"Pavza"

Po maratonu Parenzana je prišel tako "težko" pričakovani čas, ki ga imenujemo pavza. Pavza ali premor od tekmovalne sezone 2011, ločnica med koncem ene in začetkom druge sezone. Kako dolgo se bo zavleklo to nevem. Vem pa, da drži, kot pribito, da se moram čimprej spravit v pogon. Ker če ne, bo zmeraj težje narediti prvi korak v tekaških copatih. Saj veste ni ga čez "kamot". Pametni ljudje izberejo zdravo razmerje med telesno aktivnostjo in ne aktivnostjo. Pri meni tega razmerja sploh ni bilo in s čimer se sploh nočem hvalit je to, da kolesa sploh ne pogrešam. Ali pa ga vendar nezavedno. Po tednu dni po maratonu, sem namreč spontano se odpravil na izlet oz. iskanjem mtb trailov (poti). Uspeh je bil bolj klavern, saj od vsega izleta je bilo recimo 30-40% res tistega pravega iskanega terena. Vsak obetajoči dober začetek tiste prave XC single se je v hipu končal. In tudi nekakšnega XC trening kroga ni moč tukaj "zgraditi". Če ne druga, sem odkril kakšen nov kotiček nad Mesečevim zalivom, kjer se lahko skrijem pred množico in "skrbmi".
Ta izlet brez polarja, niti časovne omejitve, mi je obelodanil trenutno situacijo nad mojo fizično pripravljenostjo. Po enem tednu in pol ampak res nikakršne aktivnosti, ne morem verjeti, da lahko tako nazadujem. Še po stopnicah sem hodil premišljeno in počasi, da ne bi kakšnega "musklfibra fasal"
Verjetno čakate, na kakšno sočno pripoved iz tipičnega študentskega življenja. Hja Blaž pač ni tipični študent ampak je še hujši. Saj gre iz ene skrajnosti v drugo. Tako pri reku sex, drugs and rock&roll preskoči, kar na rock&roll. Takšne mase ljudi na naši terasi še nisem videl. In res dobro, da sem bil del tega, ker je bil ta rojstni dan odklop in bi v nasprotnem primeru spet bil "un ta tečni sosed".
V tako imenovanih "pripravah" na rojstni dan sem spoznal dva študednta in tujine. Madžarko in kasneje Poljaka. S slednjim sva bolj komunicirala na telepatski ravni, ker sva bila zaposlena s korigiranjem centra za ravnotežje. Ker ne morem iz svoje kože sem ga seveda moral povprašati, če pozna Majo WŁoszczowsko. Njegove rahle priprte oči so se v hipu odprle in pridtrdilno odgovril. Kaj sem se naprej "lomil" v svoji angleščini nevem. (kolesarstvo združuje in nekje je bol svoje prvake poznajo, kot pri nas)
Pri Madžarki sem pa spoznal slednje. Prvi rok, ki bo razpisan za ANJ se bom prijavil in spil nekaj za pogum. Človek je presenečen sam nad sabo, da govori stvari, ki jih sicer načeloma ne razume, kaj šele govori.
Tako, da moja pavza ni nič posebnega. Nekako v slogu: "Go with the flow" ali "kaj bo padlo z neba". Najprej se najem sladkega in tistega čemur sem se skušal odpovedat ali saj izogibat, tekom treningov in dirk. Seveda telo se kaj hitro postavi v bran z neprijetnim počutjem. Ampak, ker je glava neumna telo trpi. Ker tipični "slovencelj" nima hrbtenice sploh, če se mu zapoje kaj v slogu: "Slovencelj stara kljuka pit si ga ne upa. Mi pa pijemo ga radi,...". Je tako izpolnjena še druga točka.  Seveda bi raje šel na kakšno krajše potovanje (pa ne v Umag) ali raziskovanje naše  male (kakor za koga) Slovenije. Mogoče nekoč, ko ne bo izgovor - denar tako priročen. Aja denar je za nekatere le energija, tudi prav.
Ne, ni me sram. In verjetno bo naslednja pavza podobna ali zakaj še ne bi bila boljša? Kaj mi nasprotuje, da si teden ali dva v letu, ne smem privoščit odklopa v bilo kakšni obliki, ki si jo lahko trenutno privoščim? Nihče, saj konec koncev posledice sam nosim.

Kot sem rekel z veseljem ponovim: