Ko se srečamo naredimo en krog čez Korte, nazaj v Šmarje. To je bila nekje prva ura treninga, jaz pa cel "zaliman", noge mišice "težke kot svinec". Skratka samo šlepal bi se. Po spustu iz Šmarij sem bil, kot nov. Čisto prebujen. Zakaj? Pritisk mi je dvignila starejša italijanska voznica atvomobila, ki je pri vožnji navzdol ves čas držala zavoro. Tudi sam nisem ravno po pravilih prehiteval in krivda je na meni. Ampak to mi res dvigne "pritisk", če promet ne poteka tekoče. In sem celo kolono prehitel. Kolesar je prehitel kolono na cesti, kjer je dovoljeno se peljati 90km/h (upam, da se ne motim).
Še dobro, da lahko po novem preusmerim misli in se malo pomirim. Ali pa privlečem do doma s praznimi "baterijami".
Ni zastonj rek: "Vse je v glavi". (tukaj se takoj spomnim na ex. tekmovalca "Jerry-a". :) )

lep pozdrav

Veselo 2011

2011-01-02T05:44:00.000-08:00

Dokler ste še skoncentrirani na branje in pripravljeni, da boste zopet zaradi slovničnih napak skušali razumeti kaj sem poskušal napisati, Vam želim vse najlepše v letu 2011. Želim Vam polno mero življenjske energije s katero boste brez obotavljanj se lotili novih izzivov.
Počasi prihajam k sebi od silvestrovanja (pomanjkanje spanca). Kar se mi zdi čisto normalno, saj sem čisto brez "prakse" za takšne stvari. Vi ste lepo preživeli te praznike?
Od moje zadnje objave je minilo, kar nekaj časa. Zagotovo se mi je kaj zgodilo, bolj ali manj zanimivega ampak na žalost je moj spomin podoben spominu zlate ribice. Tedna pred božičem
se s strani treninga in odnosa do njega zelo sramujem. Vreme je bilo ekstremno hinavsko. Deževalo vsakih 15min potem malo sonca, seveda pozno popoldan, ko se že dan preveša v noč. Poleg vse te slabe volje zaradi pogojev, ki so zelo oteževali trening ali ga celo onemogočili, me je še napadel val jeze z nenormalno željo po hrani. Sploh se nisem bil sposoben kontrolirati. Odšel sem v trgovino in si nakupil sladkarij, ter si naredil "cukr party". Sploh se nisem sekiral, kar bi še bilo slabše. Tako sem si tudi teden kasneje doma privoščil goro dobrot, ki jih je spekla mama. Kot je v navadi sem božič preživel doma, v krogu družine. Osebno ne odobravam raznih "X-mass" zabav ali party-ev. Ne 24. niti 25.dec. Mogoče sem staro kopiten a vseeno. Saj enkrat na leto bi se spodobilo, da mularija preživimo kakšen večer z družino oz. saj doma. Vrednota, ki se kliče družina opažam, da ima čedalje manj vrednosti v naši družbi, žal. Kar se pa zadeva novega leta mi je načeloma vseeno. Osebno ga raje preživljam doma, če ne druga je izredno okusno. Hvala staršem za te dobrote in tudi drugačne dobrote. Ne manjka mi ničesar. Res je, da imam želje zaradi katerih si mislim, da je moje življenje prazno trenutno. Čedalje bolj cenim, da sem odrasel oz. odraščam v kvalitetnem okolju. Vrnimo se nazaj na novo leto. Sam sem ga tokrat za spremembo preživel na obali. Teden pred novim letom je bil vremensko zelo ugoden za trening. Verjetno se On zgoraj malo zajebava, da ljudje, kot jaz občutljivi na slabo vreme bomo v četrtek zopet bentili nad dežjem. Sončen teden sem izkoristil kakopak za trening. Presenečen sem, da z mojim mirovanjem in polnjenem "glikogenskih" ali drugačnih rezervoarjev nisem pretirano veliko izgubil v svoji pripravljenosti. Po 3 dneh kolesarjenja sem se počutil na kolesu odlično. Zelo, zelo sem bil navdušen nad vremenom. Od veselja bi najraje poletel nad morjem, če bi le lahko.
Zadnji večer v letu 2010 sem preživel v dobri družbi v Piranu. Neža odlična gostiteljica si bila, hvala še tu :). Sekunde do novega leta smo odštevali na Tartinjevem trgu. Letos mi je bilo dosti lepše, kot 2 leti nazaj. Kaj hitro sva s sošolcem iz srednje šole mahnila proti prestolnici elektronske glasbe na slovenskem: Ambasadi Gavioli. Zvezda večera je bil "fotr"techno glasbe pri nas, DJ Umek. S tem se je tudi uresničila moja dolgotrajna želja iz osnovno šolskih dni, da se spravim na en pošten rave. S tem ne mislim nekakšne diskoteke ampak zabave na gospodarskem razstavišču, hala Golovec ali Ambasada Gavioli. Pa čeprav na stara leta. Kaj se smejite? Na party-u sem imel možnost videti dve gospe krepko čez 40. let. Kapo dol. Glasba..... nuorooo!!. Ne samo moč zvočnikov in basov, ki so ti dodobra pretresli trebušno votlino, da ne govorim o zvočnih sunkih, ki so ti "stisnili" možgane. Imel sem srečo, da sem bil dokaj blizu miks pulta, da sem lahko opazoval Umeka pri svojem delu in umetnosti. Glasba je bila tista droga, ki me je držala na nogah od 2 do 6 ure zjutraj z nekaj družbe RedBull - ov. Vesel sem, da sem to doživel čisto trezen. Tista penina iz Pirana se pa sploh ni prijela, ker imam očitno zelo dobro "podlago" že izpred 14dni. :)
Plani, novoletne zaboljube? Moram vas razočarati, ni jih. Vem samo, da od danes naprej se bojo začele druge stvari prilagajati treningom in ne obratno. Vsekakor imam željo po opravljenih čim večih izpitih, vzporedno s kvalitetno opravljeni treningi polnimi pozitivnega mišljenja.

Še enkrat vse najlepše v prihajajočem 2011.

Se vidimo na štartu. ;)

Pred praznični treningi.

2010-12-18T03:09:00.000-08:00

Zunaj je turobno mrzlo vreme. Ceste so še mokre in na nekaterih odsekih poledenele. Včeraj popoldne in ponoči je namreč na obali konkretno snežilo. Zaradi nizkih temperatur se je tudi dosti snega "prijelo". Tako sem spet bil prisiljen obuti superge in teči. Saj ni tako hudo samo začeti je potrebno, kot pri vsaki stvari. Tako sem v tempu približno 125 utripov na minuto, vztrajal nekje slabo uro. Vse lepo in prav. Bil sem na svežem zraku, spravil v pogon "mašino" (kardiovaskularni sistem). Ampak kaj je to? Kaj je ena ura teka? Lahko bi rekel, da nič v primerjavi s kolesarskimi treningi, ki se zadnje dni vrtijo okoli 4-5 ur dnevno. 1 ura teka je komaj 600-700 porabljenih kCal, kar lahko enačim z eno konkretno porcijo testenin z omako.
Na žalost, se moja namera o malo bolj obširnem trening ciklusu 2 tednov ni ravno realizirala po pričakovanjih. Ravno to je slabost tako imenovanih trening planov, ki se jih zagrizeni športniki in sploh začetniki držijo, kot pijanci plota.Kar največkrat vodi do poškodb. Tudi sam sem bil, ali sem še, takšne vrste.
Na začetku sezone sem si nekako oblikoval plan treninga do meseca januarja. Tukaj je bila bolj mišljena razdelitev tedenskih ur, kot pa kakšni specifični treningi. Ta teden, ki se zaključuje sem "na papirju" si zadal, da opravim 30ur treninga in potem v praznikih, ki so pred nami se spočijem in adaptiram na nove treninge. Tako mi kaže, da bom naredil samo 20 ur. Žal, tako pač je. Že v teh zadnjih 2 tednih sem včasih malo pretiraval, da sem opravil trening, kot sem si zamsilil. Ne glede na temperature zunaj. Imam namreč to srečo, da mrzlo podnebje dosti bolje prenašam, kot pa vroče. Zanimivo mi je, da zmeraj nekaj tarnam nad vremenom. in dobim očitke, da se non-stop pritožujem. Tokrat so "tarnali" drugi, jaz sem bil pa tiho in gonil. Seveda spet nisem normalen, pa nisem rekel niti: mu.

Vsekakor je v družbi dosti lažje opraviti daljše treninge, kot sam. Tako sem dosti časa oz. čim več treniral s kolesarji novomeške Adrie. Na treningih sta se nam včasih pridružila tudi Gorazd Štangelj in Simon Špilak.
Na žalost smo zmeraj se zapeljali v sosednjo Hrvaško. Pri "sosedih" mi ni všeč njihov odnos do kolesarjev. Niti s strani državljanov, niti s strani organov pregona. Pri njih namreč ni dovoljeno voziti se v paru in v koloni. Še večji absurd pa je, da skupina v kateri vozijo kolesar za kolesarjem, naj ne bi štela več, kot 3 ali 5 kolesarjev. S strani državljanov pa je itak totalni kretenizem.
Bilo je enega lepega sončnega dne, po dolgem času. Na trening smo se odpravili Kristjan Fajt, Blaž Jarc, Blaž Furdi in moja malenkost (3xB :) ). Na cesti med Bujami in Umagom sem ravno bil na vrsti, da nam režem zrak. Super, sem si mislil. Ravnina, cesta malo navzdol in še manj navzgor. Zagotovo bo tukaj letelo okoli 35km/h, če ne še več. Ko zaključujem svojo smeno pogledam nazaj, da vidim, če je varno, da se pomaknem na rep kolone in dam Kristjanu "smeno". Med pomikanjem na rep kolone sem pogledoval nazaj, kdaj bom lahko "skočil" Furdiju za zadnje kolo. Ravno v momentu, ko priključim in dvignem pogled, s kotičkom očesa opazim, da pred mano Jarc nekaj maha. In naslednjem trenutku, mi mimo glave z razdaljo slabih 20cm (občutek je bil da 5cm) švigne ogledalo kombiniranega avtomobila. Voznik se je na ravnini odločil, da bo prehiteval kljub nasporti vozečim se kolesarjem. V naslednji vasi je nekdo iskal točko vidljivosti tako, da je svoj avto postavil na vozni pas, kjer smo bili mi. Ogorčeni od prejšnjega dogodka so sledili udarci po "haubi". Sicer takega obnašanja ne podpiram a jih čisto razumem. Šele po prihodu domov sem se zavedal v kakšni nevarnosti sem bil.
Kljub vsemu vremenskim okoliščinam in takšnih ter drugačnih situacijah na cesti. Me marsikdo sprašuje od kje imam motivacijo in zakaj toliko treniram. Po pravici povedano, se mi s takimi vprašanji včasih ne da ukvarjati. Kaj naj, sem pač mlad in neumen. Srečen, da saj nekaj počnem z veseljem in energijo. Ne glede na zaslužek. Res je, denar pomeni veliko (a ne vse). Mogoče res ne bom nikoli ustvarjal dobička z mojim početjem. Si pa zagotovo ne bom očital na stara leta, da nisem saj poskusil. Seveda ni zmeraj vse tako lepo in veselo. Se najdejo tudi tedni, ko bi vse pognal v maloro (po domače povedano). Šele takrat začneš ceniti tisto "plehovje" na polici. Vsaka pohvala ali dobra beseda, ti vlije nove motivacije in energije za nadaljevaje.
Pred časom sem dobil nov "okrasek" za mojo sobo. Je odraz, da ni v vseh očeh enako moje vrtenje pedal. To priznanje sem dobil iz rok občine Vojnik. Kateri bi se na tem mestu iskreno zahvalil za vsako pomoč in sodelovanje. Tega, da se zaveš, da nekdo spremlja tvoje početje z zanimanjem. Tega se ne da kupit. Naj se še sliši tako "novičarsko" ali pokroviteljsko ampak tako je.

Filozofski Miklavžev večer

2010-12-06T11:55:00.000-08:00

Bo to ponovno spet ena objava na silo? Po pravici povedano nevem a nekaj me žene, da tipkam. Zelo sem bil vesel kritike v živo, na prejšnjo objavo s strani sošolca in prijatelja nogometaša Luke Škrbine. Pred predavanji našega vele uma Kolenca, pristopi Luka in reče:" Pristovnik, razočaral si." Takoj sem vedel zakaj se gre in oba v smeh.
Včasih res nevem o čem bi pisal. O tematikah, ki bi se ponavljale vsako leto, pa ne vidim smisla.
Letošnja jesen je bila nekaj posebnega. Zelo sem se spremenil ampak nevem kako. Najbolj to vidim na področju kolesarstva. Opažam, da tiste sanje in želje o oh in sploh napredku v kolesarstvu počasi umirajo. To ne pomeni, da sedaj treniram, če se mi zahoče in še to v obliki do prve gostilne na kavo. Ne zaznavam več tistega entuziazma, ki je pred časi "vrel" iz mene. Samo kolo in kolo in stvari povezane s kolesom. Predavatelj Kolenc bi rekel, da imam izredno tog sistem s svojimi togimi podsistemi. Mislim, da ni bilo nikoli, res tako hudo. Upam, da ne no. Kolikor vem, sem zelo prilagodljiv človek mogoče še preveč. Bomo videli, kam ta svet me pelje. Če uporabim prispodobo, morje je trenutno zelo razburkano in jaz ne znam krmarit. Iz ene skrajnosti v drugo, bi se lahko reklo.
Božično-novoletni prazniki so pred vrati. Vaša prva asociacija? Moje se nekako izpodbijajo, bi lahko rekel. Nikakor mi ni všeč, da se dogaja to, kar se. Veča se prepad med premožnejšimi in revnejšimi. Ne bom se spuščal na to področje, ker ne sodi v moj blog. A zdi se mi primerno opozoriti/spomniti na to težavo v naši družbi, ki bi se lahko saj za prihajojče praznike izničila. Konec koncev, vsi smo krvavi pod kožo.

Vikend sem preživel na štajerskem oz. v naših hribih. Kjer sem se spoznal z belo snovjo, ki jo je za izvoz. Kliče se sneg. Res nevem kaj je z mano. Letos ob pogledu na zasnežene travnike sploh nisem postal nekaj "raznežen". K večjemu nasprotno, vendar je bilo vseeno lepo zagaziti v zimsko jutro in utreti si pot v snegu.

