Vrti, vrti, vrti,.....

Po dolgem času spet pozdravljeni. Tokrat sem za spremembo v teh dveh tednih, ki so minili od prejšnje objave nekajkrat celo pomislil, da bi napisal nekaj vrstic. Vendar nisem nekako čutil nobene inspiracije oz. bil praznih misli. No, saj danes ni bistveno drugače. Vseeno sem nekako začel in kar bo priletelo izpod prstov na tipkovnico, pač bo. Ravnokar sem vnesel v koledar dirke na katerih imam namen oz. bom zagotovo nastopil. Žal z odhodom naših dveh najboljših tekmovalk Nine in Tanje, smo kaj hitro prišli do zaključka, da ne bomo se redno udeleževali dirk v sosednji Italiji, ki so rangirane kot E1 ali E2. Verjetno bom pogrešal oz. že (smeh) njihove zajtrke in predvsem tisto vzdušje, ki je bilo v zraku. Ves kraj, mesto je tisti vikend dihalo za kolesarstvo. Nikjer se še nisem počutil tako "kolesarsko". Za dan ali dva sem živel svoje sanje "profija". Dirka ali rezultat so me seveda zbudili kot mrzla voda, ki sem jo dobil za vrat, če sem zjutraj preslišal budilko za vrtec.
Tako, da bo počasi treba zaključiti z nabiranjem kilometrov in še malo dodatno zakisliti mišice. Res, da je komaj ali že, sedemnajsti januar ampak pretekla leta so me naučila, da samo nabiranje kilometrov ne prinese ravno neke hitrosti, ki je verjetno moja rak rana. Ampak z izredno intenzivnimi treningi v tem času je potrebno izredno pazljivo. S tem bolj mislim na zdravstveni vidik kot pa kaj druga. Namreč ravno prebolevam nek prehlad. Točno vem, kje je bila pika na i, da se me je lotil. Šprinti pač zahtevajo slej, ko prej maximalen vdih zraka in očitno je bilo prehladno. Ampak, da ne govorim o tem kakšne temperature so bile zadnje tedne, ko ni bilo ne toplo, ne mrzlo. Tistih hinavskih 10 stopinj. Ko si zjutraj rečeš:" Bom urco malo bolj stisnil zobe ali vozil čez klance. Potem bo pa itak topleje in ne bom savna na dveh kolesih." Osebno raje vidim, da mi je hladno in so obleke na meni suhe kot pa, da sem ves preznojen in se to suši na meni. Ta občutek te še v kakšni senčni legi toliko bolj mrazi.
Potem jih pa poslušam, ko prehlajen dalje treniram. Takole bom rekel glede tega. Vsak sam ve, kaj dela. Smučarji tekači pri znatno nižjih temperaturah trenirajo in tekmujejo in tudi z zlomljeno rebro je moč osvojiti olimpijski bron. Seveda ne napeljujem na to, da morate oz. moram kljub pljučnici na trening. Pretekli vikend  sem si enostavno vzel prosto in šel domov. Proti koncu regeneracijskega tedna sem bil, kar slaboten. Prehlad ni pojenjal k večjemu se stopnjeval. To je seveda več kot jasen znak za počitek. Moram priznati, da je prijalo tista dva dni ležati, če pozabim na "zabit" nos. :)
Nekako ne morem ocenit svoje trenutne pripravljenosti oz., če delam v pravi smeri in predvsem dovolj ali zadosti inetnzivno. Edini podatek, ki me malo navdaja z veseljem je ta, da je klanec na Padno osvojen krepko pod 10min pri treningu ti."težke šajbe". Kajti prvi trening je bil klanec ravno prav dovolj dolg oz. še predolg. Bolj me skrbi to, kar zadnje čase opažam pri pedaliranju. Frekvenca se pri naključnem štetju vrti okoli 90 obr./min potrebno bi pa bilo 100+. A hitrost je tam tam. Tako, da si rečem, da sem malo zaspan. To vrsto treninga bom konec januarja tako ali tako opustil. Služil mi je krepitvi mišičnih vlaken pri skoraj 100% obremenitvi (čez cel obrat). Nadgradnja bo v obliki intervalnega treninga, kar mi bo služilo za krepitev VO2 max (max. količina kisika, ki ga pljuča lahko porabijo v 1min za oksidacijo krvi) in navajanje mišic na enormne količine mlečne kisline ter seveda na tekmovalno hitrost. Potem bomo pa že tako ali tako dirkal.
Pa res, ravno se mi je "zaluštalo" treningov na mtb kolesu seveda na polnih obratih.Oh ta moja neučakanost in zaletavost.