Prejšni vikend nisem mogel napisati objave, ker sem še bil v fazi selitve.
Da, spet sem na obali v svoji mali študentski sobici....Pa se mi je naredil "black out"....emm..ja.
V glavnem malo nostalgije je bilo prisotno, ampak kaj hočem. In kakor hitro pridem na obalo, tako hitro sem se vrnil nazaj. Za vikend, torej danes, me je čakalo državno prvenstvo v vzponu. Organiziral ga je moj matični klub Orbea-Geax. Vzpon sem si prej seveda šel ogledat. V tistem tednu sem se kar dobro počutil ampak vseeno sem manj treniral, kot ponavadi. Saj sem nekako tempiral, da bi najbolje pripravljen ravno te dni. Ampak moje počutje je bistveno drugačno. Ne občutim, kako bi opisal, "overloaded". Na treningih sem težko dvignil pulz, bil sem nekako brez energije. Res nevem čemu to pripisat. Ali so me res izpiti v tem času moralno toliko dotolkli? Čeprav sem se trudil, da se nebi preveč sekiral, ker nisem želel, da mi ta "plevel" hodi na drugo "gredo". Res ni prijeten občutek, ko se ne počutiš tako, kot bi se rad. Kljub temu, da si treniral za ta namen. Na srečo je danes bilo dokaj vse optimalno. Noge spočite, kar mi je bilo najbolj pomembno.
Za današnji vzpon sem si sposodil trdo vilico v kar me je prepričal Tit. Tako, da je bila moja Alma zagotovo za kakšen kg lažja in prav tako je moj "karakter" zgubil kakšen kilogram ali dva. Torej hvala še enkrat Bike Shop-u v Šempetru, da ste mi posodili vilico. Brez skrbi ostala je cela, brez praske in je že varno demontirana. Lahko imaš ultra super light kolo, če nimaš prevoza na dirko je vse skupaj brez pomena. Moj večni prevozni problem je tokrat rešil sosed, ki je tudi "slučajno" danes postal državni prvak v svoji kategoriji. Torej hvala in čestitke sosedu Markotu Čretniku.
Klubski kolegi so se (po pričakovanjih) malo pošalili na moj račun, da sem iznakazil kolo s to potezo trde vile. Seveda je imel največ za povedat naš gravitacijsko usmerjeni Robi. Fantje in dekleti. Komaj čakam, da pride nazaj Fox. :) Je pa nekaj res.Zagotovo sem se še bolj naučil mehko spuščati in še bolj oprezati za idelanimi linjami, kot sicer. Enostavno me prisili v to. Razen, če imaš ramenski obroč iz jekla potem pa le s trdo vilo in gas.
Sedaj si lahko malo bolje predstavljam kako približno zgleda občutek, ko hočeš vse ali nič. Tudi sam sem tokrat bil odločen, da posežem po stopničkah. Oziroma bolje rečeno to je bil bolj sekundarni cilj, primarni je bil daleč daleč višje: prvo mesto. A ne bi bilo lepo,da bi klub ki organizira imel tudi absolutnega zmagovalca? Danes je bil, za ca 20 sek hitrejši državni prvak v XC Matej Lovše. Kot drugi sem na vrh Javornika prispel jaz, za mano pa Lenart Noč.
Vzpon je bil ta pravi, takšen, kot se za gorske kolesarje spodobi. Sam bi verjetno še dal kakšen tehnični vložek spusta notri, da bi obvezno moral imeti amortizer. Vendar bi potem organizator izgubil še tistih nekaj tekmovalcev, ki bi bili mnenja,da je proga "smrtno" nevarna.
Res, ampak res ne najdem poante v tem, da ima nekdo užitek se vzpenjati po utrjenem makadamu, na gorskem kolesu za katerega je samo vprašanje časa, kje se bo kaj odkrhnilo. Tukaj sta samo dve možnosti: "si mavtnbajker al pa nisi". Če si, potem te nekaj koreninc tudi s tredo vilo ne bo vrglo iz tira. Če se pa res počutiš ogroženega, greš pa na cestno kolo. Ni neke vmesne variante po makadamu. Kolesarjenje je gor IN dol tako v cestnem, kot gorskem .
