Najprej Vam zaželim vse najlepše v letu 2012. Da ne boste nikoli obupali nad svojimi sanjami. Le osvojitev teh ali le korak bližje k osvojitvi, to je tisto zaradi katerega boste dejansko srečni.
Leta, kar bežijo mimo mene. Pred nekaj leti sem dejal:" Samo, da še diplomiram potem pa ciao obala!" Sedaj imam še do konca bivanja v študentu natančno 6 mescev, neporavnanih kup izpitov. Nekako si ne želim domov. Rad bi tukaj ostal oz. blizu. Samo, da bi imel nek kotiček zase, kamor se lahko umaknem. Točno to je moj problem. Bežanje in skrivanje pred problemi. Kljub temu, da jaz določene stvari ne vidim kot problem ali kot stvar "must to do", nekdo drug v tem vidi problem. Tako je konflikt neizbežen in smo spet tam "fire in the roof".
Moje novoletne zaobljube so takšne bolj ničelne, kar pomeni, da jih ni. Sicer sem si nekaj zastavil, da poskušam zdržati en mesec, pa bomo videli kako bo. Mogoče bo ravno zaradi tega tukaj kakšna objava več, ker si bom želel deliti moje misli, trenutke deliti z vami. Osebno si želim v letu, ki je pred nami pred vsem več iskrenosti in prijaznosti drug do drugega. Ne kvazi "lajki" na facebooku ampak več osebnih "dregljajev", ki sporočijo drugemu, da si želimo družbe, klepeta in novih poznanstev. Ne ničesar nimam proti facebooku al twitterju. Saj sem že na takšen način spoznal, kar nekaj oseb. Nazadnje sem se tako dogovoril za trening in tako spoznal bivšega tekmovalca v 4crossu Janija Podmilšjaka tudi v živo. Iz Noviga grada in vse do Sečovelj je letelo ko sneta sekira, skoraj malo preveč. Tako, da tekmovalci v disciplini enduro pozor, mož trenira :)
Tudi sam bi rad vzpostavil nek trening ritem in tudi življenjski slog v prid športu. Vendar me življenje znova in znova spomni, da nisem poklicni športnik in je potrebno kdaj še kaj druga narediti. Potrebno bo enkrat podpisati pogodbo s samim sabo. Ali bom stvari v čim večji meri podredil kolesarstvu ali pa bom končno postal "navaden" človek, ki bo nekega dni diplomiral vmes pa žural in se fino imel. Prav sovražim to stanje, ker nevem kaj bi sam s sabo. Na eni strani slišim:" Zgub se delat lenoba!" na drugi:"No saj boš videl kako bo". Čas pa mimo mene hiti brez vprašanja. Moja velika želja je bila oz. je še, da bi saj 5 let preživel po svoje, neodvisno. To pomeni služba stanovanje in delam, kar mi paše, bolje rečeno brez slabe volje zaradi banalnih stvari v med osebnih odnosih. Če takole pogledam saj so non-stop konfliktne točke. Nekje do 25. ali 30. leta je bolj ali manj letijo polena pod kolena zaradi šole in kdaj misliš kaj delati. Pojma svoboda in brezskrbno obstajata vendar ne v polni meri. V ozadju nonstop nekaj pika in enostavno se ne moreš razživet kot bi želel. Potem je pa tu kar naenkrat družina tu si pa itak "fertik".Na stara leta pa umreš od očitkov samemu sebi zakaj še nisi poskusil tistega in onega. Torej življenjski cikel, ki ga pričakujejo od nas je diploma, služba (oz. izkoriščanje do max), družina potem pa lahko gremo počasi vonjat ciprese. Hahaha spet šč***m proti vetru. Vendar me stvari, ki so očitne vsakemu telebanu in se nihče ne postavi po robu, ker nimamo j**c (I.Cankar: Hlapci) vedno vržejo iz tira. Kot jaz, ker ne napišem kletvice v polni besedi, ker se zavedam, da lahko to bere oseba, ki bi mogoče mi lahko kdaj pomagala. Vendar ravno zaradi takšnega sloga pisanja mi ne bo.In smo spet tam, kaj pa bojo DRUGI oz. SOSEDJE rekli o nas? Pa koga briga!!! koga briga, če grem v pižami na kufe ali v trgovino. Koga briga, če mam Ferrarija?! Se je res tako težko vprašat kaj bi jaz rad, ne da pri tem pogledaš k sosedom. Res je, nerad imam sklonjeno glavo, kar nas je učil g. Šuster. "Fantje vi imejte samo sklonjeno glavo in kimajte profesorju. Tako, se ga boste najhitreje znebili". Gospod ima prekleto prav, vendar to hlapčevtsvo drugje v življenju ne prinese nobene osebne sreče oz. osebnega napredka, ker smo non stop v kalupu.
Potem takem razmišljanju nismo nikoli osvobojeni niti, ko imamo službo in svojga fičota, ker sosed ima 101-ko pa še lepšo ženo. Nehajmo se sekirati in gledati bogastvo ali revščino drugih, ker nas to samo omejuje pri izpolnjevanju naših osebnih želja. To me je naučilo kolesarstvo. Ni bilo še toliko let nazaj, ko sem kot junior in under (u23) poželjivo in slinasto se oziral po kolesih, ki so jih krasili napisi XTR ali vzorci karbonskih vlaken. Takrat sem si rekel, ko bi jaz to imel bi bilo vse drugače. No sedaj ga imam, pa moram reči, da ni vse drugače. Vse kar je drugače je udobnost tega kolesa in predvsem manj servisiranj.Tehnični vidik je nekaj oz. veliko razredov višje. Treniram pa še bolj in ne manj, kot bi po neki logiki sklepali.
Mi smo lutke kapitalisti, kapitalizem pa vleče nitke. Vam je to všeč? Če vam je potem vam, kar malo zavidam, ker niste slabe volje. Ampak ne, nekaj delati proti vetru je zelo adrenalinsko in me spomni na to, da živim.
Aja v Ambasadi Gavioli je bilo fulll fulll fajn. Očitkom, da tam ne moreš tistga štancanja in klepanje kose plehu poslušat, če nisi prej pojedel kakšnega mentol bonbončka se še samo smejim.
(napače bom popravljal malo kasneje, dosti imam tega compa za nekaj časa:) )
lep pozdrav
0 komentarji:
Objavite komentar