Pri prvem sestopu sem odhitel naravnost domov in preoblekel spodnji del, da ne bi slučajno zbolel. Pa tudi nadaljnje 3 ure pohoda v mokrih oblačilih, nebi bile ravno prijetne. Ampak vseeno nekaj otroka je še v meni, ko zagledam "deviški" sneg.
Priznam, da se mi "kolca" za smučkami in časi, ko smo si sami naredili skakalnico. Na kateri so potekali skoki od jutra do večera. Brez premora, razen za kosilo in potem hop nazaj. To so bili časi. Teh časov oz. takšnih zim ni več zato tudi nimam smučarske opreme. Zato se morem zadovoljiti s pohodi. Na koncu vseeno pridem domov izčrpan, kar je enostavno super občutek. Tudi to je eden izmed razlogov zakaj mi dolgi treningi ne povzročajo večjih težav. Če po karikiram: Zjutraj se vstanem, pojem zajtrk spijem kavo, grem na trening, pridem domov, pojem "kosilo", grem spat. Ponovi vajo. To je moj idealni dan. Verjamete ali ne. Dejansko svoboden in brez odvečnih misli. Na žalost to na daljši rok ne gre. Razno razne tegobe te počakajo.
Dosti filozofiranja za ta večer. Ura se že približuje 23h. Dvomim, da mi bo uspelo skočiti v posteljo pred to uro. Ja to je eden izmed manjših ciljev, ki je še v poteku realizacije ampak bo. Verjamem. :)

lep pozdrav

Sreda, 1.12.2010 :)

2010-12-01T02:34:00.000-08:00

Da je že prvi december? Tako hitro mineva čas, da ne morem verjeti. Tako, da je od zadnje objave minilo, kar nekaj časa. Verjetno predpostavljate, da se mi "dogaja" na polno. Žal temu ni tako. Res je, da odkar sem začel redno kolesarit, nekako tekom dneva včasih zmanjka časa. Sploh, da ne omenjam obdobja, od ponedeljka do vključno s sredo. Ko ni časa, da bi naredil kosilo ob primerni uri. Ampak kaj hočem tako je. Izkoristi dan kolikor je pač mogoče.
Tako bom danes napisal nekaj vrstic v blog. Vreme je več, kot odlično za takšno početje. Dovolj mi je vsakdanjega ročnega pranja dresov, čiščenje in mazanje kolesa. Toliko, kot sem v zadnjih tednih porabil olja za verigo, ga v sezoni v 2 mescih skupaj nisem. Tuhtam in tuhtam, kaj se mi je zgodilo v obdobju od zadnje objave. Poleg negodovanja nad vremenom in raznim prehitevanjem tovornjakarjev v škarje, nimam kaj konkretnega za natipkati. Z osebnimi stvarmi vas ne mislim moralno terorizirat. Kar se tiče dogodkov na cestah/treningih, te stvari so pač stalnica. Vam je mogoče dolgočasno, ker kaj podobnega preberete znova in znova, ampak mene prebudi bolj, kot bilo kakšen energijski napitek.
Omenim lahko prvo skupinsko vožnjo, ki sem se je udeležil prejšnji vikend, ki je bil nenormalno lep. Na rundi je bilo tudi nekaj "prvih" obiskovalcev "kontinentalcev" obale v tej sezoni. Tako, da se nas je zbralo približno 20 "komadov". Moram priznati, da sem že malo pogrešal vožnjo v skupini, kar pomeni hitrejša vožnja a bistveno nižji pulz. Upam, da bo med vikendi dovolj takih možnosti.
Treningi, kot sem jih nekako planiral lahko rečem, da se v zadnjih dveh tednih izvajajo brez večjih posebnosti. Prvi bolj količinsko obsežni tedni so še pred mano. To pomeni, da bom izkoristil te dni za počitek oz. ne izpostavljanja dejavnikom, ki bi lahko povzročili kakšen prehlad ali kaj podobnega. Ali pa bom užival v primeru lepega vremena v obalni klimi ali preizkušal aerodinamične pozicije v primeru burje in drugih vetrov.
Kaj me žene v to škifasto (deževno) vreme na kolo? Še sam si ne znam odgovoriti. Vaši domišljiji prepuščam prosto pot. Na koncu bom jaz tisti, ki bo vrtel pedala. Povedano po domače:" Vsako tele ima svoje vesele".
Želim vam vesel preostanek tedna. Ne glede na to kje in kaj boste počeli.

Lep pozdrav.

Ready, stady,...

2010-11-16T08:40:00.000-08:00

Pa se je spet začelo nabiranje kilometrine oz. bolje rečeno količine treninga. Kljub temu, da recimo redno treniram že približno tri tedne. Se mi nekako dozdeva, da še nisem "ta pravi". Ne znam razložit, kaj mislim s tem. Vem samo, da nisem še čisto pri stvari. Edino na kolesu se mi glava za tiste 2 uri malo sprazni neprijetnih misli. Pravijo, da osel gre enkrat na led. Hm, jaz sem šel že tretjič in zmeraj v tem jesenskem času. Potem sem nekje do novega leta neke vrste razvalina. Upam, da na to več ne pristanem. Niti jeseni, niti spomladi. Nikoli, dokler ne bom prepričan, da je to to.
Kot sem rekel edino na kolesu sem sproščen. In kaj nebi bil, če sedim na novi pridobitvi, ki mi vliva zmeraj zaželjeno motivacijo. Kolesarski center in servis ORBEA oz. moja poletna "rezidenca", mi je zaupal pod noge tegale lepotca:

Orbea Onix
karbonski okvir
oprema: Shimano Ultegra

V prvih metrih vožnje, sem najprej opazil razliko predvsem v izredno ergonomični obliki prestavno-zavornih ročic. Adijo neprijetni položaj in pozdravljen dober občutek in majhen "vložek" energije v prestavljanje in zaviranje. Druga bistvena razlika se je pokazala na naših "prelepih" cestah. Res nevem, kako sem zdržal na prejšnjem cestnem kolesu Aqua. Ampak vsega se navadiš, če se le hočeš. Tudi nekaj zmag je bilo. Tako, da kjer je volja tam je pot. Povedati hočem le: "Stari, kak je to udobn ejga!!!". Upam, da je mrtvičenje okončin preteklost. Naslednja stvar, ki se je vztrajno kazala, tudi po dokončni nastavitvi kolesa, je izredna odzivnost na krmiljenje. Na spustih sem imel čuden občutek, kot da sedim na premajhnem kolesu. Še zmeraj se malo lovim pri postavljanju težišča skozi ovinek. Res je, ko sem šel meriti zgornjo cev (top tube) je ta za 5mm krajša od prejšnjega kolesa. 5mm in se tako pozna, waw!

Na žalost se je vreme malo zalotilo proti meni in neprestano dežuje. Brez skrbi sem že pokazal Onixu v kakšnem se bova vozila. Moje zdravje je zaenkrat še BP (brez problema). In tudi trening ali dva v takšnem zna biti koristen. Seveda je odvisno s kakšnim mišljenjem, se podaš v takšne okoliščine. Meni osebno zelo pomaga, nevem kako, nevem zakaj. Ampak po treningu se počutim dosti oz. neprimerljivo boljše. Ma, pustimo to. Nikomur ne koristi.
Pred vrati so že prve daljše vožnje tja do 4ur, kar bo z Onixom "peace of piškot". Sem pa ta vikend doma, okusil prva dva daljša treninga natančneje pohoda. Sem bil, kar malo šokiran nad samim sabo. Že na polovici pohoda, mi je postajalo težko. Misli so non stop uhajale na uro, koliko še? Kot sem rekel že prej v začetku, nisem še "ta pravi".
Upam, da bom čim več treninga opravil na kolesu. Takšni pohodi na Konjiško goro, štiri krat zapored so na slab dan izredno duhomorni. Drugo je, če imaš poleg družbo.
Skratka začelo se je migat in čedalje bolj mi postaja všeč oz. izraženo v žargonu FB bom "lajkal" to.

lep pozdrav

Pozno jesensko poletje v školjki

2010-11-05T00:49:00.000-07:00

Tudi mene je doletelo poletno mladostniško poletje. Naslov bi se lahko glasil: Pozno jesensko poletje v školjki. Moram priznati, da mi je takšen uživaški način življenja, kar zlezel pod kožo. Na kolo sem šel, ko se mi je zazdelo, sosede so bile zmeraj za kakšno kavo ali čvek. Seveda sem bil najbolj vesel obiskov Mateja in Tita, ki sta poskrbela, kot zmeraj za polno dozo smeha. Tako smo nekaj dni skupaj dobesedno preležali v enem izmed portoroških lokalov. Več, kot očitno je bilo videti, kdaj nekdo pride na izlet na morje. Oba sta namreč vidno uživala v soncu. Te uživancije sem se kasneje še sam nalezel.

Udeležil sem se tudi nekaj prireditev. Najprej je bilo na vrsti kolesarjenje v spomin Juretu Robiču in odkritje spominske ploščice na divji obali. Tam je sedaj urejena sprehajalna pot. Toplo priporočam. Velikokrat se tam usedem za trenutek ali dva in pustim mislim, da švigajo sem ter tja.

Nekega dne se spomnim, da sem bil v nakupih. In ravno, ko sem pospravljal zadnje pakete testenin, sem nekje v ozadju zaslišal 3 besede: Portorož, Bijelo dugme. Sledil je pospešen utrip srca in kronometer vožnja do doma. Še prej sem seveda povprašal prodajalko, če kaj ve o tem. Na poti sem razmišljal, da so se verjetno zmotili, ker koncert te skupine je bil že junija. Katerega se zaradi dirk nisem mogel udeležiti. Pa vseeno povprašam strička googla, če kaj več ve o tem. Pa res! V sklopu volitev je eden izmed županskih kandidatov organiziral ta koncert. In to brezplačno, največje veselje za študentski žep. Kljub temu, da sem razbobnal novico po študentskem domu ni bilo videti nikogar. Kakorkoli, bilo je zakon! Ker ni bilo pretirane gneče sem imel občutek, kot da se je skupina vrnila samo zame. Haha, kakšno trapasto mišljenje. Zamudil sem jih 3x. V Celju, Portorožu in nevem v kateri Slivnici že. Res veselje. Tako, da sedaj bolj ali manj poslušam samo še komade od Bijelo Dugme.

Žal slikano z GSM
KLIK

Drugi koncert je bil v sklopu študentskega žura Čista desetka, kjer je bil zvezda večera Vlado Kreslin. In spet prireditev št. 2 katere mi je žal za vsak koncert, ki je bil organiziran in sem ga spregledal, če je bil kje v moji bližini. Ne najdem besed s katerimi bi opisal vzdušje. Moram priznati, da je bilo veliko veliko boljše, kot na koncertu Bijelo Dugme. Kreslin je za moje pojme merilo za za ti. kvaliteto, ki se mi zdi, da na slovenskem zelo peša. Iz te noči mi je v spominu ostal "pohod" v mesečini, na relaciji Izola- Portorož. Seveda nisem bil sam. Saj sem rekel, da poletje prihaja k meni malo kasneje. :) En dobro namerni nasvet tistim, ki igrate na karto sončnih zahodov. Pogled ponoči na morje, ki je obsijano s svetlobo lune je fenomenalen. Sončni zahodi se lahko skrijejo. A žal kaže vse na to, da ti. romantika/slinavost izgublja svojo vlogo. Škoda, ker zna biti izredno lepo.

KLIK

Vse te lepe dogodke in doživljaje je prepletalo spoznanje posebne osebe, ki mi je totalno zatresla tla pod nogami. Ko misliš, da si postal kamen in si nedostopen pride nekdo, ki ti dokaže nasprotno in se potem oddalji. Ne to ni oseba, ki sem jo spoznal v Izoli. Ni potrebe po strahu, spet sva jaz in kolo najlepši par.

No to pa je filozofiranje :)

2010-10-17T08:11:00.000-07:00

Težko se je lotiti pisanja, ko ni nobene dirke. Prav nevem kaj bi lahko delil z vami, pa vseeno bom napisal par vrstic. Če ne druga, že zaradi vremena, ki je tako "škifasto". Obala se je začela kazati v svoji prvotni obliki, torej brez raznih fraz: ja ja aba naturlich, come stai, kako je pa tu fletno full mega špon. In predvsem brez gneče in vonja po kremah za sončenje. Skratka sedaj se res splača malo sprehodit po obali, ki jo praktično imam samo zase, če odštejem zvoke galebov. Odkar so uredili sprehajalno pot po divji obali, bom verjetno velikokrat se odpravil na sprehod. Vse do posebne klopi, ki je označena s spominskim obeležjem na Jureta Robiča. In kot piše na njej se bom ozrl v daljavo. Še vedno nekje v " globinah" živi v meni dvom o tem neprijetnem dogodku, ki je pretresel predvsem kolesarski "del Slovenje". Kaj hočemo tako pač je, žal.
Veter, ki vije oz. piha po belokriškem oddajniku, me znova in znova opozarja in spominja, da se bo zdaj zdaj spet začelo. Spet se bo začelo vsakodnevno vrtenje pedal. Števce nastavit na 0, bidone oprati, malo pregledat kolo ipd. Na zadnje se je specialka ( cestno kolo) še kolikor toliko dobro izkazala. V kolikor ne bo prišlo do kakšnih zamenjav v voznem parku upam, da bo zdržala še naslednjo sezono. Nikakršnih posebnih priprav ne bo, kot ste mogoče dobili občutek. Enostavno bom sedel na kolo in se odpeljal, ter to ponavljal iz dneva v dan, dokler bo pač zdržal "motor in pleh".
Na poti do diplome ni nekih bistvenih spremeb oz. omembe vrednih uspehov. Uspelo mi je prilesti v 4.letnik. Torej me uradno do konca šolanja čakata še dve leti. torej 4. letnik in absolventski staž. Res hecen občutek, kot da bi se pred letom ali dvema komaj vpisal. Po eni strani nekako ponosen nase, po drugi strani pa bi se najraje nekam, da ne rečem pogreznil. Dosti krat se znajdem v situaciji, ko teče pogovor o ti. trenutnem stanju. Moji vrstniki tako na veliko delajo tudi po 2 službi hkrati, služijo denar na tak ali drugačen način. Nekateri se že lahko pohvalijo z naraščajem. V takih momentih sem samo tiho in skušam biti čim manj opazen. In ravno po" predstavitvi" njihovega življenja sledi vprašanje:" Blaž kaj pa ti, kaj počneš? Še kar voziš kolo?". V takih momentih bi opustil vse, vse v kar sem vlagal svoj čas in šel do prve službe in bi postal še en povprečnež več. Samo, da bi se znebil oznak: kao študent, gost mama hotela.
Saj, če seštejem 1 in 1 mi postane kristalno jasno, da v MTB ni prihodnosti in zakaj nas je čedalje manj na štartni liniji. Mene še nažalost/nasrečo drži v tem športu še samo magnetizem zmagovalnih stopničk, naivnost in moji "prekleti" principi oz. vrednote. Da se ne bom preveč zadrževal na spolzkih tleh. Hotel sem nekako prikazat, da imam trenutno ekstremna nihanja med recimo temu neko odraslostjo in "noče odrasti" študentom. Oziroma še boljše povedano; sam nevem, kaj bi rad.
Najbolje dvigniti roke in se prepustiti toku življenja. Niso samo grenkobe, so tudi razni cukrčki katere še toliko bolj ceniš. In prav zaradi tega pozabiš na vse in greš naprej v upanju, da se bo ta cukr dalj časa topil, kot prejšnji.
Dovolj "nabijanja" bi marsikdo rekel. Naslednja objava bo imela več "kolesarskih not" in manj pretirano osebnih.

