Mesec junij je šel mimo mene s svetlobno hitrostjo. Vse se je začelo z nastopom na štiri dnevni dirki Alpentour trophy na sosednjem avstrijskem. Spomini so že zelo sveži. A vseeno se mi zdi, kot da sem komaj prišel k sebi in sta minila komaj 2 tedna. Slika pa je čisto drugačna za mano je malo več dirk. Tudi dva poletna meseca, ki sta pred nami že dajeta vedeti, da bosta odbrzela mimo mene s svetlobno hitrostjo.
Potem bo pa pred mano že tako spet nova in izgleda, da zadnja sezona bivanja na obali. Nadejam se, da bo v tej sezoni prišlo do večjih sprememb. Za začetek bi bilo zelo zaželjeno, da bi se nekako znašel in "našel" redni vir osebnega dohodka. Nevem kako in kaj, vendar se zavedam, da je to vzrok moje slabe volje, ki se preslikava na druga področja. Čeprav tega sploh ne bi smel dopustiti, da mi težave iz enega področja vplivajo tudi na druga. Včasih so občutki tako inetenzivni, da je res zelo težko preusmeriti misli na kaj druga. Tako samo čakam, da mine dan in se zbudim v novega. V upanju na lepši pogled na svet, kar včasih uspe včasih pač ne. Seveda me jezi, da sem spet izgubil en dan in da nisem bil aktiven/produktiven. Kriv sem si sam, ker sem tako pasiven. Na srečo je tukaj kolo, ki mi požene kri po žilah, "pumpo" navije do 180 ali še več utripov na minuto in mi dobesedno sčisti ventile, da se počutim in razmišljam drugače.
Minilo je pol leta. Z veseljem se spominjam prejšnje" kolesarske" pavze, novoletnega praznovanja. V tem obdobju sem bil "uravnovešen". Dobesedno sem užival vsak dan in imel družbo okoli sebe. Do danes me je dobesedno premetalo nič kolikokrat, iz rajske plaže na goli otok. Kakšno smešno naključje. Ravno, ko sem pomislil, da je to to in samo diploma še manjka, pa lahko začnem ŽIVETI. Ravno v tem trenutku pride vihar, ki mi pokaže, da življenje ni potica in sladka Lavazza.
Tako sem spet na začetku vsega in se spet počasi pobiram. Ko bi se lahko tako hitro pobral, kakor sem se na zadnji dirki bi bilo super. Tako pa, ko pomisliš, da si boš končno oprhal prah iz sebe še enkrat padeš. Pri tem pa čas neusmiljeno teče.
Upam na mirno "morje" v Domžalah na dan državnega prvenstva v krosu. Verjetno zadnja dirka k večjemu predzadnja v tej sezoni. Spodobilo bi se, da odklopim svoje misli in dam prostor užitkom, ko bom divjal po spustih in med plesom na pedalih. Pokazalo se je že, da sem blizu. Čas je za stopnico ali korak višje. Tudi, če mi ta stopnica ne prinaša vrha vem, da sem korak bližje. Bližje čemu? nevem :) Vendar vem, da nisem na mestu. Mogoče korak bližje novem rajskemu otoku oz. boljšem splošnem počutju
Naj bo dovolj filozofiranja za danes. Kljub temu, da sem malo pogledal nazaj v svojo bližnjo preteklost, grem v nov dan ne ozirajoč se. Naproti novim dogodivščinam in spoznanjem.
0 komentarji:
Objavite komentar