Pozdravljeni po dolgem času. Kot ste verjetno opazili sem se malo poigral s funkcijami, ki jih ponuja tale blog. Ker pač nisem nek software - ski freak pač ni vse, kot bi si želel. Ampak vseeno spremembe so zmeraj dobrodošle, da vidimo naš odziv.
Že na samem začetku se vam opravičujem za slovnične in pravopisne napake (kot, da jih sicer ne delam kao), ker sem rahlo "pečen". V kolesarskem žargonu to pomeni utrujen ali še bolje za predstavo "izmozgan". Za mano je namreč 4.5 ure kolesarjenja po krajih Skomarje, Hudinja, Rogla, Bork,Loška gora, Boharina. Seveda sem verjetno še kam drugam zalutal a google map ne zna in ne ve. Da bom šel na Roglo in to po stran poteh, če se le da planinskih, sem vedel že par dni nazaj. Enostavno se mi je kolcalo po eni turi. Torej, da se ne vozim v krogu ampak, da se pogledi in kulise menjajo. Če izvoham kakšno lepo potko, ki omogoča "fast flow" sem še toliko bolj vesel. Recimo, da sem danes imel kar srečo in to že na samem začetku. Hrib nad Zrečami, ki nisem prepričan ali se imenuje Golek ali kako drugače me je res dodobra presenetil. Ta okoliš bom zagotovo še šel raziskovat, ker ponuja res atraktivne spuste.Ta slika je nastala tam
Ta del in greben po katerem sem se spustil do te točke, me je spomnil na del maratona Black Hole. Na levo in desno prepad, po sredi pa srednje široka potka. Super. Zadeva se kar naenkrat postavi na glavo, kot naprimer na tej sliki. Kar je še bolj super in skoraj bi že lahko to označil yea baybe mtbporn. Lets Rock!!
Če hočem priti na Roglo bo potrebno začeti malo gledat gor. Se pravi obrni balanco (krmilo) v hrib in gas. Lahko se že sliši a je treba najprej najti pravo pot. Ena izmed tegob "turnega" kolesarjenja je ta, da ne poznaš terena. Veš samo kam si namenjen. Saj tako sem si sam danes zadal, torej priti na Roglo, če se le da po takšnih stezah. Čim manj makedama in prepovedano na asfalt.Res hecno, ko sem zapeljal na asfalt sem z vsakim odpeljanim metrom postajal nemiren in živčno iskal vhod v gozd. Ker teh krajev ne poznam sem seveda oprezal za potmi, ki so markirane. Kajti če zapeljem na slepo v gozd se velikokrat zgodi slednje. Obetavna potka se spremeni v spust...super. Ta spust, kar naenkrat postane gozdarska vlaka. Vlaka se čudežno konča. Torej po 3min spusta sem za ca recimo 200-300m nižje. Prej sem pa gonil dosti več časa gor. To me res malo razkači. Ampak ne preostane druga gremo nazaj s kolesom ob sebi.
Ko končno najdem znano makadamsko cesto, mi žal druga ne preostane, da se po njej vzpnem nekaj 100m hkmmm 500-700m višje nad morjem. Na srečo se mi med vzpenjanjem odpirajo lepi pogledi. Sicer bi verjetno spet postajal "nemiren". Končno ozrem rdečo pušico naredim sliko in se trdno odločen zapodim tja gor, do konca.
Na vrhu tokrat za spremembo ni bilo pretiranega vetra, vendar tudi ravno toplo ni bilo. Nič hudega saj me je grela misel na dooolg spust in kasneje amortizranje raznih "rukerjev" na spustu proti domu. Teren je bil takšen kot je bil. Za še več hitrosti bi zagotovo potreboval nekaj bolj "mehkega". V mislih imam kolo z malo več hoda ne samo spredaj ampak tudi zadaj. Vseeno je bilo 12min "zaštrikanega" spusta tudi nekaj.
Očitno sem v Skomarju moral spregledati kakšno markacijo, ker sem "priletel" na asfalt weeeeeeee Dammit!. Če ne druga sem videl farmo jelenov oz. ogromno čredo. Ko sem ravno menil divjad. Predstavljajte si, da se peljete po podobni potki in na vsaki strani visoko gosto grmovje. Pot je itak strma in seveda disk ploščice šparamo, če se le da. In pri vsem ropotu in lomastenju po tej potki, pred vami nekaj metrov iz grmovja skočijo kakšne tri srne. Samo čakal sem kdaj bom kaj oz. kdaj me bo kaj zbilo od strani.
Ob takih dogodivščinah in opazovanju lepe okolice, ki se razprostira na posekah oz. pašnikih enostavno pozabim na čas. Tako me je občutek lakote oz. praznega "rezervoarja" opomnil, da bi bilo pametno pogledati na uro. Bližal sem se 4 uri kolesarjenja medtem, ko sem še vedno nekje sredi hribov iskal nove poti. Opala tole je pa malo preveč. Še treba domov priti nekako. A mi je uspelo čeprav z "rezervo" in malo na "olje". :)