lep pozdrav do takrat,. ;)

Takle mamo v 2010

2010-10-04T07:57:00.000-07:00

Kaj pa sedaj? Zajtrk,kosilo, večerja v McDonaldu. Ne, zagotovo ne. Poznam dosti boljše rešitve za okusno hrano, katero si bom sedaj res brez slabe vesti privoščil. Predvidevam, da je tako v kolesarski navadi. Da se prvi teden po zadnji dirki v sezoni privošči stvari v polni meri, katere smo med sezono potiskali nazaj. Eni bolj, drugi manj uspešno.
Jaz sem si "privoščil" en konkreten prehlad, ki me je položil v posteljo za dober teden in pol. Sedaj že mineva drugi teden, če ne še več, odkar sem neaktiven. Tako naprej več ne gre. Sem oseba, ki je odvisna od gibanja. Pa naj bom še tako len, ko se bom spravil po svojo "dozo". Vendar mi vreme tega trenutno ne dopušča najbolj.
Konec sezone....ja... . Bi moral kakšne podrobne raziskave delat? Hehe, mislim, da ni potrebe. Če na hitro preletim dirke nazaj, se mi v mislih nariše nekaj momentov iz dirke v Alpagu. Mislim, da je to moja prva C1 dirka, ki sem jo odvozil brez kroga zaostanka. Najbolj se spomnim štartnega kroga in predzadnjega kroga. Takrat sem si želel, da bi imel škrge. Nos in usta so dovajala premalo kisika. Zvoki, ki sem jih spuščal so bili podobni astmatičnem napadu. Trenutno se temu smejim, takrat sem bljuval iskre. Naslednji obrisi v mislih me spominjajo na dirko v Kranjski Gori. Prva dirka po seriji tehničnih in osebnih težav.
Da ne bom izpadel oh in sploh dober. Najbolj "grozen" izsek iz pretekle sezone pri katerem sem dobesedno otrpnil, je zagotovo pogled na mastno, gladko, spolzko kamenje in skale v Nallsu. Plus težave z želodcem, kar je verjetno šlo pripisati živcem zaradi izpitov. Prav gotovo se bom z grenkim priokusom spominjal treninga na dolski rundi. Skupino 70 kolesarjev je ustavila policija in vse skupaj je zgledalo, kot snemanje filma. Veliko motorjev, avtomobilov, lovljenje ubežnih kolesarjev in za grande finale še prihod marice. Manjkal je še helikopter in nekaj nemških ovčarjev, da bi lažje krotili može v kratkih pajkicah. No, da ni šlo za snemanje filma sem spoznal, ko sem dobil lep roza papir s kvadratki torej položnico. Ne bom se preveč zadrževal pri tem dogodku.
Sledila je zmaga na Roglo. Lahko rečem, da še sedaj lahko podoživljam občutke zadnjih metrov pred ciljem. Kot zanimivost lahko navedem, da sem 14dni po vzponu tuhtal za kaj se moji pedali ne vrtijo, kot je treba. Ko sem zadevo razstavil, se je dobesedno usul prah iz ležajev. Še en dokaz "važna je mašina ne pleh".
Potem je še tukaj državno prvenstvo v maratonu na katerem sem zasedel 2.mesto. Mislim, da me bo ta dirka spremljala celo življenje in vlivala motivacije. Ker sem si dokazal, da se vztrajnost poplača....enkrat.
Sicer naslednje nima nobene veze z mojim dirkanjem. Si pa štejem v čast, da sem z NJIM na "firungi" odvozil nekaj dolskih rund. Zagotovo se bo vsakemu kolesarju ob omembi imena JURE ali še bolje poznan, kot ROBIČ povesil pogled.
To so bili nekako svetli in malo manj svetli trenutki v tekmovalni sezoni 2010. Zaenkrat še vse kaže na to, da bom vztrajal tudi v sezoni 2011. Cilji, plani,... mogoče o tem kdaj drugič. V preostalem času, bom poskušal bom uživati lepo jesen koliko je še bo. V največji meri se bom prepustil toku dogodkov.

lep pozdrav vsem

2010-09-29T07:15:00.000-07:00

Počivaj v miru Jure.

Sanje postajajo resničnost.

2010-09-19T01:29:00.000-07:00

Po 7 letih treniranja in dirkanja je prišel tudi moj dan, ko lahko rečem, da se je vse poklopilo. Tokrat se je poklopilo na deževen hladen dan. Ravno take razmere v katerih sem dostikrat treniral in se s tem osmešil. Sedaj se res smejim, ko mi na polici na posebnem mestu visi srebrna medalja. Ta srebrna medalja je praktično prva medalja. Kljub temu, da imam na policah kar nekaj "plehovja" predvsem oz. 97% od raznih vzponov, je to moja prva "ta prava" medalja.

Dosegel sem jo na pravi dirki, ki zahteva od kolesarja sposobnost tako vožnje na klanec, kot spust po različnih podlagah.
Preden začnem na dolgo in na široko opisovati moja občutja in pripetljaje, ker drugega v tem vremenu itak ni početi. Razpeljem se pa lahko na trenažerju popoldan. Hm, do tja je še dolga pot :) .

Torej, to srebro ni prišlo samo od sebe. Zato ima v prvi vrsti največje zasluge Primož Štrancar. Ker sem v preteklosti in tudi sedaj prebiral dosti člankov, teorij o treniranju (razni forumi niso bili v večini literature) in tudi izmenjal kakšno besedo z drugimi tekmovalci na to tematiko, mi je bila teorija treniranja malo poznana. Zato priznam, sem velikokrat podvomil v njegov plan treninga oz. se spraševal, če je to smiselno ampak sem se ga vseeno držal. Ampak, kot si ne upam z njim stavit, ker bom vedno izgubil stavo. Tako tudi nima smisla, da bi nasprotoval njegovim planom, ki se čudežno realizirajo tako, kot si zamisli. Torej se opravičujem zaradi moje nepotrpežljivosti po napredku, ki včasih izzove kakšno zelo neprimerno repliko z moje strani. Čeprav se najine poti včasih sekajo mislim, da imava skupen cilj. Potem je tukaj celotna ekipa MBK ORBEA v kateri se res odlično počutim. Posebna zahvala gre tudi predsedniku kluba g. Jože Kenk. In seveda vsem znancem in prijateljem za kakršno koli pomoč v obliki vzpodbudnih besed, prevozov, prenočevanj,... .

Kot ponavadi sem zopet, za moje pojme, zamujal na prizorišče. Čeprav 1.5h pred štartom nobenega kolesarja od nikoder. Seveda mi ni bilo nič jasno. Če česar nimam rad je to, da morem hitet pri pripravah. Preobleči se, zmasirat noge, sestavit trenažer, kolo nastavit (zadnje detajle) in potem vso zadevo pospravit. V takšni naglici zmeraj pozabim najbolj nujne stvari. Včeraj sem pozabil vzeti bombice za polnjenje gum v primeru predrtja. Na srečo ni bilo potrebe. Počas pa zihr, kar se tiče priprav :). Za zanimivost, samega ogrevanja je bilo samo za slabih 30min. Osebno se raje postopoma ogrevam, kot pa da iz ničle poženem kri po žilah v "iber turah" in sem že zakisan, ko "kisla murka".
Vožnja po rovih pod Peco (če se ne motim) je bilo izredno zanimivo doživetje. Evo, da sem lahko v rov zapeljal sem potreboval lučko, ki je namreč nisem imel. Saj sem verjel bla, bla,bla - govoricam, da bo poskrbljeno za vsakega tekmovalca s strani organizatorja. In kdo me reši? Ja, Primož. Mislim, da se bom moral res enkrat oglasiti nazaj v "hotel Orbea" in skuhat par kav.
Na začetku me je celo grabila panika. Ker rov je bil namreč poplavljen in teren je visel v smeri vožnje. Občutek sem imel, da sem že na samem začetku zgrešil rov, ker voda je bila čedalje bolj globoka. Kasneje se je izkazalo za globoko lužo. Ne bi rad bil v koži klubskega kolega, ki mu je sredi rova ugasnila luč. Bilo je temno, kot v rogu in prostora je bilo samo za enega kolesarja.
Kot je v navadi, sem tudi letos nekaj krat zašel. Ampak ne za veliko, ker me je šola prejšnjih let naučila, da je potrebno na maratonih sploh slovenskih biti zelo pozoren na oznake, ki so včasih tudi dvomljivo narisane. Tudi brez tehničnih težav ni šlo. Veriga se mi je namreč zapletla nevem, kako je bilo izvedljivo v sprednji menjalnik. Na srečo sem imel po priporočilu Robija s sabo olje za verigo. Tako, da se to kasneje ni več dogajalo. Pri teh težavah me je ujel Nejc Černilogar s katerim sem večino maratona prevozil. Ni mi bilo dolgčas, kljub strminam bi se še tip pogovarjal...mhm.... bolj težka bo. Spusti so bili naravnost božanski, če odštejem prvi res kamnit, razsut spust. Sam sebi nisem verjel, da vozim čez prlepetene mokre splozke korenine brez problemov in to brez predhodnega ogleda. Na žalost ali na srečo, je bila podlaga v večini makadamska spust,kot vzpon. Ampak vseeno je bilo super se po ca. 10 min spuščat čez tiste ovinke, ko je res letelo.
Veliko je še za povedat ampak mogoče kdaj kje na kakšni kavi. Za konec naj samo povem, da pri prečkanju ciljne črte nisem vedel, kaj je Jerneju in Primožu, da skačeta v zrak. "Aja, drugi sem?"

vir: www.mtb.si

33min

2010-09-16T11:18:00.000-07:00

33min je potrebno, da si lahko spremeniš razpoloženje. V 33min lahko spoznaš, da si imel misli nekje v oblakih. V 33 min sem prilezel na cilj tokratnega državnega prvenstva v vzponu, ki je bil v Begunjah na Gorenjskem. Kot sem omenil, sem se pred dirko zelo dobro počutil. Povsem neobremenjeno in sproščeno. Tudi trema nekako ni bila prisotna, razen nekaj trenutkov pred samim štartom. Začetek je bil takšen, kot sem si ga zamislil. Takoj sem se prebil v ospredje in tam tudi ostal. Željo sem imel, da bi z dokaj visokim tempom vztrajal večino vzpona, ker mi s tem ne bi bilo potrebno se ukvarjati s tekmovalci pred in za mano.
V vožnji na klanec me boste redko kdaj videli, sploh pri res nizkih hitrostih, da bi bil komu "prilepljen" na zadnje kolo. Ali grem svoj tempo dalje ali pa prehitim. Tokrat me je dobrega rezultata stala tipična juniorska napaka. Prehitro sem začel. Oziroma šel sem čist malo "črez" svoje sposobnosti ampak bilo je dovolj. Enostavno imel sem preveliko željo po zmagovalnih stopničkah. Precenil sem svoje sposobnosti in podcenil strmino klanca, rezultat je več, kot lahko predvidljiv. Na koncu sem končal, kot sedmi oz. kot četrti v kategoriji Elite.
Po tihem sem res pričakoval, da bo to vrhunec drugega dela sezone. Zavedam se, da sem lahko konkurenčen pri vožnji v klanec (disciplina, ki si jo lahko izmislijo samo....) nažalost/nasrečo.
Plan je bil sestavljen oz. nekako naravnan na sobotni preizkus, ki nas čaka. Državno prvenstvo v maratonu na Koroškem. Obeta se nam pravi maraton po dolžini in tudi verjetno zahtevnosti, da pa komu ne bi bilo slučajno prelahko se nam obetajo izdatne padavine. Na žalost pa tukaj na pravi dirki, nisem konkurenčen v sami špici. Mogoče pa celo nasprotno, vendar se tega ne zavedam. Kot velikokrat rad rečem: " Dokler na probaš, neveš."

Instant objava

2010-09-01T23:20:00.000-07:00

Ekola, teh nekaj minut pred treningom bom izkoristil, da spet napišem kakšno "bistro umno" v moj blog.
Temperature so neverjetno padle, zaradi česar se sploh ne pritožujem. Edino zjutraj preden grem na delo, tuhtam kako se obleči za trening. Par dni nazaj se je zgodilo, da so mi prsti na desni roki otrpnili zaradi jutranjega hladu. Že tako ali tako imam probleme, da mi na specialki (cestnem kolesu) desna dlan kaj hitro začne mrtveti. Vzroka temu še nisem našel. No tokrat je še na pomoč priskočil jutranji hlad, če ne mraz. Na vožnji iz Ljubljane proti Kamniku, me je celo pot spremljala nizka oblačnost. To je še seveda povečalo občutek hladu. Tako nazaj grede proti Ljubljani sploh nisem imel več občutka za menjavanje prenosov oz. zaviranje. Sicer to ni tako velik problem. Večje težave nastanejo, ko je potrebno odpreti kakšno zadrgo ali še bolj pomembno embalažo od Frutabele. Lačni pa ja ne bomo. Dobro, da imam zobe kolikor toliko vredu, zaenkrat. Ravno, ko sem zaključeval svoj trening je sonce noro dvignilo "termostat". Kot bi rekel znani velenjski igralec: "Sem zašvical fouul!" Tako, da v tem trenutku prav razmišljam, kako se obleči za današnji podvig na Krvavec, mogoče celo podviga. Prav tako sem v dvomih glede treninga med vikendom, ko imam namen odkolesarit domov proti rodni Štajerski. Poleg nizkih temperatur se še obetajo padavine.
Prejšnjo nedeljo smo se z okrnjeno ekipo MBK Orbea udeležili dirke v Karlovacu. Če postanem malo črnogled ali vraževeren lahko rečem, da na tej progi nimam sreče kljub solidni pripravljenosti. Ja zelo zoprn občutek je, ko veš, da si odlično pripravljen pa te neumnosti vržejo iz igre. Lansko leto je odstopu botrovala strgana pletenica (zajla). Letos padec oz. polet čez krmilo v ograjo. Na srečo je z mojim vratom vse OK. No pa saj padec sam po sebi ni nič hudega, pobereš se in greš naprej. Ne!! Blažu je potrebno onemogočit nadaljnjo dirkanje. Naj se mu krmilo zavrti tako, da bo ob udarcu z zgornjo cevjo se ljubi XTR iztaknil iz vodila. No še danes mi ni vseeno. Sicer imam še en "popravni izpit" to je državno prvenstvo v maratonu na Koroškem. Ampak vseeno to ni kros, kjer bi rad še zadnjič v tej sezoni okusil malo pravega dirkanja in ne "svaljkanja", kot nekje v prvi polovici sezone. Pač tako je. Prej se bom sprijaznil bolje bo.
Malo še počakam, da se še otopli, da ne bom preveč oz. odvečnih oblačil imel na sebi. Potem pa hop proti Krvavcu.

lep pozdrav

"Živi in pusti živeti"

2010-08-24T22:33:00.001-07:00

Lepo pozdravljeni!

Vidim, da je že kar nekaj časa minilo od moje zadnje objave. Ampak resnično, čas neumorno beži. Nekaj dni še in začele se bodo šolske obveznosti. Kar je enim bolj, drugim manj po godu. Osebno sem okusil obe strani, tega čakanja na prvi šolski dan. No s septembrom se tudi moje bivanje v Ljubljani, prav tako počasi zaključuje.
Lep čas že nisem imel kakšne dirke. Kar mi po eni strani ugaja, da malo spočijem od dirk, ki so si sledile vikend za vikendom. Plus dodatne obveznosti, ki vedno pridejo ob nepotrebnem času. Saj poznate rek:"Hudič ima mlade."
V tem času sem poleg dela v servisu tudi redno kolesaril. Po eni strani lahko rečem, da sem imel en velik dopust. Med vikendi sem vedno imel bolj ali manj planirano distanco. To sem izkoristil tako, da sem se dobesedno nekam odpeljal. Nisem samo kolesaril sem in tja, ter gledal uro kdaj bo minil tisti čas. Spomnim se, na dan pred treningom sem si ogledoval zemljevid Slovenije in po internetu brskal za kakšni naravnimi lepotami Slovenije. Nevem kako, ampak po nekakšnem naključju sem prišel do uradne strani maratona Alpe. V tistem momentu mi je, kar naenkrat postal izziv. Malo sem dvomil vase. Zadeva ni tako kratka in nevem, če bom zvozil to v okviru 5 ur. Tako naslednji dan, nisem odvozil trase maratona Alpe. Ampak ironija dne je bila takšna, da bi glede na prevoženo razdaljo in čas tistega dne, lahko prevozil maraton brez problema. Ampak strah je gospod, sploh če si malo v časovni stiski. Takšen, dan se mi je potem nemalokrat ponovil preden sem dejansko odvozil traso.

Zanimivo, kam vse se da priti s kolesom. Če si pa v središču Slovenije, imaš praktično skoraj vse na dosegu. Ostale so mi še samo dve smeri, proti dolenjski in proti krasu. Najprej sem se pa odločil za gorenjsko. Nevem enostavno mi je všeč voziti se skoraj, da Bogu za leđima sploh v objemu gora in v gorskem zraku.

Jezersko. Spomin na moje prvo DP v krosu, če se ne motim leta 2003.

Gorski prelazi, najlepša stvar za gor in dol. Sploh, če je tempo zastavljen, kot se reče. :)
Logarska dolina v rahlem dežju in hladu. Drugi neuspeli poskus prevoziti traso Alpe maratona tokrat v obratni smeri. No če sem pribodel do sem, grem si pa ogledat dolino. Nekaj pa hočem imeti od te vožnje.

In končno. Dan, ko sem prevozil maraton Alpe, ne glede na spočitost.

Kaj kmalu mi je nekaj manjkalo. Nekaj, kar ne znam opisat. Nekaj, kar čutiš ob čakanju na znak, da se lahko izstreliš. Enkrat tekmovalec vedno tekmovalec. Udeležil sem se dveh vzponov. Vzpon na Strnadov travnik organiziran v spomin Blažu Beškovniku, ki ga je na žalost plaz snegu zasul na Raduhi. Počivaj v miru Blaž. Sem pa počaščen, da sem, kot njegov soimenjak prikolesaril na vrh, kot prvi. Člani ŠD Socka iskrene čestitke, za dobro organizacijo, saj ste poskrbeli za vse. Za hitre in tiste, ki si vzamejo malo časa in pogledajo na okoli lepo naravo.
Drugi vzpon pa velja za enega bolj obiskanih v Sloveniji, to je vzpon na Roglo. Sedaj približno vem, kako se počutijo zmagovalci. Res neopisljivo, ko se zaveš, da si se enostavno odpeljal, da lahko tudi jaz posežem po najvišjem mestu. Vse to me je navdajalo z dodatno energijo, da sem poskušal in vozil še v hitrejšem tempu proti vrhu. Navijači s katerimi izmenjam, kolikor pač sem zmožen, besedo ali dve pripomorejo, da enostavno pozabim na neke vrsto bolečino. Samota je največji nasprotnik, ker kaj hitro prikliče v glavo negativne v misli. V tem trenutku moraš samo pospešiti in si predstavljati navidezni cilj pred sabo.

Po nekaj letih dirkanja, sem si privoščil svojih 20 sekund slave na skoraj domačem hribu. Tudi Orbea si zasluži, da je enkrat za spremembo nad mano.

Dopust

2010-08-06T04:47:00.000-07:00

V časovnem obdobju dirke v Kranjski Gori je bilo velikokrat slišati besedo ali besedi: morje in žur. Veliko tekmovalcev že ima malo ampak čisto malo, polno dozo vsakodnevnih treningov. Tako komaj čakajo na zaslužen oddih na morju ali kjerkoli že. Ne glede na rezultate, ki jih doseže posameznik se je veliko govorilo o "the" PAUZI. Saj veste okrevanje organizma, katabolizem, regeneracija, novi cilji in novi zagoni. Izgovorov koliko hočeš za morje :). Sam ne dam nevem kako veliko na ta odmoru. Zakaj? Nevem :) Mogoče zato, ker nisem nasičen kolesa oz. sem mišljenja, da si mogoče nisem zaslužil. Kaj pa vem. Čisto nasprotje sta naši punci Tanja in Nina. Punci vse čestitke. Vsak vikend na drugem kraju, vsak vikend dirka pa nikoli nisem slišal besedi morje žur iz vajinih ust. Res, kapo dol. In potem bi jaz nujno rabil morje? :) Moram pa priznati, da pa že res malo pogledujem po mesecu oktobru. Ta pavza med eno in drugo sezono pa mislim, da res mora biti oz. je nujna pri vsakem malo bolj zagrizenem športniku.
Torej moj "mini" dopust je potekal v hotelskih prostorih na Linhartovi 42 v Ljubljani. V tem hotelu me zmeraj pričakata na vhodu dva prijazna obraza, ki mi z nasmehom na obrazu kažeta pot do moje sobe oz. apartmaja. Dobra lastnost te sobe je, da je izredno multifunkcionalna saj se ob malo toplejših dnevih hitro spremeni v savno. Apartma je opremljen z garnituro poznane in kvalitetne znamke UNIOR. Zadeve res dobro sedejo v roko in robovi se ne okrušijo kar tako hitro.

Res sem vesel, da sem ravno v teh dneh se odločil dopustovati v hotelu kolesarski center in servis Orbea, ker ravno v tem času nudijo vsem obiskovalcem 20% popust na znamko Orbea in Orca.

Prijazno osebje na "recepciji"

"Bivalni prostor" z redkimi obiskovalci.

Zelo pogosti obiskovalci, ki jih "zelo rad" vidim.

Nekje globoko v mislih: " Ti boš mene?! Pro... sunac, da ti... . "#$~!!!?? Boš šla dol al ne!! " in ne tako globoko v ozadju glas prijaznega osebja: " Blaaaž kufee. A še kr šraufaš tisto feltno?"

Ne glede na slikovni material vam zagotavljam kvalitetno storitev. Nobena slučajna napaka ne uide budnemu in kritičnem očesu osebja na "recepciji". Še enkrat lepo vabljeni v kolesarski center in servis Orbea.

lp

Gud vabrejšn (good vabration)

2010-07-21T22:11:00.000-07:00

Ja, nekaj je čutiti pozitivnega v "nogah". Trener in njegov zvesti "oporoda" bi rekla:" Vidiš, 14 dni že delaš tukaj in se že pozna." Hm potem takem si lahko obetam ob koncu poletja vrhunsko formo. Super, ravno prav pred državnim prvenstvom v maratonu. Bom raje na trdih tleh, da ne bo potem padec iz visokih oblakov toliko bolj bolel.
Res je, preteklo nedeljo sem dirkal na zadnji dirki slovenskega pokala v krosu. Na žalost se stanje z zadnjo dirko ni nič kaj spremenilo. Skupno sem zasedel 6.mesto v kategoriji ELITE. Sam bi rekel srednja žalost, "pozitiv vabrejšn pipil" pa, da je to odlično 6. v Sloveniji. Vse ima svoje prednosti kakor pomanjkljivosti.
Proga v Kranjski Gori, hm nevem kaj naj rečem. S prva mi res ni bila všeč. Spusti takšni, da dokler nisi imel naštudiranih tistih globeli te je samo premetavalo sem in tja. Upal si le lahko, da bo okvir ostal cel seveda brez superman - ovega poleta čez krmilo. Težko je reči progi na kateri sem dobro nastopil, da ti mi ni všeč. Sicer pa za vse je bilo enako, če pogledam iz drugega zornega kota. Oprema je čudežno delovala. Seveda sem imel prejšnji dan probleme z njo. Delček traku, ki označuje potek proge se mi je stopil na rotorju ("disku") posledica: brez zadnje zavore. Vdano v usodo sem si rekel: " Pač nimam sreče, bmk." Nekako mi ga je uspelo očistit kakor tudi zavorne ploščice. Na dan dirke je delovalo, kot je treba. Sam pa sem se izogibal traku kolikor se je dalo.

Res je užitek dirkat, ko se vse poklopi. Kljub pekočim nogam na klanec občutiš hitrost, kar ti takoj preusmeri misli stran od razbolelih nog. Mučno je, ko vsak delček energije vložiš v to, da bi malo hitreje se peljal a premikaš se, kot polž. Po drugi strani, ko se spustiš pa kljub visokim pulzom se navzdol pelješ s koncentrirano a vseeno sproščeno. Ne pa, da si ves zakrčen in z meglo pred očmi od zakisanosti. Težko je opisati ne trenutke a ti velik del vloženega časa v trening se povrne.

foto: Tina Perše

Z glavo prebijati zid? ne da se mi več, kot nekoč.

2010-07-09T21:58:00.000-07:00

Pozdravljeni. Minilo je že nekaj časa od moje zadnje objave, kar sem opazil tudi na analitičnem orodju, ki beleži statistiko obiskovalcev. Od 2. julija je praktično 0 obiskovalcev. Nevem ali gre to pripisati kakšni tehnični okvari, času dopustov ali razočaranju na državnem prvenstvu v krosu. No, da smo si takoj na jasnem. Če sem koga razočaral sem sebe in vso ekipo MBK ORBEA. Bom, kar na začetku malo opisal to DP v Kamniku. Počutje pred samo dirko je bilo enako, kot na tistih dirkah na katerih sem bil zadovoljen s prikazanim. Dirka v Kamniku je bila moja "krstna" prva dirka, ko sem se odločil podati v tekmovalne vode v XC. Po prevzetju štartne številke 6 in ogrevanju sem imel dober občutek glede vsega. Noge so spočite, pozitiva, kolo dela ni razlogov za skrbi. S tem ne mislim na prva 3. mesta generalno. Mogoče se marsikomu zdi čudno, ko slišijo, da je nekdo zelo zadovoljen z dirko katero je končal na 40.mestu ali prvem. Pa tudi, če bi rekel, da je zadovoljen kljub temu, da je zasedel zadnje mesto na OI ali SP. V zadnjem primeru sem mogoče malo pretiraval ampak vseeno. Če veš, da si dirkal optimalno, v visokem tempu, brez večjih napak ali napak po neumnem in tako rekoč dal od sebe res 100% potem si vsekakor lahko opravičeno zadovoljen s prikazanim, ne glede na mesto. Ampak na žalost (največji del mojo žalost) narod, mediji želijo in slavijo zmagovalce. Ne drugo uvrščene ampak zmagovalce.
Razlog mojega odstopa je bil tehnične narave. Oprema je že v drugem krogu popustila (zavore), kar seveda ni logično. Kljub temu sem še vztrajal nekaj krogov v upanju, da bom nadoknadil izgubljen čas na spustih in pred ovinki z vožnjo v klanec. Prisotnost vročine, otopele noge oz.občutek "lesenih nog", pomanjkanje občutka/koncentracije, jeza v meni vse to se je povečevalo in kopičilo iz kroga v krog. Tako sem odstopil. Danes je ravno en teden od tega. Zadevo sem 7krat prespal in če pogledam z ohlajeno glavo na to. Nisem nobenega razočaral. Naredil sem, kar je bilo v moji moči tisti dan.
Zakaj pišem tako pozno? Tisti, ki me malo bolje poznate verjetno veste, da bom to poletje pomagal v kolesarskem centru Orbea v servisu. Tako, da tisti del časa, ki ga imam med treningom in delom namenim sebi. Ko pridem domov pa enostavno še samo padem v posteljo, kljub temu, da sem imel plan malo pohajat po Ljubljani, ker stanujem v centru mesta. Ampak se mi še tega ne da.
Tako, sedaj pa še malo "posurfam" na NETu potem se pa počasi odpravim na Golovec "obirat" zvožene, čiste, utrjene "single" oz. pešpoti.

lp

XC Ravne na Koroškem, E2

2010-06-29T08:54:00.000-07:00

Tako, zadnja dirka pred državnim prvenstvom v Kamniku je za mano. Zadnja možnost za testiranje forme. Zame pač še ena izmed dirk, kar ne pomeni, da nisem dal 100% od sebe.
Proga v Ravnah na Koroškem mi je bila zmeraj všeč. Ne zaradi klancev, ki jih je zame skoraj, da malenkost preveč ampak zaradi gozdne podlage, ki nudi zelo dober oprijem. Proga je izredno zahtevna česar na prvi pogled ni videti. Ampak se kaže iz kroga v krog v vsej svoji lepi luči. Vedno se opečem ravno pri tem, ko se ravno dovolj precenim, da potem odplačujem "dolgove". Kot sem že omenil se na ravenski progi zmeraj dobro počutim. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Sproščeno vzdušje pod klubskim šotorom. Vse lepo umirjeno. Ko bi tudi začetki sezon, bili tako "langzan".
Na ogrevanju se nekako nisem počutil "pravega". Iz tistih nekaj šprintov, ki jih naredim tik pred štartom nekako nisem mogel iztisnit tistega, kot ponavadi. Ampak se nisem nič kaj obremenjeval. Spočit sem bil, tudi mišice na nogah so bile solidno "nastavljene", kar je skoraj, da najbolj važno. Po resnici povedano sem se štarta malo bal, po drugi strani mi je pa bilo vseeno. Takoj po štartu se proga "postavi" po konci in bolj ali manj tako vztraja do najvišje točke, katera ni tako blizu. Občutek na klancu v nogah je bil fenomenalen. Normalno, da je peklo ampak tokrat je "peklo" drugače. Imel sem nek "energijski" manevrski prostor. Tako sem v prvem krogu vozil nekaj metrov za vodilnimi v slovenskem pokalu, kar je bil res dober občutek. V tretjem krogu sem pa "padel v stanje", ki mi je zelo domače. Počasno boleče cincanje na vrh klanca. Vsako pospeševanje se zaključi z meglo pred očmi in pekočimi mišicami, ki te ne ubogajo več. Vsaka noga hoče iti v svojo smer. Skratka tekma samim sabo. Na zunaj zgleda, kot cincanje. Težko je komu to razložit. Ampak vseeno sem nekako prišel k sebi in zopet poskusil pridobiti nekaj časa. Koliko časa sem pridobil na vzponih, sem izgubil na spustih. Problem ni bil toliko v tem, da nisem ravno "Steve Peat" ampak, da je na sredi dirke odpovedala sprednja zavora. Tako sem moral praktično cel spust postopoma zmanjševati hitrost, da sem ovinek pred sabo zvozil. Največji problem so mi predstavljali strmi odseki z ostrimi zavoji.
Nevem kaj me je gnalo naprej ampak vseeno sem tvegal oz. se "jajcal" po spustih in na koncu prevozil ciljno črto s prevoženimi 8 krogi.
Upam na podobno počutje v Kamniku, kamor ste lepo vabljeni navijati. Proga v Kamniku velja za klasiko med progami v slovenskem prostoru. Držim pesti za suho vreme. :)

lep pozdrav

365/7/24

2010-06-25T01:07:00.000-07:00

Živim za 365 dni v letu, 7 dni v tednu že 24 let. Včeraj sem ga obrnil, 24. "list". Načeloma mi sode številke niso kaj všeč. Večinoma slabih dirk sem odvozil slabo ravno pod sodo štartno številko. Tako, da sploh nevem kaj je pri tej 24-ici, da ji namenjam te vrstice.
Zaželjeno je bilo veliko lepega, predvsem preko "hudičevega medija" današnjega časa imenovan facebook. No ja, res da je zastonj. Pa še spomni te, kdaj ima kdo roj. dan. To je uporabno. Pred vsem zame in verjetno, kar lep del moške populacije, ki nam takšne in drugačne obletnice ne gredo ravno v glavo. Zato prosim ne bodite jezni name, če vam ne bom želel vsega najlepšega ob roj. dnevu, ker ni to namerno. Je le posledica majhnega pomnilnika, ki se že recimo ca 17 let polni z nepotrebnim balastom ( sv.vojne, Soči, taka in ovaka funkcija, pa desni in levi prislov ipd.). Tako, da za pomembne stvari res ni prostora.
Slabo četrtino stoletja sem na tem svetu. Kaj sem doživel in predvsem kaj imam pokazati? Doživel sem veliko lepih predvsem svobodnih trenutkov. Dokler nisem dopolnil 7 let, ko je bilo potrebno prestopiti prag OŠ Frankolovo in si priznati, da je svet malo večji kot peskovnik in domače dvorišče. V tem obdobju je začelo kaliti seme o nepravičnosti tega sveta. No tako sem nekako do konca srednje šole, po domače povedano, scal proti vetru. Dokler nisem srečal in srečeval naslednja 3 leta gospoda Bojana Šusterja (razrednik). Če sem se kaj naučil uporabnega za življenje in pogled na življenje, sem se od tega carja (dobesedno). Tako sem se vdano v usodo in s sklonjeno glavo, kakor sem bil naučen in treniran na Šolskem centru Celje, podal na pot proti Portorožu. Kjer študiram na lepše čase, kot vsak študent (oz. večina, da ne bo hude krvi) dan danes. Vmes sem še prekolesaril nekaj 1000km.
Kaj imam pokazati? ja.... hm, pa smo tam. Nič kaj posebnega. Nekaj medalj in pokalov pa še to samo iz vzponov. Pokažem lahko oceno 10 iz predmeta Človeški viri v prometu. Pokažem lahko cestno in gorsko kolo ter licenco za tekmovalca. Pokažem lahko članstvo v odličnem klubu in krogu prijateljev in kolesarjev imenovan MBK Orbea.
Kako si lahko pomagam s tem, bom preživel s tem? to so pa besede mojih staršev, ki me že 24 let prenašajo na svoji ramenih. Kar bom počasi začenjal razumeti in upam, da bom nekoč lahko kako povrnil v zahvalo oz. znak razumevanja. Kljub temu, da tega mogoče trenutno ni videti na zunaj ne le " odletel iz gnezda"
Ne morem pokazati: vir rednega prihodka, ne morem pokazati majhnega stanovanja s cuckom, ki me čaka pred vrati, ne morem pokazati kako me čakajo pravilno kuhane testenine po treningu.
Ampak live`s go on - življenje gre naprej (ne bom rekel in mi z vami).
Bomo videli kaj me/nas čaka v prihodnosti. Sam bom pa raje užival v sedanjosti, kot bo sedajle na regeneracijski vožnji proti Dobrni. :)

lep pozdrav in hvala vsem za lepe želje.

ps. napake bom popravljal kasneje, ker sem že pozen :)

Štajerski dirkaški vikend.

2010-06-21T10:57:00.000-07:00

Vikend, ki je za mano mi je bil zelo všeč. Deloma tudi rezultatsko ampak v največji meri zaradi lokacij prireditev. Domači okoliški hribi celjske kotline so gostili kolesarje različnih "razredov" v različnih vremenskih pogojih.
Lep sobotni dan je bil, kljub slabim vremenskim napovedim, kot nalašč za množično prireditev: TUŠev vzpon na Celjsko kočo. Če to ni "svetovno prvenstvo" za Celjane potem sem jaz bicikl. Še dobro nisem prispel na prijavni prostor, sem že slišal razna poročila treningov iz preteklih 14dni.
No, tokrat nisem od doma do Celja vozil kronometra ampak sem raje se pravočasno zbudil in v miru odkolesaril v Celje. Na vzponu nisem bil edini v "naši" modri barvi, družbo sta mi delali Nina in Tanja. Letos sem resno pričakoval, da bom na vrh prispel med prvimi tremi, ker je bila konkurenca izredno okrnjena zaradi dirke Po Sloveniji in mogoče tudi slabe vremenske napovedi. Ampak, kot se je kasneje izkazalo mi še manjka veliko km treninga in mogoče tudi kakšna kila manj za takšne tipe "dirk". Na koncu sem prispel na vrh, kot četrti najhitrejši.
Ampak vseeno s ponosom objavim tole fotografijo.

Z leve proti desni:
Grega Gazvoda, Jure Golčer, moja malenkost

Naslednji dan smo se preselili na severno stran celjske kotline, natančneje na Roglo. Pogoji na Rogli so bili vse prej, kot poletni. Megla, veter in celih 5 stopinj nad 0 sredi junija. Ta prireditev je pa pokazala, kdo so pravi ljubitelji kolesarstva in narave v vseh oblikah. Seveda "mavtnbajkarji", kdo pa drug. :)
Seveda me je prejšnji dan malo skrbelo, kako se bom maksimalno spočil za ta dan, ker trening ni bil ravno dolg ca 1h ampak, kar dobro uro daljši. Pa še takrat, ko sem imel namen se razpeljat do doma me je dohitel Jure Golčer. Seveda Blaž je zopet brezglavo zbezljal, da bi kakšno rekel z nekom, ki v slovenskem kolesarskem prostoru nekaj velja. Toliko o "sproščeni" vožnji domov. :)
Da se vrnem na Roglo. Pogoji so bili res neizprosni ampak kljub temu je bilo moje počutje izredno dobro in pozitivno. Tudi med samo dirko je bilo v večini vse v najlepšem redu. Verjetno sta "slabemu" nastopu botrovala mraz in nekateri so se tudi izgovarjali na višino. Mogoče sem tudi sam kasneje občutil posledice zaradi višine v obliki glavobola. Ne znam vam opisat, kako višina vpliva na človekov organizem. Mogoče bi bilo bolj očitno na kakih 2500 mnv. ali še več.
Zakaj "slab" nastop? Saj tako slabo niti ni bilo, če upoštevam pogoje v katerih smo dirkali in dejstvo, da sem končal vseh 8 krogov, kar mi lansko leto v dosti prijaznejših pogojih ni uspelo. Bolj me jezi, da ne morem zmanjšati zaostanka za zmagovalcem na ca max. 5min.
Malo za šalo, malo za res. Mislim, da je lažje doseči, če ne potolči rekord na celjsko kočo, kot zmagati na 2h dolgi XC dirki. :)

Mene ne zebe, nasprotno. Mogoče fotografinjo.

lep pozdrav

Vzponi, padci pa take fore, pa to

2010-06-15T23:52:00.000-07:00

Po Alpagu je zopet sledil dirkaški vikend v Italiji, tokrat je bil "kraj zločina" Vermiglio. Po približno 5h vožnje, smo se nastanili v hotel na višini ca 1400 nmv. Alpske pokrajine so mi že všeč od nekdaj. Zagotovo bolj, kot primorske. Ne razumeti narobe, da mi obala ni nič všeč. Všeč mi je samo iz vidika dopustovanja. Dopust,žurke kaj je že to?

Po dolgem času smo se lahko pred treningom malo odpočili od dolge vožnje. In tukaj moram takoj omenit oz. pohvalit vzmetnico na kateri sem spal. Res, to je prva vzmetnica čez katero nimam niti ene pripombe. Če ne bi bil naš kombi zapolnjen s kolesi in opremo, ni dvakrat za reči, da je nebi vzel s sabo. Edino ta in vzmetnica (jogi) v Montichiariu sta 1A!. Vse ostalo je bilo premehko, brez podpore.

Našo domovanje za ta vikend. A ni lepo? Me zanima, če že Nina razmišlja o odličnem rezultatu (3.mesto), ki ga je dosegla naslednji dan. Nina čestitke in prav tako Tanji.

Otovorjeni v hotel.
Najlepša hvala podjetju ROGAČ, ki nam sponzorira te lepe in funkcionalne torbe in prav tako vsebino v njih. Oblačila za prosti čas, ki so ne le lepa, ampak tudi udobna in kvalitetno narejena. Hvala.

Proga, dirka? Ja tudi o tem je treba kaj napisat čeprav raje nebi. Svoje razmišljanje bom raje zadržal zase, ker je v zadnjem času redkokdaj odobravano ali vredno premisleka in replike. Skratka proga, kot sama je izredno hitra. Večina trase poteka po travnikih ob jezeru. V katerem je zelo napadalen labod ali gospodična labodka s katero sem imel na ogledu proge bližnje srečanje medtem, ko sem čakal mehanika, da bi ga "potegnil" do skupine naših "jezdecev". Izredno lepa žival zato sem se tudi ustavil, da bi si jo ogledal. Vendar hitrost plavanja in drža te živali mi je bila iz sekunde v sekunde bolj sumljiva. Ampak, ko je ta orjaška lepa živalca priplula do kopna in z razprostrtimi krili v premeru saj metra in pol ali še več planila proti meni, je bilo že prepozno. Sledil je umik za kolo. Kaj se je zgodilo? Ja ti, da ne rečem šitmano pedali se takrat, ko je treba nočejo zaklepati, sedaj pa niso hoteli se odkleniti in sem "fasal" kljun v meča. No potem je še sledilo nekaj besednega obračunavanja s to orjaško živaljo.

Da se vrnem k progi. Sestavljal jo je še en vzpon in prav tako en spust. Spust je bil posejan s skalami, ki ob nalivu postanejo zelo spolzke in na levi nevem koliko 10 meterski prepad.
Jaz se na tej dirki nisem najbolje odrezal oz. sploh se nisem. Že v prvem krogu sem odstopil. Razlogi? Karkoli bom napisal boste smatrali, kot izgovor. Zato sem v takih primerih tiho in vam dam prav karkoli bi pač že porekli, pri sebi si mislim pa drugo. Vse za ljubi mir. Ampak vseeno. Pretekli teden sem imel zelo pomanjšan apetit, kar ni ravno meni podobno. Verjetno zaradi študijskih obveznosti za katere sem se tudi učil kjerkoli se je dalo kombi, hotel, pred/po dirki. V strahu pred praznimi "rezervoarjem" sem se silil jesti. Tako je želodec na štartu se odločil, da se mi maščuje s pekočo bolečino ob vsakem koraku. Tako sem odstopil.
Upam na boljše razpoloženje in počutje v tem tednu, ko bom dirkal na Rogli. Če je v Premanturi in Alpagu šlo dobro, ne vidim razloga zakaj se nebi potrudil odpeljati na skoraj domači dirki na Rogli.
Še enkrat vabljeni na ROGLO to nedeljo 20.6.2010.

No, pa gremo dirkat. Tokrat moji "lucky zokni" niso ravno opravili svoje funkcije. :)
Od leve proti desni: Luka Vodopivec, moja leva noga, Matjaž Budin

Kratek pregled

2010-06-11T05:32:00.000-07:00

Kratko malo, zmešalo se mi bo. Junij je čista norišnica. Izpiti, dirke, toplo (končno, sicer meni že prevroče) vreme. Večina pridnih študentov že uživa junij, kot se spodobi. Spet drugi oz. večina pa lovimo izpite. Kaj naj, sam sem si kriv. Dobro sem vedel, da bo tako. Praksa 13 let ali še več šolanja, nepobolšljivec. Kot, da še to ni dovol,j ti še kakšna pupa zmeša glavo. Ravno toliko, da neveš pri čemu si, potem pa itak odpadeš, ko ... uporabite domišljijo. Ojej, kake pišem. Vam povem, poletje.
Prejšnjo nedeljo sem s klubom preživel v Italiji, v kraju Alpago. Lansko leto sem se na tej dirki dobro počutil, kljub zelo slabim vremenskim pogojem. Že na ogledu proge sem videl, da bojo pogoji več, kot odlični. Peklensko odlični. Tako ali tako mi "težka" vročina ne ugaja preveč, plus tega je bila temeperaturna sprememba praktično čez noč, kar je še dosti slabše. Ogled ni bil nič kaj enostaven, lahko bi rekel, da sem kar konkretno pritiskal na pedala. Ne samo, da je proga skoraj, da malo preveč navzgor naravnana, imel sem še probleme z verižnikom. Kako?! Kolo je bilo servisirano, kaj sem SPET narobe naredil. Kasneje se je izkazalo, da imam obrabljene verižnike. Ups, to ni najbolje spoznati dan pred dirko. Naslednji dan, mi je tako mehanik odstopil svoj zadnji "whell set". Jernej še enkrat hvala. Mogoče sem res "pikolovski" okoli kolesa in me vsak šum rotorja ali čuden občutek, zvok na kolesu moti. Ampak raje vidim, da je kolo brezhibno in v primeru slabega nastopa ne morem kriviti opreme.
Dirko sem končal na 39.mestu od 49 uvrščenih, koliko jih je odstopilo nevem.
Ja, imate prav. Številke govorijo zase. Ampak jaz sem zelo zadovoljen s tem, kar sem prikazal oz. si dokazal. Prevozil sem komplet dirko, kar pomeni brez kroga zaostanka in to na dirki rangirani po UCI - class1.
Po navadi videvam "zvezde" proti koncu dirke, tukaj sem jih že v štarten krogu. Na dirkah takšnega ranga vsaka poteza šteje. Tako, da mi štart ni najbolje uspel. V želji, da bi pridobil nekaj mest nazaj, sem mogoče v zadnji klanec pred ciljem svoj "motor" prestavil v "iber ture". Ljudje okoli so verjetno misli, da imam astmatični napad, tako sem dihal " na škrge". Zanimivo, da kasneje tekom dirke teh "iber tur" nisem odplačeval. Nasprotno kljub visoki (zame) vročini, sem dokaj konstantno vozil vseh 6 krogov.
Med tednom nisem treniral na intenzivnosti ampak samo poskrbel za dobro regeneracijo, ki je ob vsej jezi nad izpiti in svetom, nevem kako uspela. Seveda "bogi študent" ni nikoli nič kriv.
No, saj bi še kaj napisal, pa me čas priganja. Pa tudi, če bi kaj napisal nebi bilo niti sledu o kaki jaki modrosti. Sedaj pa hitim pakirat za naslednjo dirko v Italiji. Sem še namreč v Portorožu tako, da morem prilesti do Lj, kjer bom pri Budinu prespal (gostoval). Nato pa v zgodnjih jutranjih urah sobote MBK ORBEA hiti novim dirkam na proti.

Vsem "sotrpinom" pa tale pesmica pa še kakšen hmeljev sok pa bo. KLIK

Aja in še nekaj zelo pomembnega. Da vas vidim 20.6.2010 na Rogli navijaško razpoložene. Rogla bo gostila dirko za pokal Slovenije v gorskem kolesarstvu, poleg tega bo možno videti mednarodno konkurenco.
Brez izgovorov, da vam nisem povedal pravi čas. Troblje, piščalke (magari od protestov), parole in hop na Roglo.

ciaooo

XC Ruše

2010-05-31T03:38:00.000-07:00

Zgleda, da bodo letos dirke izključno v blatnih in mokrih razmerah. Za gledalce sicer lahko zelo zanimivo. Vprašanje je seveda koliko jih je pripravljenih v takem vremenu priti na ogled dirke in navijat. Verjetno raje izmenjujejo fotografije za album svetovnega prvenstva v žogobrcu. Še danes se smejim in spomnim na predlog klubskega kolega, ki je na poti v Ruše predlagal, da bi se zbirale sličice slovenskih "mavtnbajkerjev". To je bila v tistem dnevu prva izjava, kateri sem se res nasmejal. Ne le jaz ampak cel kombi.
Ne morem verjeti, da sem bil jutro pred dirko neverjetno miren. Ponavadi bezljam, kot mravlje pred neurjem in vse mi pada iz rok. Da ne govorim kako najmanj trikrat razpakiram in nazaj spakiram stvari v strahu, da sem kaj pozabil. Res dobro dane, ko enkrat za spremembo v miru zajtrkujem. Do dirke sem imel dosti časa. Saj smo v Ruše prispeli ca 4 ure pred štartom kategorije elite. Večini tako zgodnji prihodi niso preveč všeč. Jaz ne vidim problemov pri tem. Še bolj uživam, ker nekako občutim "utrip" dirke. Brnjenje valjev, mrzlično iskanje stvari, uvajanje mladincev, priprave in servisiranj koles in nasploh vse, kar sodi poleg. Škoda, da ni še več gledalcev, ki bi dodatno prispevali še k boljšem vzdušju.
Proge pred startom si nisem šel ogledat. No lažem, dva odseka v bližini štratno-ciljnega prostora sem si šel ogledat. In seveda takoj poletim čez krmilo oz. skoraj poletim, ampak vseeno se udarim z bokom ob deblo. Tako, da to noč nisem smel ležati na desnem boku in tudi moram pazit, da se ga ne dotikam kaj preveč, ker kar "prijetno" boli. V večini primerov sem pri takih pripetljajih že zgubil dober nastop v glavi. Tokrat sem se samo nasmejal in še šel enkrat izzivat srečo.

Med dirko nisem imel večjih problemov s padci. Če odštejem izjemno koreninast del ob Dravi na ravnini, kjer te je ob izgubi hitrosti takoj spodneslo. Seveda jaz nisem jaz, če ne "zahaklam" vsake malenkosti. Najbolj bizarno je to, da sem zapel "varovalno" mrežo s sprednjim hitrim zapenjalcem in z zapenjalno klipsno čevlja. Zadeve so res miniaturne ampak ne, ravno to sem "zapel".
Kako bi ocenil svoj nastop? To je edina proga, ki letos ni spremenjena in je bila v podobnih pogojih, kot lansko leto. Šele zdaj sem se spomnil. Seveda je spremenjena, krajša za dve dolžini "žogobrc" igrišča, ki ga letos ni bilo treba obvoziti. "Damn" spet bom moral malo prekalkulirati. Ampak tako na hitro pogledano mislim, da sem/bi vozil krog ca 30 sek hitreje. Torej dejstvo, da na tako kratkem krogu nisem bil prehiten za krog, me zelo veseli.

Foto: Tina Perše

Kje se skrivate? Tole še pojem (pogoltam) upam, da prime tako, da bo letelo.

lep pozdrav.

"road/offroad trip around Črešnjice"

2010-05-22T06:04:00.000-07:00

Ta vikend je prepuščen mojim "rokam". Dirke nimam nobene ali možnosti, da bi se je lahko udeležil. Trening , ki sem ga opravil ta teden je bil identičen tistim v primeru, če bi v nedeljo sledila dirka. Ker novih navodil glede treninga ni bilo, sem si malo priredil trening.
Danes sem se po dolgem času odpravil na eno "uživansko" turo. Namen sem imel raziskovati Zreško Pohorje. Trening oz. tura se še dobro ni začela, sem se moral vrniti domov, da sem dopumpal sprednjo gumo, ker je bila premehka. Zreško Pohorje sem si želel raziskovati zato, ker niti ne poznam tiste okolice. V nepoznanem območju je odlično ali pa porazno. Odlično zato, ker si vsake nove single in lepega pogleda na panoramo zelo zelo vesel. V nasprotnem primeru, če kam zalutaš in po možnosti še ob sebi potiskaš kolo, ti je žal vsake sekunde, ki jo zabijaš. Po "zabitku" časa na asfaltu in dopumpanja gume, sem se končno odločil kam se bom peljal. Klasika "maratonska": Črešnjice- Bezenškovo Bukovje-Dedni vrh- Tomaž nad Vojnikom-Žiče-Špitalič-Tolsti vrh-Skala-Kamna gora- Črešnjice. Verjetno sem še kakšno vasico pozabil ampak toliko, da dobite občutek tisti, ki malo bolj poznate kraje. Na žalost ni bilo veliko pešpoti. Vsega pač ne morem imeti. Podlaga je bila večji del utrjen makadam. Včasih te kakšen odsek "potegne" vase, da bi najraje oddivjal skozi ampak ne vem kaj me čaka za ovinkom zato je treba malo po zavori poseči. Tudi vljudno ravno ne bi bilo, če bi mimo kmečkega dvorišča pridivjal, kot divjak in splašil vse, kar migeta od mutastih kokošk, igrajajočih se otrok in jeznega kmeta z vilami v roki. Mimo kmetov grem res z rešpektom, ker nikoli ne veš kakšna bo reakcija. Ampak do sedaj se je še vedno izkazalo, da na vasi še vedno velja, da lepa beseda, lepo mesto najde. Še "deci" domačega so mi ponudili, katerega sem s "težkim srcem" zavrnil. Kljub temu, da sem si rekel, da bom danes užival sem se res težko ustavil, da sem naredil kakšno amatersko fotografijo. Hitrost mi je zlezla pod kožo. :) Ampak vseeno sem naredil nekaj fotografij.

Vojnik

Bo šlo do vrha? Ne. Poskusimo še enkrat, ne gre. Bicikl na ramo gremo dalje. :)

To je primer tolikokrat omenjene "single". Po takih potkah se najraje sproščam (beri divjam). Ampak tega je zelo malo, zato sem še toliko bolj vesel, ko jo uberem po njej.

Špitalič. Hrib za zvonikom, od tam dol sem "priletel", sedaj bom pa lezel na Tolsti vrh.

Pogled na dolino iz katere sem "prilezel".

Skala. Razgled na Slovenske Konjice. Na tem odseku me je ujela ploha/nevihta.

Mastno, mokro, spolzko....adrenalinsko. :)
Na desno je seveda "mini" prepad. Strah je gospod zato sem težišče bolj držal proti klančini in sem si na "frišno" splozki skali prislužil spodnje.

Junior!! :P Tudi to spada k bickliranju. I feel a live!!!

Še zadnji spust do doma.
Oštja, nimaš še dovolj batin!! Ehhh ma tle ni tako mstno, je suho. Kaj ne videste?
Alora, kaj še čakam, gremo.
Ustavljati pred takim spustom in fotografirati je greh. Ampak naj vam bo. ;)

Jutri pa nekaj krajšega in toliko bolj na "hard". 100% offroad oz. XC. :)

lep pozdrav

XC Premantura, Pula E2

2010-05-17T02:51:00.000-07:00

Spet je za mano ena od bolj blatnih dirk do zdaj. Kolo čistim 2x na vikend.Da bo lep za štart in solidno delovanje na dirki in potem po dirki ponovno čistit in mazat, da zadeva se ne zasuši ali zarjavi, kjer je to mogoče. Pri čiščenju kolesa si pomagam z "negovalnim"sredstvom Power cleaner znamke r.s.p. Čistilo je biološko razgradljivo, kar pomeni, da ne škodujete maminim rožam, če kolo čistite v bližini cvetličnih gredic oz. v podtalnico ne spuščate močnih čistil/kemikalij. Če hočete napraviti mami in Zemlji uslugo potem pohitite v Vizija sport ali Orbea shop. V omenjenih trgovinah lahko tudi najdete pnevmatiko Geax Saguaro, ki me je zelo zelo pozitivno presenetila na včerajšnji dirki. Na ogledu proge nisem bil nič kaj navdušen nad izbiro pnevmatik. Na tej dirki še nisem bil in nisem poznal terena. Po informacijah, ki sem jih dobil, naj bi šlo za predvsem kamnito in makadamsko podlago. Zato sem se odločil za model Saguaro. Vendar se je kasneje na dirki odlično izkazala sploh na izredno spolzkih kamnitih predelih in kjer je bilo več blata kjer bi ožja guma za blato nudila premalo oprijema. Naslednjič bom 2x premislil glede izbire gume, ko bodo isti pogoji. Da bom "obul" gume za blatne razmere bo res moralo biti blata za izvoz, kot v Domžalah.
Na dirki tokrat ni bilo spremstva kombija tako, da smo se člani MBK Orbea morali znajti z lastnimi prevozi. Sam sem se pridružil v avtu Robija Kordeža. Iz te dirke se najprej spomnim na to, da se nisem praktično nič ogrel. Samo toliko, kolikor sem šel na hitro pogledat traso, ca 20min. Sem pozitivno presenečen, da so mišice normalno delovale in prav tako "motor". Tokrat se je moja previdnost izplačala, ker nisem nikoli "presekal" gume. Sotekmovalci so prebijali, kot za stavo.
Konfiguracija proge mi je bila zelo všeč, v suhem bi bila super, ker bi bile višje hitrosti. Končno je bilo v mojem nastopu "okusiti" nekaj dirkanja, kar pomeni, da sem se čutil močnega večinoma skozi celo dirko. Izjemoma v zadnjih 2 krogih, kjer me je pač zmanjkalo "low baterry".
Nisem bil tako močen, kot zmagovalec in klubski kolega Robi, ki je skozi cilj pripeljal z osmimi minutami prednosti pred drugo uverščenim. Robi bravo še enkrat!.
In kje naj iščem "rak rane" pri meni? Definitivno gre za mišične krče in malo manj stiskanja zavor po spustih :). Zadnje recimo, da lahko odpravimo. Saj v suhih razmerah definitivno. Med tem, ko mi ti krči predstavljajo slepo ulico odkar že dirkam.
Kadar grem preko mej oz. pedaliram malo bolj na moč, agresivno. Kar težko je to opisat, kar hočem povedat. V nasprotnem primeru, ko samo na hitro obračamo pedala "mlinčkanje" sicer ne bo nevarnosti za krče, bo pa definitivno slab rezultat. Skratka po želji po dobrem rezultatu včasih prehitro pridem do teh krčev in če so močni te lahko spravijo iz dirke tudi za več kot 2min, kar je v krosu ogromno. Tako, da ko mi enkrat uspe razvozlati to uganko, bom pa res lahko užival v dirki in skakal na hupserje ali za konkurenti. Brez strahu in pomislekov o posledicah.

aja kaj pomeni E2? dirka, na kateri lahko dobiš točke za uvrstitev na lestvico mednarodne kolesarske zveze (UCI). Z 9. mestom sem tudi sam dobil nekaj teh točk in to je tudi prva dirka v moji "karieri" zaradi katere sem dobil nekaj točk poleg DP. Če bi bila dirka E1, bi pa še lahko dobil več točk. Ampak zasedba na tistih dirkah je drug planet :)

lep pozdrav do naslednjič

"Pujsanje" po Šumberku. XC Domžale

2010-05-12T06:14:00.000-07:00

Res, da je minilo nekaj dni od te dirke, vendar spomini so še dokaj sveži. Zakaj šele zdaj pišem? Hm, nevem. Če povem po resnici, me včasih prime, da bi enostavno nehal pisat spletni dnevnik ali blog. Verjetno je kriva moja prevelika samo kritičnost ali previsoki cilji ali pa to, da sploh nočem imeti ciljev, da ob neuspehu ne bi bil razočaran. Če pogledam moje objave v arhivu, mi postane prav nerodno/slabo, kaj pišem. Če povzamem, samo javkanje kako "trdo" treniram. Če uporabimo kmečko logiko, potem tudi uspehi ne bi smeli biti tako daleč. Uspehi so že, vendar ne v taki meri, kot pričakuje kdo oz. jaz. Ravno zaradi tega "fenomena", vloženo delo:rezultat me velikokrat prijemlje, da bi nehal pisati oz. zavijati svoje objave v celofan.
Strah, da bi nehal dirkati je povsem odveč. Kot velikokrat napišem in povdarim mi ukvarjanje s tem lepim športom predstavlja življenjsko vrednoto in predvsem daje občutek, da živim.
Pa da neham filozofirat moralizirati, bom skušal napisati ob gledanju Gira napisati par vrstic o domžalski dirki.
Blata je bilo za izvoz. S tem dejstvom nisem imel problemov. Razpoloženje na dan dirke je bilo super, kar pomeni sproščeno in brez negativnih misli. Tokrat sem za ogrevanje uporabil nič, kaj priljubljeno "pomagalo" trenažer. Verjetno nisem edini takšnega mišljenja, da se te naprave izogibamo, ko hudič križa. Za trening v mrzlih dneh je res muka goniti na trenažerju ampak za ogreti pred dirko paje super. Sploh, če še navlečeš nase nogavčke boš 100% ogret. Čeprav zgleda na prvi pogled, kot da si prevozil že saj pol dirke zaradi prelitega potu.
Dirko sem prevozil v celoti, torej 7 krogov. Čeprav mi je v predzadnjem krogu zmagovalec dirke, že začel zelo dihati za ovratnik. A mi je le uspelo ubežati, da nisem dobil "runde". Med dirko sem se izredno dobro počutil. Najbolje se mi je zdelo, da vozim mirno in ne paničarim brez potrebe. Na cilju sem bil celo vesel in zadovoljen nad sabo. A analiza doma. krogov po časih in primerjava z drugimi me je prikovala na realna tla. V bistvu sem celo dirko skušal le preživeti te blatne pogoje in se obdržati na kolesu, ob vsemu drsenju levo in desno. Kje je šele dirkanje, daleč daleč. Ja, zelo varljivi znajo biti občutki. Mislil sem, da dajem 100% od sebe in da že zelo dolgo nisem bil tako "uglašen". Miren na spustih, nobenega zaganjanja, ravno dovolj pil, prav čas jemal energijske gele. V zadnjem krogu še za piko na i sem začel "kasirati" mišične krče. Pa sem rekel:" Evo. Dokaz, da sem zihr dal vse od sebe. Mišice ne morejo več."
Eden izmed padcev je bil tako neroden, da mi je krmilo zvilo izven smeri vožnje. Po pešačenju in iskanju morebitnih imbus ključev pri naključnih gledalcih ob progi sem se spomnil, kako sem v starih dobrih otroških časih rešil ta problem. Poiskal konkretno drevo in BUM! v obratno smer in je pomagalo. Kasneje sem tud našel imbus ključe, ki mi jih je posodil Vogrinov oče, hvala še enkrat.
Kaj naj povem za zaključek? spet kako "zavijanje v celofan"? Ne, komaj čakam naslednje dirke in srčno upam, da se najde v tej sezoni dirka s katero bom osebno in rezultatsko zadovoljen. Tako bom lažje pogledal vodstvu in pomočnikom MBK Orbea v oči, ker vem, da njihov trud zame in ostale ni zaman.

lep pozdrav

Žerible, slovenski pokal v XC.

2010-04-28T11:57:00.000-07:00

Enkrat na leto se zagotovo najde dirka, ki ni ravno na nedeljo ali soboto, kot smo vajeni. Tokrat smo dirkali na Dan upora proti okupatorju (torek) v kraju Žerible. Nedaleč stran od Postojne. Kolikor se spomnim ta kraj še ni gostil dirke za slovenski pokal v krosu sploh pa ne poligon slovenske vojske. Veliko je bilo govora, da bo to zopet ena tistih gor dol makadamskih dolgočasnih prog. Z ogledom proge sem pohitel pred prvim štartom na velikem krogu. Sicer je kamnita podlaga recimo, da na zadnjem mestu meni priljubljenih podlag ampak kljub temu mi je konfiguracija proge zelo odgovarjala, ker je bilo mogoče dosegati lepe hitrosti in tudi lepo "zalagati" ovinke z dovolj primerno hitrostjo ali znanjem vožnje skozi ovinek.
Dirko sem končal na skupnem 10.mestu. Zadovoljen? Bolj ne, kot ja. Kot vzrok tokrat ne bom navedel znamenitega stavka: " Ova noč nije bila moj dan," ker sem se občutno bolje odrezal, kot v Nallsu. Do konca sem vztrajal kljub problemu z verigo za katero sem prvotno mislil, da se je razmastila in zaradi dokaj visokih temparatur posušila. Krivo je bil predvsem blato, v katerega sem zapeljal hitro po štartu, ki se je iz kroga v krog bolj zasušilo in zažrlo med člene verige. Kolo je spuščalo takšne zvoke, da ni za opisat. V blatno lužo pa sem zapeljal čisto na slepo, ker sem hotel pridobiti saj nekaj mest nazaj. Tik pred štartom sem vlekel l nogavčke dol z nog, ki so pripomogli k boljši ogretosti mišic. Tako sem seveda moral tudi sezuti čevlje. Štarter očitno ni videl, da še nekateri nismo pripravljeni in je kar klical: " Minuta do štarta!". Mama Mia! tako kratke minute pa še v življenju nisem doživel. Komaj mi uspe zapeti vse paške in ježke, hitro zajaham kolo v isti sekundi vsi štartajo. Živčno iščem pedalo, da bi se zapel v njih, bolj se mi je izogibalo. Tako, da res me zanima, kako bi se dirka končala, če ne bi zapeljal v tisto blatno lužo. Mogoče mesto ali dve višje oz. boljše. Ker sem na kamnitih klancih imel kar nekaj težav z raznimi spodrsavanji, ki so bili iz kroga v krog pogostejši.
No ja, dovolj če-jev in izgovorov :) Naslednja dirka za slovenski pokal, bo v Domžalah 9.maja. Na kateri bo mogoče videti mednarodno zasedbo, ker je rangirana kot E2 dirka, kar pomeni, da prinaša točke za uvrstitev na mednarodno kolesarsko lestvico.
Imam dovolj časa, da še malo po treniram med prvomajskim prazniki in srčno upam, da se "sestavim" in začnem dirkati, kot se spodobi.

ajej čisto sem pozabil, kar sploh ni lepo. Pomagajte držati pesti za naši punci Tanjo Žakelj in Nino Homovec, ki se "bojujeta" na dirkah svetovnega pokala.

lep pozdrav

Porazni Nalles

2010-04-19T11:50:00.000-07:00

Hja, že iz naslova je razvidno, da boste prišli na vrsto ljubitelji kratkih objav, ki jih verjetno pri meni zelo pogrešate :). Ne morem si pomagati, če sem razpoložen bom stvar naredil v večji meri, kot se reče. V nasprotnem primeru bo vsako siljenje v nekaj za kar se ne počutim vredu, katastrofalno.
Ravno pri tem preteklem dogodku bi lahko moraliziral na dolgo in na široko. Kot znajo tudi nekateri športniki v svojih intervjujih kadar ne dosežejo dobrega rezultata. Najlažje opišem dogodek z besedami K.Bozgota: " Ova noć, nije bila moj dan."
Moram si priznati, da tako slabo še nisem vozil in me je po dokaj presprani noči sram. Kar bom napisal ni ravno moralno ali lepo ampak zame mislim, da je najboljše, kar lahko storim. To je, da pozabim na vso stvar in gledam naprej. V mislih si pa ponavaljam:" Tih bod pa gon!!"

Vsem klubskim kolegom sem se že opravičil, naj se vam tudi tukaj. Posebno pa mehanikoma, ki sem jima nakopal največ dela ob nepravem času.

lep pozdrav

XC Vrtojba (slovenski pokal)

2010-04-13T03:32:00.000-07:00

Pa smo začeli z dirkaško sezono v krosu tudi v Sloveniji. V nedeljo sem se udeležil prve dirke, ki je poleg slovenskega pokala v krosu, štela tudi za pokal Alpe-Adria. Kljub temu, da je bila dirka v Sloveniji, sem moral zelo zgodaj vstati. V Ljubljani sem bil zmenjen z mehanikoma koles, od koder smo se odpravili s klubskim kombijem proti Vrtojbi oz. Vertejbi, kot pravijo domačini. Na štratno ciljnem prostoru smo postavili velik modri "štabni" šotor. Takoj še pred štartom dečkov sem se odpravil na ogled kroga, kar mi ni bilo nič kaj všeč. Slabim nekaj stopinjam nad ničlo je še občutku hladu pripomogel veter. Še preden sem se usedel na kolo sem pričakoval, da bom popolnoma lesen. Vendar takoj po nekaj minutah pedaliranja čisto drug občutek. Ogled proge sem izkoristil tudi za pogled tudi "nekaj" stopinj stran od smeri vožnje. Jutranji pogled po gričih posejanih z vinogradi mi je bil izredno všeč. Lepi kraji. Primerni za kakšen nedeljski sprehod sploh, če še isti moment oz. dan poteka dirka z gorskimi kolesi.
Po ogledu proge sem odšel v center naselja na kavo, ker sem res bil preveč na "lazy mode" oz. vlekel sem se, kot megla. Kava z mlekom 1eur. Hvala Bogu, da še obstajajo dokaj normalne cene. Ne pa kot tukaj na obali od 1,20 eur dalje. Če se vam ne sliši veliko si preračunajte v stare tolarje. Pa boste videli, kam nas je pripeljala mačeha EU.
Bolj, kot se je bližal štart, bolj sem bil razpoložen za dirko. Tik pred štartom pogledam na pulz meter, ki je kazal 100 utripov na minuto pri čakanju na dodelitev čipa. Super, sem si rekel. Po žvižgu smo se zapodili v 6 krogov dolgo dirko. Najbolje sem se počutil v 3 in 4 krogu. V 5 sem šel mogoče preveč z rezervo, ker sem hotel zadnjega odvoziti res maximalno hitro. Verjetno tudi nisem šel tako zelo z rezervo, ker v zadnjem krogu nisem bil pri močeh, kot sem predvideval da bom. Na koncu zadnjega kroga sem prvič v tej sezoni okusil "sladkosti" mišičnih krčev. Kateri so me presenetili s spremenjeno lokacijo. Tokrat na sprednji stegenski mišici in ne zadnji, kot je bilo v navadi.
Dirko sem končal na 12.mestu (elite+u23). Vožnja hitrejša za 2min ali 3min bi me pripeljala, do mojega lahko bi rekel cilja TOP 5 v slovenskem pokalu.
Pravijo, da če nimaš cilja ni vredu oz. nima smisla.Če si postaviš previsoke, si razočaran, ker jih ne dosežeš. Prenizki pa ne nudijo dovolj motivacije oz. zagona. Osebno bi rekel, da nimam ciljev, kot jih mnogi razumejo ali si jih postavljajo. Dirko zmeraj štartam z mislijo, da bi čim dlje držal stik z vodilnimi ampak še zmeraj gledam na dejstvo, da dirka traja ca. 2h. Torej dirkati z glavo in ne zaletavo ampak še vedno od sebe dati 100%.
Za mano so že 3 dirke in opažam, da sem definitivno na pravi poti, kar se tudi kaže z dobrim mentalnim počutjem na dirki. S tem mislim pozitivni pogled in nikakor nikoli vreči "puške v koruzo".

foto: Tina Perše. Hvala ;)

Lep pozdrav iz deževne obale. Pač april kaj hočemo :)

Velikonočni Pro Agil :)

2010-04-03T23:26:00.000-07:00

Najprej vam želim vesele velikonočne praznike. Sam jih bom preživel na obali. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Na žalost družinskega praznika ne bom preživljal v krogu družine ampak sam. Edini velik plus, ki ga pri tem vidim je ta, da vsekakor ne bom tukaj naredil kalorijskega presežka, kakor bi ga doma. Ja SPET sem začel malo gledati kaj in predvsem koliko pojem. Nevem ali fotografi slikajo pod čudnim kotom ali je res tako. Ampak moje noge in tudi trup so čedalje manj definriani. Saj tako je razvidno iz fotografij, izpred ogledala pa ne. Nevem kdo ali kaj se tukaj moti.
Ta vikend, kot je verejtno že razvidno, nimam nobene dirke. Vendar treningi v teh dneh bodo vsekakor zelo intenzivni oz. v časovnih intervalih posnemali intenzivnost na dirki .
Kadar imam zaporedoma težke treninge je zelo priporočljivo delati na tem, da si v najkrajšem času in v največji meri spočijem. Poleg dovolj (ne preveč!! :) ) hrane in spanja katerega je lahko preveč, si rad pomagam z R.S.P. - jevim regeneracijakim gelom Pro Agil. Verjetno ste že kdaj poskusili ali saj slišali, da obolelo mesto do 15min masirajte z ledom. Pro Agil deluje povsem isto oz. mi daje povsem iste ali še bolj intenzivne občutke, kot bi si masiral z ledom. Razlika je predvsem v tem, da zadevo lepo namažeš in vmasiraš in to je to. Brez odvečnih brisač in staljenega ledu na okoli. Gel ima zelo močan mentolov vonj, kar je nekomu všeč, drugemo pa verjetno ne.
Pro Agil se mi zdi, da doseže še večji učinek, če ga nanesemo takoj po tuširanju seveda šele potem, ko se obrišemo z brisačo. Zadeva mi je izredno všeč, predvsem zaradi občutka spremembe temperature na moji koži.

Langenlois

2010-03-28T13:37:00.000-07:00

Pa smo jo prestavili, uro namreč. Dnevi ne bojo le občutno daljši in svetlejši, ampak tudi dejansko. Sončna svetloba izredno vpliva na počutje in se sploh ne čudim izjavam, ko v krajih kjer prevladuje polarna noč ljudje spremenijo vedenjske vzorce (depresija, zdravstvene težave, celo samomori). Svetloba deluje poživljajoče, česar si pa v času spanja ravno ne želim/o. Tako, kot to neprespano noč pri severnih sosedih, natančneje v kraju Langenlois (Avstrija). V bistvu sredi noči nisem videl zatičev ob robu okna in nisem mogel zagrniti okna. Na srečo mi je uspelo zaspati za nekaj ur in to ravno v urah, ki se ponavadi najdlje vlečejo do jutra.

Prebudil me je zvok dežnih kapljic po oknu, kar me je celo razveselilo. Včeraj smo po nastanitvi v hotel odšli na skupen ogled proge. Podlaga je bila izjemno sipka, po domače povedano »suha, ko pjeper«. Upam, da so plohi tega jutra, podlago naredili malo bolj kompaktno ampak do štarta je še, kar dosti časa ca. 6 ur.

Verjetno bom šel navijat za naši punci oz. punco. Namreč Jerneja je včeraj imela smolo in je na ogledu proge nerodno padla. Nerodno v tem pomenu besede, da je zadnji del okvirja priletel na kamen in je tako okvir počil. Smola, kar velika, če ne druga bi bila to njena prva dirka v tej sezoni. »Želim« si, da je to bila njena »kvota« in ne bo več imela podobnih nesreč.
Tako,da ostane še samo Nina, ki se verjetno že pripravlja na start. Dajmo Nina!!!.

Na žalost pri nesreči Jerneje, mehanika nista mogla kaj veliko pomagati. Sta pa zato pri drugih tekmovalcih, ki so/smo se usipali, kot roj »mrčesa«. Po ogledu proge smo začeli,kar takoj naštevati, kaj še komu ne deluje, kot bi si želeli. Marko in Jernej sta se takoj posvetila našim karbonskim »konjičkom«. Mislim, da bi morali tekmovalci imeti osnovna znanja o nastavitvah posameznih delov, ker bi s tem skrajšali »vrsto na štendru«. Tudi mehanika, ki na tej dirki skrbita tudi za ostale dejavnosti, kot so prijave, urejanje feedzone in logistika tekmovalnega dne bi bila malenkost razbremenjena. Na tem mestu bi se vama zahvalil za vse postorjeno na tej dirki, kakor tudi za prihodnje. Mislim, da lahko to napišem v imenu vseh tekmovalcev. Verjetno je kup stvari v ozadju za realizacijo tega dne za katere še sam nevem.

Moj pogled in pričakovanja glede današnjega dne: Predvsem odvoziti po svojih najboljših močeh. Če poskušam povedati s številkami, kar je izredno nehvaležno :). Želim si uvrstitve okoli 20-30. mesta in predvsem brez kroga zaostanka za najboljšim. Cilj verjamem, da je dokaj visok ampak je pa realen. Glede na to, da je dirka rangirana najvišje po UCI lestvici (E1) si mogoče lahko obetam s tem rezultatom, status vrhunskega športnika na državni ravni s strani olimpijskega komiteja Slovenije.

Naša "čudežna dečka" pospremita Nino še z zadnjimi vzpodbudami v njen prvi štart za 2010.

Marko Galjot "rdeča kapica" za ograjo in Jernej Sobočan "rumena kapica".

Še nekaj misli po dirki. Kot sem rekel je napovedovanje v številkah izredno nehvaležno.Zopet so me ujeli za krog in to ravno proti koncu. Tako sem dirko končal na 58.mestu (neuradno) od 130. O realnosti raje ne bom, ker sem si krepko "pljunil v posodo". Zagotovo si bom današnjo dirko zapomnil, kar za lep čas. Redko kdaj se zgodi, da skuša srna preskočiti kolono kolesarjev in grdo zbije tekmovalca v svojem preskoku. To se je zgodilo sotekmovalcu, ki je bil slabe 3m pred mano.Še zdaj ne morem verjeti, da je kaj takega res možno. Kar naenkrat v zraku zagledaš celotni trup srne. Tekmovalca je zbilo 2m direktno v levo, da smo ostali lahko brez problema nadeljavali z dirko.

Če se vrnem mojem nastopu. Ni kaj filozofirati, trenirajmo dalje in se prihodnje leto vrnemo močnejši in hitrejši kakor verjetno ostali. Sedaj pa direkt v posteljo tokrat brez moteči dejavnikov alla svetloba in neudobna blazina. :)

lep pozdrav

Nova igrača

2010-03-15T14:19:00.000-07:00

Igrača, bicikl, bolit, prevozno sredstvo, bičikleta ali celo lubica. Vsak po svoje poimenuje svoje "orodje" s katerim se prevaža, bodisi po cestah bodisi bo stranpoteh "offroad". Verjetno se spomnite svojega prvega kolesa? Jaz se ga. Beli pony ali "kekec" z zavoro na kontro-pedal. Takoj mi pade v spomin podoba, kako sem po makadamskih cesti sredi vasi tekmoval. Discipline v katerih sem tekmoval s sosedi, ki so praktično bili moji sestriči ali bratranci, so bile: kdo nariše daljšo zavorno sled, kdo naredi lepši polkrog (z blokiranjem zadnje zavore se zavrtiš okoli ) ali kdo se pelje dalj časa po zadnjem kolesu. Discipline, ki so bile malo manjkrat v igri so bili razni šprinti na določeni razdalji, na vrh klanca ali kdo pride višje po zelo strmem pobočju. Verjetno smo manjkrat "tekmovali" v teh disciplinah, ker je bilo seveda malo truda vložiti in ni bilo tako zabavno. Kakorkoli fajn je blo. :)
Niti najmanj si nisem mislil, da bom kdaj dejansko se trudil in zares dirkal. Po ponyu je sledil seveda sledil "roguc" ali "rogec", ki je bil samo zaradi napisa mountainbike na okviru, zame gorsko kolo s katerim lahko greš na vse hribe brez problema. Vendar ne vem zakaj sem spuščal čudne zvoke ob vzpenjanju, če je res to bil "mavtnbajk" in bil moral biti vzpon mačji kašelj. Seveda smo še odstranili vso "nepotrebno navlako", kot so: blatniki,odsevniki, luči, zvonec,... . Saj ni bilo potrebno imeti zvonca, ker mi je tako ali tako še zvonilo v glavi, ko so mi jih napeli doma za moje lepotne popravke na kolesu.
Koliko koles sem zamenjal do danes, če štejem legendarnega ponya poleg? hm, (prsti na dlaneh se že iztegujejo). Zamenjal sem že 10 koles.
Deset koles je bilo potrebno kupiti, zamenjati, zvoziti "zgoniti" nevem kako naj rečem. V glavnem, kar nekaj časa je preteklo, da sem se dokopal do resnega konkurenčenga tekmovalnega kolesa.

Dame in gospodje predstavljam vam 10 kolo, ORBEA ALMA.

S tem kolesom me boste videli širom po Sloveniji in tudi izven mej. Kjer koli bo dirka v XC (krosu) obstaja velika verjetnost, da bom tam s tem kolesom.
Okvir je narejen iz ogljikovih vlaken oz. karbona. Različni proizvajalci imajo različne tehnologije manipuliranja s tem materialom, kar skrbno skrivajo. Mogoče Orbein okvir ni najlažji, zagotovo pa je med lažjimi. Vendar ni vse v teži ampak je funkcionalnost okvirja pri XC vožnji veliko bolj pomembna. Po nekaj metrih po brezpotju sem takoj občutil razliko med prejšnjim aluminjastim kolesom (Lanza) in karbonskim (Almo). Almin okvir mi nudi veliko več udobnosti pri isti ali celo večji togosti okvirja. Zakaj imam občutek "udboja"? Karbon je material ki absorbira tresljaje. Različne tehnologije pa omogočajo, da okvir absorbira tresljaje in je še vedno tog ter odziven. Vse to Orbea Alma defintivno je.
Za prenos mojega viška energije v gibanje kolesa bojo poskrbele komponente Shimano natančneje skupine XTR, ki je namenjena predvsem tekmovalcem. Ogrodje "armaturne plošče" predstavlja krmilo znamke PRO. Da bi moj "mavtnbajk" bil pravi mountainbike, ne le z napisom, pa je potrebno vzmetenje (amortizerji). Brez njih si dan danes gorskega kolesarstva skoraj ne moremo predstavljati. Vzemtenje je več, kot odlično pri FOX-u že vedu kaj delajo.
Kaj ti bo vsa dobra hi-tech oprema, če nimaš primernih plaščev? ti omogočajo dober oprijem in hitrost za doseganje dobrih rezultatov. Gume ali plašči znamke GEAX so zagotovo odlična izbira.

Vse posamezne dele, ki jih vidite na tem kolesu je mogoče kupiti v Orbea shop na Linhartovi 42 v Ljubljani.

Rad bi se zahvalil klubu MBK Orbea, ki mi je omogočil, da bom to sezono vozil in dirkal z odličnim kolesom. Ko bom velik bom Julien Absalon. Kolo že imam pravo, sedaj je potrebno še samo trenirati. (malo za šalo, malo za res) :)

lep pozdrav

r.s.p

2010-02-26T22:30:00.000-08:00

Pomlad že veselo trka na vrata. Če vreme ni kje temu podobno, kot na obali od časa do časa zaradi inverzijske megle, me zato opomni ptičje petje vsako jutro. Temperature so začele počasi naraščati vendar ne premo sorazmerno z željo po zamenjavi zimske garderobe za letno. Po vsej verjetnosti, bo še kdaj "stisnilo".
Nekako tako zgleda, ko se dva nimata kaj pametnega za pogovarjat. Vreme nas zmeraj reši pred smrtno tišino v družbi, odvisno od sogovornika. Tudi jaz skušam nekaj kolikor toliko pametnega napisati v to objavo, ker vem, da že lep čas nisem nič pisal.
Pred kratkim sem dobil na testiranje eno zanimivo kremo. Ne ne, nič bat. Moj blog bo še zmeraj imel tematiko o kolesarstvu, ne pa o kozmetiki. Dejstvo je, da se ne rad mažem z nekimi kremami. Zdi se mi čista zamuda časa in še vse je mastno, skratka brezveze. Vendar, če imaš probleme s kožo, je redno negovanje nujno zlo. Dober primer je obisk dermatologa, ki ti predpiše neko kremo. Seveda bi ta krema "naj imela" svoj efekt ob redni uporabi, ne pa 1x na 14 dni.
Torej krema se imenuje Buttock and Saddle Sore Balm, znamke R.S.P, ki opremlja naš klub z njihovimi produkti. Tako za vzdrževanje kolesa, kot za regeneracijo in dobro "počutje" nog pred in po treningu ali dirki.
Kolesarji imajo/mo resne probleme s sedalno površino. Tematika o kateri se ne govori kaj preveč, niti v kolesarskih krogih. Verjetno iz vidika: "Koga pa zanima, kakšne probleme imam tam spodaj" in češ, da si mehkužec (Who is the Man!). Če ima kdo probleme, samo potiho potarna, da ima probleme s "podvozjem". Da ne boste mislili, da je to nedolžna stvar. Vsaka majhna luknjica na cesti ali grbina, se prenese preko koles in ogrodja do sedeža, nato pa direktno na boleče mesto, kar vam naredi "cmok" v grlu in vzame koncentracijo za nekaj sekund zaradi nenapovedane ostre bolečine. Tudi na pogled zadeve niso nevem kaj lepe. Nekatera vnetja lahko lepo stisnemo in se lepo zacelijo. Najhujša so podkožna vnetja, ker ne moremo natančno določiti mesta gnojne kožne pore. Preden se dokopljemo do tega, pa naredimo več škode, kot koristi. V najslabšem primeru lahko pride do kakšne resne infekcije ali celo kirurškega procesa odstranitve gnojnih tujkov, kar nam vzame verjetno saj mesec, če ne dva treninga. Tega pa si zagotovo ne želimo. Da bi se temu izognili v največjem možnem "radiju" uporabljamo razne kreme.
Krema r.s.p mi je že v zelo kratkem času, ne samo ublažila posledice ali bolečine več urnih treningov. Pospešila je zacelitev ran (kljub uporabi b-panthena) preden sem začel uporabljati r.s.p - jev produkt. Nevem kakšna je kemijska formula kreme ali na čem bazira, kar mi je važno je, da deluje. Zadeva ima samo en majhen minus. Namreč v tubi je poleg kreme nekakšna prozorna tekočina, zato bodite nežni pri stiskanju embalaže.

r.s.p hvala, moje "podvozje" je neizmerno hvaležno.